Šerif v evropskem parlamentu
Evropski parlamentarci bi morali vedeti nekaj o človeku, ki preiskuje korupcijo, povezano s katarskim denarjem in trgovanjem z vplivom v središču Evropske unije. Ne bo se ustavil, piše portal Politico. Prav tako bi lahko sami parlamentarci končali kot liki v kriminalnem trilerju, ki bi ga napisal prav tisti, ki jih je zaprl, sta zapisala novinarja Karl Mathiesen in Barbara Moens.
Belgijski preiskovalni sodnik Michel Claise, ki ima podobno vlogo kot ameriški državni tožilec, je bil prejšnjo soboto zvečer s predsednico evropskega parlamenta Roberto Metsola prisoten pri policijski raciji na domu belgijskega poslanca evropskega parlamenta Marca Tarabelle.
V vrsti racij, ki so se nadaljevale v torek, je Claise s svojo ekipo zagotovil 1,5 milijona evrov gotovine in aretiral šest ljudi zaradi predhodnih obtožb o korupciji, pranju denarja in vpletenosti v kriminalno organizacijo. Ena od osumljenih je Eva Kaili, grška poslanka in podpredsednica evropskega parlamenta, dokler ji v torek tega naziva niso odvzeli. Preiskava se osredotoča na skupino, ki naj bi svoje položaje v parlamentu izkoristila za spodbujanje katarskih interesov. Kailijeva je sicer izjavila, da je nedolžna, v sredo pa naj bi se zglasila na sodišču.
Po poročanju italijanske tiskovne agencije Ansa pravosodni organi niso objavili imen ostalih aretiranih oseb; poleg Eve Kaili pa viri omenjajo še Francesca Giorgija, njenega moža, Piera Antonia Panzerija, nekdanjega italijanskega socialdemokratskega poslanca Evropskega parlamenta in predsednika nevladne organizacije Fight Impunity v Bruslju, ter Niccolo Figa-Talamanca, vodjo nevladne organizacije No Peace Without Justice, ki ima sedež na istem naslovu kot Fight Impunity.
Če so vpleteni še drugi, bi jih moralo resno skrbeti, še poroča portal Politico. Na neskončnih hodnikih bruseljske pravosodne palače namreč Claise slovi kot »šerif«, ki neusmiljeno zasleduje svoje tarče. Morda je za vse poslance evropskega parlamenta in pomočnike najbolj skrb vzbujajoče prav to, kako zelo se zdi, da uživa v svojem delu. »Bingo!« se je odzval na uspešno racijo v nekem drugem primeru.
Tudi John Crombez, ki je bil med letoma 2011 in 2014 belgijski državni sekretar za boj proti goljufijam, pravi, da je Claise nekakšen šovmen med preiskovalnimi sodniki. »Preprosto zapleše čez vse težave, vse pa izhaja iz njegovega globokega socialnega čuta. Zato je tako izjemen.«
Tudi Claisova biografija spominja na kriminalne tv-serije. Njegova mladoletna starša sta ga kot dojenčka zapustila v košarici za kruh v pekarni starih staršev v bruseljskem predmestju Anderlecht, kot je leta 2020 povedal za Le Soir. Odraščal je tako, da je pred poukom rezal sveže spečen kruh in se vmes trudil prebrati čim več knjig. Njegov oče ni nikoli hotel biti del njegovega življenja, odnos z materjo, ki je zdaj že pokojna, pa je bil »izredno težak«, kot je dejal.
Claise kot svoj življenjski moto navaja francoske revolucionarne humanistične vrednote. Po njegovem mnenju je prav finančni kriminal uničil temeljne vidike družbe. Ali kot je sam zapisal v eni od svojih knjig, Le Forain, je »kriminal belih ovratnikov – rak demokracije«.
