Kralj Eric
Nekdanji francoski nogometaš Eric Cantona odprtih ust pustil tudi Messija in Ronalda.
Odpri galerijo
Z obilno brado je Eric Cantona v rdeči flanelasti srajci in z značilno baretko ter s citiranjem Williama Shakespeara na odru izstopal tako, kot je izstopal na nogometnem igrišču. Foto: Eric Gaillard/Reuters
»Za bogove smo kot muhe za poredne fante. Ubijajo nas za zabavo,« je 53-letni Eric Cantona, eden največjih nogometašev vseh časov, zagotovo pa tisti z najmočnejšo osebnostjo in (samo)refleksijo, s citatom iz Kralja Leara začel svoj kratek zahvalni govor ob podelitvi posebne nagrade predsednika Evropske nogometne zveze (UEFA) Aleksandra Čeferina. »Kmalu znanost ne bo le zaustavila staranja celic, ampak jih bo lahko obnovila, in mi bomo postali večni … Le nesreče, zločini in vojne nas bodo lahko še ubili. Toda žal se bodo zločini in vojne multiplicirali. Rad imam nogomet. Hvala vam,« je svoj nagovor, ki sta se ga – Cantonajev govor ju je, povsem začudena, pustil na stežaj odprtih ust – na prizorišču žreba skupin lige prvakov udeležila tudi Lionel Messi in Cristiano Ronaldo, zaključil legendarni Francoz.
Z obilno brado, za razliko od vseh ostalih smrtonosno dolgočasnih, v pražnja oblačila uniformiranih gospodih in gospodičih, je Kralj Eric v rdeči flanelasti srajci in z značilno baretko ter s citiranjem Williama Shakespeara na odru izstopal tako, kot je izstopal na nogometnem igrišču, kjer je vsak njegov dotik žoge in celo gib brez nje deloval kot visoka pesem. Od turbulentnih začetkov v Franciji (Auxerre, Martigues, Marseille, Bordeaux, Montpellier, Nîmes), kjer je nogometna pravila včasih zamenjal s pravili ulice, do vrhunca v Angliji, kjer je po senzacionalnemu naslovu prvaka z Leedsom leta 1992 prestopil v Manchester United in skupaj s kultnim trenerjem Alexom Fergusonom v petih sezonah osvojil štiri naslove angleških prvakov.
V Angliji, ki ljubi nenavadne like in nogomet dojema kot popolno metaforo, se je Eric dokončno razcvetel. Igral je svoj najboljši nogomet in s svojo zmagovalno miselnostjo, nepredvidljivostjo in nepopustljivostjo – ob lunatičnem talentu – je svoje soigralce delal boljše že samo s svojim ostrim, mnenja polnim pogledom. Ali kot je o njemu dejal soigralec, sicer dolgoletni angleški reprezentant Paul Ince: »Eric je preprosto imel to avro in prezenco. Od nas je prevzel odgovornost. Bilo je, kot bi dejal – Sem Erik, in tu sem zato, da osvojim pokal za vas.«
Sem ter tja je Eric tudi v Angliji poskrbel za kak incident. Najbolj odmeven je bil vsekakor napad s kung-fu udarcem na navijača nasprotnega moštva (Crystal Palace) leta 1995, zaradi česar je bil Cantona, ki ima tudi sardinske in katalonske korenine, za nekaj časa kazensko oddaljen od nogometnih zelenic.
Kljub izjemno uspešnemu povratku je dal kmalu jasno vedeti, da ga profesionalni nogomet in vsa, takšna ali drugačna, prostitucija, ki ga obdaja, ne zanima več. Nogometno se je upokojil pri tridesetih letih. Dejansko na vrhuncu moči. Nemudoma se je posvetil svoji drugi veliki ljubezni. Igri. Gledališki in filmski. Ironično: ko se je lahko v celoti posvetil igri, se je lahko štirikratni očka dokončno nehal pretvarjati.
»To je logična izbira. Ta nagrada ni namenjena le Ericu kot nogometašu največjega kalibra, ampak ga nagrajuje tudi kot osebnost: kot človeka, ki zavrača kompromis; kot človeka, ki se bori za svoje vrednote in pove, kar si misli, predvsem pa svoje srce in dušo poklanja tistemu, v kar verjame,« je o izbiri Erica Cantonaja za predsednikovo nagrado povedal Aleksander Čeferin.
Z obilno brado, za razliko od vseh ostalih smrtonosno dolgočasnih, v pražnja oblačila uniformiranih gospodih in gospodičih, je Kralj Eric v rdeči flanelasti srajci in z značilno baretko ter s citiranjem Williama Shakespeara na odru izstopal tako, kot je izstopal na nogometnem igrišču, kjer je vsak njegov dotik žoge in celo gib brez nje deloval kot visoka pesem. Od turbulentnih začetkov v Franciji (Auxerre, Martigues, Marseille, Bordeaux, Montpellier, Nîmes), kjer je nogometna pravila včasih zamenjal s pravili ulice, do vrhunca v Angliji, kjer je po senzacionalnemu naslovu prvaka z Leedsom leta 1992 prestopil v Manchester United in skupaj s kultnim trenerjem Alexom Fergusonom v petih sezonah osvojil štiri naslove angleških prvakov.
V Angliji, ki ljubi nenavadne like in nogomet dojema kot popolno metaforo, se je Eric dokončno razcvetel. Igral je svoj najboljši nogomet in s svojo zmagovalno miselnostjo, nepredvidljivostjo in nepopustljivostjo – ob lunatičnem talentu – je svoje soigralce delal boljše že samo s svojim ostrim, mnenja polnim pogledom. Ali kot je o njemu dejal soigralec, sicer dolgoletni angleški reprezentant Paul Ince: »Eric je preprosto imel to avro in prezenco. Od nas je prevzel odgovornost. Bilo je, kot bi dejal – Sem Erik, in tu sem zato, da osvojim pokal za vas.«
Sem ter tja je Eric tudi v Angliji poskrbel za kak incident. Najbolj odmeven je bil vsekakor napad s kung-fu udarcem na navijača nasprotnega moštva (Crystal Palace) leta 1995, zaradi česar je bil Cantona, ki ima tudi sardinske in katalonske korenine, za nekaj časa kazensko oddaljen od nogometnih zelenic.
Kljub izjemno uspešnemu povratku je dal kmalu jasno vedeti, da ga profesionalni nogomet in vsa, takšna ali drugačna, prostitucija, ki ga obdaja, ne zanima več. Nogometno se je upokojil pri tridesetih letih. Dejansko na vrhuncu moči. Nemudoma se je posvetil svoji drugi veliki ljubezni. Igri. Gledališki in filmski. Ironično: ko se je lahko v celoti posvetil igri, se je lahko štirikratni očka dokončno nehal pretvarjati.
»To je logična izbira. Ta nagrada ni namenjena le Ericu kot nogometašu največjega kalibra, ampak ga nagrajuje tudi kot osebnost: kot človeka, ki zavrača kompromis; kot človeka, ki se bori za svoje vrednote in pove, kar si misli, predvsem pa svoje srce in dušo poklanja tistemu, v kar verjame,« je o izbiri Erica Cantonaja za predsednikovo nagrado povedal Aleksander Čeferin.
