Babica na novinarskem pohodu v srečni državi

Finalisti za nagrado Martina Ennalsa so iz Turkmenistana, Savdske Arabije in Kitajske.
Fotografija: Pogumna novinarka Soltan Ačilova je eden redkih glasov iz skrivnostne in represivne osrednjeazijske posovjetske diktature. FOTO: AFP
Odpri galerijo
Pogumna novinarka Soltan Ačilova je eden redkih glasov iz skrivnostne in represivne osrednjeazijske posovjetske diktature. FOTO: AFP

Danes bodo podelili prestižno nagrado Martina Ennalsa, ki ji včasih pravijo Nobelova nagrada za človekove pravice. Tako kot vedno bo slovesnost v Ženevi, čeprav bo iz razumljivih vzrokov letos potekala bolj virtualno kot v živo. Med tremi finalisti je 72-letna novinarka Soltan Ačilova, eden redkih glasov iz skrivnostne in represivne osrednjeazijske posovjetske diktature Turkmenistana.

Državo od leta 2006 s trdo roko vodi zobozdravnik Gurbanguli Berdimuhamedov, naslednik dosmrtnega predsednika Sapramurata Nijazova, ki je bil na čelu Turkmenistana še iz časov Sovjetske zveze. Na zadnjih predsedniških volitvah je Berdimuhamedov ob več kot 97-odstotni udeležbi kljub osmim protikandidatom dobil veličastnih 97,69 odstotka glasov.

Jasno je, da v takšni državi ni omembe vredne opozicije in delo novinarja je v Turkmenistanu eno najtežjih in najbolj nevarnih. Vsaj če ga hoče kdo opravljati tako kot Ačilova, neodvisno. Seveda ji domači mediji ne objavljajo prispevkov, v katerih slika drugačno podobo Turkmenistana od uradne; oblast razglaša, da je zdaj pri njih čas »mogočnosti in sreče«. Mogočnost in sreča, ki da vladata v državi, sta na fosilni pogon, saj je Turkmenistan bogat z nafto in predvsem zemeljskim plinom.

Ker so cene teh energentov nizke, svetu pa Berdimuhamedov nima ponuditi kaj drugega, je slika Ačilove drugačna. Njene fotografije in prispevki predvsem za Radio svobodna Evropa in dunajsko spletno stran Kronike Turkmenistana kažejo podobo države, v kateri ljudi zaradi nestrinjanja z režimom mečejo iz služb, jim z buldožerji rušijo hiše in v kateri kljub mogočnosti in sreči v dolgih vrstah čakajo na hrano na karte.

Ta slika oblasti ni všeč in Ačilovo so leta 2016 povozili štirje kolesarji, leta 2018 pa so jo med obiskom pri sorodnikih na podeželju neznanci pretepli. Zanimivo je, da se je kot računovodkinja začela z novinarstvom ukvarjati šele, ko je bila stara 50 let. Vzrok je bil, da so njej in sinu porušili hiši brez drugega pojasnila, kot da prenavljajo mesto.

Od takrat je Ačilova ves čas na poti v iskanju zgodb o zatiranih v srečni državi. Potovanja so trenutno težka, saj so v Turkmenistanu zaradi »nevarne nalezljive bolezni« omejili gibanje. Kaj je ta bolezen, ni znano; oblast namreč razglaša, da covida v državi ni.



Soltan Ačilova je edina novinarka med letošnjimi finalisti. Druga je 31-letna Ludžain Al Hatlul, začetnica boja za ženske pravice v Savdski Arabiji. Zaradi organiziranja kampanje, s katero so ženske zahtevale pravico do vožnje in konec moškega skrbništva – v državi mora imeti vsaka ženska moškega skrbnika, sorodnika ali moža, da ji dovoli, kaj sme početi –, so jo leta 2018 zaprli v samico. Tam so jo mučili in ji niso priskrbeli zdravniške pomoči. Konec lanskega leta so jo obsodili na zaporno kazen, ki bi se ji, ker je za rešetkami že skoraj tri leta, lahko iztekla letos.

Tretji finalist je nekdaj uspešni poslovni odvetnik Yu Wensheng. Ko so leta 2015 na Kitajskem zaprli številne borce za človekove pravice in odvetnike – ali pa so »izginili«, kakor temu pravijo na oni strani Velikega zidu –, se je 54-letnik odpovedal karieri, da bi na sodišču branil enega od kolegov. Dokler niso aretirali še njega in je zdaj že tri leta za rešetkami, zdravje pa se mu hitro slabša.

V primerjavi z njima ima Soltan Ačilova še srečo. Vsaj za zdaj je na prostosti.

Komentarji: