Ime in priimek ima povsem slovenska, toda Milena Javeršek je pri nas zgolj na desettedenskem izobraževanju, preden bo v Nemčiji postala študentka prava. Tudi slovensko zna trenutno toliko, da se ne izgubi, a se kljub temu želi v Slovenijo še vrniti, pri nas pa je dobila veliko stikov, ki ji bodo v prihodnosti lahko koristili.

Na dan, ko je Slovenija na olimpijskih igrah v košarki premagala Nemčijo, nisva mogla drugače začeti najinega pogovora. »Navijala sem za Slovenijo, o tem ni nobenega dvoma. Nemčija lahko osvoji kaj drugega, tokrat je bil čas za Slovenijo,« je dejala nasmejano. Milena Javeršek nekaj malega zna povedati po slovensko, saj je tečaj slovenščine obiskovala že v Nemčiji. »Hodila sem na tečaj slovenščine od lanskega septembra naprej, kar ni tako malo časa, toda slovenščina ni nič kaj enostavna,« je dejala. »Veliko smo se osredotočili na slovnico in manj na besedišče, toda tega sem izboljšala zdaj v Sloveniji.«



Nekaj slovenskih besed je sicer že prej ujela v domačem okolju. »Oče je Slovenec, toda rojen je v Nemčiji, saj sta se v Nemčijo preselila njegova starša. Živela sta blizu Düsseldorfa, kjer je bila močna slovenska skupnost. Oče je hodil v slovensko šolo, zato se slovensko pogovarja s svojo mamo in mojo babico. Z nami otroki ni govoril slovensko, naučili smo se zgolj nekaj pozdravov in molitev, ko smo bili mlajši,« je pripovedovala. »V naši hiši nas je vedno živelo več generacij, zato smo nekaj slovenskih pozdravov ohranili. Nekaj sorodnikov imam sicer tudi v Sloveniji, toda globljih stikov nimamo, so pa v Nemčiji sorodniki s slovenskimi koreninami.«

Pri nas je bila prvič, ko je bila stara eno leto, kasneje je prišla še dvakrat, zdaj pa je tukaj najdlje časa. V Slovenijo je prišla v okviru desettedenskega programa za mlajše štipendiste Ameriške slovenske izobraževalne fundacije (Asef), ki nudi štipendistom celovito podporo, da se osredotočijo na poklicni razvoj na slovenskih univerzah, inštitutih in v podjetjih. »Moj mentor je profesor Jernej Letnar Černič z Nove univerze. Zelo je prijazen, veliko mi pomaga, a hkrati mi je dal dovolj prostega časa, da sem lahko obiskala nekaj krajev po Sloveniji.«

Tako je obiskala Bohinj, Bled, Piran, Maribor … »A zelo uživam tudi v poletni Ljubljani. Čeprav sem že prej bila v Bohinju in na Bledu, je bilo tokrat znova lepo. Prav nič ne pogrešam Kölna, ki je največje mesto blizu mojega doma v Bergisch Gladbachu.«

Prek Asefa na izobraževanje v Slovenijo

Pred prihodom je pričakovala, da bo med Nemci in Slovenci opazila več razlik. »Mislila sem, da so Slovenci bolj odprti in družabni, toda v resnici ste precej podobni Nemcem in malo zadržani. Bolj drugačni ljudje so ravno v Kölnu, saj so bolj odprti. Kljub temu so me povsod v Sloveniji vendarle lepo sprejeli in mi pomagali.«

Njena posebnost je, da uradno še ni študentka, saj bo pri dvajsetih letih prvi letnik prava začela obiskovati to jesen. »Zdaj v Sloveniji preučujem integracijo migrantov v družbo. Zanimajo me človekove pravice, zelo mi pomaga tudi slovenski mentor. Prvih šest tednov sva predvsem preučevala področje raziskave, veliko sem prebirala strokovno literaturo, zadnje tedne pa več pišem,« je povedala. »Za Asef je malce nenavadno, da še ne študiram, a kljub temu mi je super, saj sem spoznala druge študente in profesorje.«

Za Asefov program je slišala od učiteljice slovenščine v Nemčiji, ki ji je tudi priporočila ta program. »Takoj mi je bil všeč način dela in možnost, da pridem v Slovenijo za deset tednov in delam na projektu, ki me zelo zanima. Vse je zgodilo z njeno pomočjo.«

Po vrnitvi v Nemčijo se želi še bolj poglobiti v pomoč beguncem, do zdaj pa je že delovala v programih za pomoč mladim in starejšim, eno leto je bila tudi na prostovoljnem delu v Indoneziji. »Ukvarjali smo se s človekovimi pravicami, poučevanjem angleščine in s projekti za pomoč ženskam in mladostnikom. Vedno sta me zanimali pravica in borba za boljše življenje ranljivih skupnosti. S tem bi se rada ukvarjala tudi v poklicni karieri.«

Za zdaj je odločena, da bo pravnica, toda kaj bo počela v življenju, še nima povsem jasne slike. »Za zdaj še ne vem, ali bi bila raje pravnica ali zaposlena v kateri od nevladnih organizacij, še najmanj se vidim kot sodnica, toda nikoli ne veš, kam te pelje usoda.«

Želela študirati v Ljubljani

Sprva je imela idejo, da bi celoten študij opravila v Ljubljani, vendar se je po pogovoru z mentorjem odločila, da se prijavi na univerzo v Kölnu. »Začela bom v Nemčiji, kot študentka programa Erasmus pa bi se rada kasneje vrnila v Slovenijo. Tako bo lažje zaradi jezika, pa tudi pravna fakulteta v Kölnu je precej dobra. Moja slovenščina trenutno zadostuje za preživetje pri vsakodnevnih opravkih, gotovo pa ne toliko, da bi študirala pravo.«



Še vedno je skoraj vsako srečanje obremenjeno tudi s pogovorom o širjenju koronavirusa, enako je bilo pri najinem pogovoru. V njenem mestecu so imeli precej stroge ukrepe, zato je karanteno preživela v zares omejenih pogojih. »V mojem mestu je bilo vse zaprto, imeli smo tudi daljšo zimo. Nekateri niso šli ven zelo dolgo. Zdaj, ko so spet odprti bari in restavracije, se zdi, kot da imamo novo življenje,« je rekla. »Tudi pri nas doma smo bili zelo pazljivi, saj živimo skupaj z babico, zato smo bili zelo previdni, da ji ne bi prinesli okužbe. Res smo strogo omejili stike z drugimi. Včasih je bil precej velik izziv, ker smo bili toliko časa skupaj, toda po drugi strani je bilo lepo, saj drugače te priložnosti nimamo.«

V družbi je zaradi pandemije opazila še številne druge stiske. »Zelo težko je bilo za lastnike restavracij in barov, saj niso imeli prihodkov. To je občutila tudi sestra s fantom, saj imata restavracijo. Nekateri ljudje so potrebovali celo psihološko pomoč, saj so zaradi družbene osamitve psihično zelo trpeli.«

Toda proti koncu pogovora sva vendarle našla bistveno razliko med Nemci in Slovenci, vsaj kar se tiče sedanjih koronskih časov. »V Sloveniji je več ostrih pogovorov o cepljenju. V Nemčiji je med ljudmi tako več želje po cepljenju, tudi sama sem se cepila. Kljub temu imamo tudi pri nas skrajna gibanja, ki nasprotujejo cepljenju, nošenju mask in širijo teorije zarote.«