Spopad največjega mesta na Škotskem in mesta Beatlov
Letos maja so na Evroviziji pričakovano zmagali predstavniki Ukrajine Kaluš Orkestra. Ker je država v vojni, tekmovanja tam ne bodo mogli pripraviti. Gostiteljstvo Eurosonga je tako prevzela domovina drugouvrščenega Sama Ryderja Velika Britanija. Če je nekoč veljalo, da organizacija prinaša predvsem stroške, je priljubljenost tekmovanja in posledično dobiček od prireditve do danes tako narasla, da se različna mesta dobesedno spopadajo za to, da bi ga pripravila.
Čeprav bo Eurosong potekal šele maja prihodnje leto, gre za tako zahteven projekt, da je skoraj skrajni čas za odločitev, kje ga bodo izvedli. Že v prihodnjih tednih se bodo namreč v mesto, ki bo gostitelj, začeli seliti prvi od približno 10.000 vključenih v organizacijo. V nekaj dneh pa naj bi bilo jasno tudi, ali bodo tekmovanje priredili v največjem mestu Škotske Glasgowu ali rojstnem mestu legendarne skupine The Beatles, angleškem pristanišču Liverpoolu. Če bo gostitelj Glasgow, bodo prireditev pripravili v dvorani Hydro, v kateri je lahko največ 14.000 gledalcev, v Liverpoolu v Bank Areni s kapaciteto 11.000 ljudi.
Mesti sta približno enako veliki, z okolicama imata približno milijon prebivalcev. Obe sta bili v preteklosti, ko je bila Velika Britanija vodilna gospodarska sila in imperij, v katerem ni sonce nikoli zašlo, veliki industrijski središči. Vendar so se časi po drugi svetovni vojni spremenili in tradicionalne panoge, od tekstilne in težke industrije do rudarstva, so šle po rakovi poti. V novem tisočletju sta se obe mesti iz nekdanje sivine preobrazili v zanimivi turistični destinaciji, v katere so prihajali popotniki z vseh koncev sveta. A seveda je tamkajšnji turizem, tako kot povsod po svetu, hudo udarila pandemija covida-19.
Zato si obe mesti še bolj, kot bi si morda v kakšnih drugačnih časih, prizadevata, da bi pridobili tekmovanje za Eurosong. Ta ne prinaša samo kratkotrajnih zaposlitev v različnih panogah, povezanih s samo prireditvijo, ampak tudi množico precej specifičnih obiskovalcev, oboževalcev značilnega evrovizijskega kiča, za katere je znano, da imajo med svojimi potovanji denarnice na široko odprte. Eurosong tudi prinaša oziroma utrjuje podobo nekega kraja kot turistične točke, posebno če so prireditelji vešči izkoristiti gotovo ne zanemarljivega promocijskega potenciala. Dnevnik The Guardian zato ocenjuje, da je organizacija Evrovizije v turističnem in nasploh gospodarskem smislu douze points; gre za znamenito frazo, s katero ob glasovanju ena državi podeli drugi najvišje število točk, dvanajst.
V preteklih letih je organizacija Evrosonga stala od 9,6 do 26 milijonov evrov. Nesporni in verjetno nedosegljivi so bili sicer stroški organizatorjev v azerbajdžanskem glavnem mestu Bakuju. Ko si je z nafto in plinom bogata avtokratska kavkaška država, od zgodnjih 90. let pod vodstvom dinastije Alijev, leta 2012 hotela natakniti bolj priljudno masko, je za ekstravaganco porabila srh vzbujajočih skoraj 70 milijonov evrov. Koliko nameravajo za organizacijo pesmi Evrovizije porabiti v Glasgowu oziroma Liverpoolu, pripravljalci kandidatur ne razkrivajo.
Znano je, da Britanci stavijo na vse mogoče, zato stavijo tudi na to, kdo bo pripravil letošnjo prireditev. Na stavnicah vodi Glasgow. Na Škotskem so celo tako prepričani v uspeh, da je tamkajšnji predstavnik prirediteljev Billy Garrett za radio povedal, da je zavlačevanje britanske javne radioteleviziji BBC, ki bo določila gostitelja, samo nepotrebno odlaganje neizbežnega, se pravi uradne razglasitve Glasgowa.
