Vinci je svojo šifro skril v Piranu
Na piranskem Prvomajskem trgu je v soboto padla prva klapa za novi slovenski mladinski film Tartinijev ključ. V 25 snemalnih dneh bodo otroci hitreje in brez pametnih telefonov našli zaklad v starem zgodovinskem mestecu in prelisičili kriminalce. To je šesti celovečerec Vincija Voguea Anžlovarja, ki pravi, da je tudi ta njegov film o ljubezni in prijateljstvu, predvsem pa o svobodi.
Scenarij za Tartinijev ključ je avtor filma napisal v času karantene. »S sinom sva bila sama pri meni v hribih in sem mu moral brati čtivo, knjige, domače branje. Naletel sem na roman Romana Kukoviča Tartinijev ključ, ki je napet in zanimiv. Zelo je prevzel oba in sem si rekel, zakaj ne bi iz tega naredili filma. V recenziji knjige je pisalo: Ko Poletje v školjki sreča Da Vincijevo šifro«.
Zgodba se dogaja v Piranu, kjer se srečajo trije najstniki: Robert (Svit Šturbej), Barbara (Ella Lapajne) in Mario (Maks Kerševan). Eden od njih po pomoti prejme SMS-sporočilo, to pa sproži napeto in burno dogajanje. Otroci se skozi vrsto dogodivščin podajo v iskanje zaklada, pri tem morajo rešiti vrsto ugank in dodobra spoznati piranske zgodovinske dragocenosti. So bistrejši in hitrejši od kriminalcev in prvi najdejo »zaklad«, ki pa je dragocena zbirka pisem med slavnim violinistom Tartinijem in izdelovalcem violin Stradivarijem, ki Tartiniju svetuje, kako naj izpopolni svoje violine.
Prve prizore so posneli na slikovitem Prvomajskem trgu. V prvem kadru sedijo na stopnišču trije klošarji, ki jih odigrajo znani filmski delavci: Primož Pirnat (ki v filmu kot klošar pomaga reševati uganko o zakladu), sam režiser Vinci Vogue Anžlovar in Boris Cavazza, ki je uspešno nastopil v filmu Dedek gre na jug. Cavazza nam je povedal, da je na snemanje prišel v resnici kot statist in bolj zato, da podpre prijatelja Vincija. Sprva je bilo mišljeno, da bi prevzel pomembnejšo vlogo tudi v tem filmu: »Toda kmalu se je izkazalo, da bi bilo to zame in mojo bolezen prenaporno. Vlogo ribiča je prevzel Janez Škof, jaz bom pa tudi za nekaj trenutkov v filmu,« je na svojem »terenu« med snemanjem povedal Cavazza.
Tudi znani igralski obrazi
V filmu nastopa še nekaj naših znanih igralcev: Jurij Drevenšek, Tanja Ribič, Zala Djurić, Nenad Nešo Tokalić, Filip Vidušin (pevec skupine LPS, ki ravno zdaj v studiu pripravlja pesem za filmsko špico). V glavni vlogi kriminalca pa nastopa hrvaški zvezdnik Goran Navojec. Čeprav bodo snemanje dokončali že junija (po še treh dodatnih snemalnih dneh v Ljubljani), bo film prišel v kinodvorane šele čez dobro leto.
Gimnazijka Maks Kerševan iz Nove Gorice v filmu igra dekle prav tako z moškim imenom Mario. Vlogo, kot pravi, je morda dobila zato, ker hodi na dramsko gimnazijo in ima že nekaj izkušenj na odru. Izbira za vlogo jo je prijetno presenetila, saj je imela vseeno precej treme. Ella Lapajne iz Ljubljane o svojem liku pravi, da je Barbara 15-letna, pametna in malo navihana, na začetku tudi malo vzvišena, potem pa se zaljubi v svoj »zaklad« – Robija, on vanjo, Mario pa je zato ljubosumna.
Svit Šturbej je vesel, ker lahko stopa po bratovih stopinjah. To ni njegova prva izkušnja s filmom, saj je že snemal v kratkem filmu. Sicer pa njegova vloga niti približno ni takšna, kot jo živi v družini. »Prihajam iz zelo lepe družine, v kateri se dobro razumemo. Sicer pa smo se z igralsko skupino hitro in zelo povezali. Tako na setu kot v pravem življenju. Super bo snemati za ta film.«
Predvideni predračun je 800 tisoč do 850 tisoč evrov. Producent filma je Zoran Dževardanović iz Blade produkcije.
Financiran iz sredstev Slovenskega filmskega centra, koproducent je RTV Slovenija, tehnična pomoč Filmski studio Viba Film.
Zgodba se dogaja v Piranu, kjer se srečajo trije najstniki. Eden od njih po pomoti prejme SMS-sporočilo ...
Vinci Vogue Anžlovar: Sem malo revolucionarja
Bi rekli, da imajo vaši sicer precej različni filmi kakšno skupno rdečo nit?
Vsi govorijo o ljubezni in prijateljstvu. Tudi v tem, ki ga snemamo, se zgodi prva ljubezen, prijateljstvo, otroci rešujejo uganko analogno, z manj telefoni kot po navadi. Za srečanje se zmenijo ob uri, ker nimajo telefona. Veliko je zgodovinskih in poučnih dejstev. Ker ne visijo na telefonih, imajo več časa zase, za medsebojne odnose.
Film bo torej poskušal spodbuditi star, kakovostnejši način življenja.
To je bil eden od vzgibov, zakaj me je roman tako pritegnil.
Kaj pa jug? Ima tudi v tem filmu kak pomen?
V veliko mojih filmih gre kdo nekam na jug. Tudi Vampir z Gorjancev iz Ljubljane na Dolenjsko. Jug ni končna destinacija, ampak prispodoba neke svobode, želje, da spremeniš okolje in samega sebe.
Je tudi v tem scenariju kaj avtobiografskega?
Če malo pomislim, je tudi kaj takega, posamezni izrečeni stavki in misli. Sicer pa sem hodil z dedkom in babico vsako poletje sem na počitnice.
Nastaja mladinski film ali kriminalka?
To je mladinski film, vendar bolj avanturističen kot kriminalka, malo se zaljubijo, malo je ljubosumja, vsega, kar paše v mladinski film. Sicer pa ni film ceste, kot je večina mojih prejšnjih.
Se zaradi otrok zdaj raje kot dedkom in babicam tokrat posvečate vnukom?
Tudi. Filmska kultura je med mladimi slabo razvita. Otroci sicer gledajo TV in hodijo v kino, ampak zdi se mi, da manjka vsebin, namenjenih otrokom. Ker je tudi moj sin požiral zgodbo, se mi je zdelo, da je lahko sporočilo mladim. Sicer imamo nekaj slovenskih mladinskih filmov tudi v zadnjem času (Košarkar naj bo, Gremo mi po svoje, Gajin svet ...), ki so med najbolj gledanimi slovenskimi filmi.
Verjetno bo za mlade tudi poučen film.
Tudi sam iz knjige izvedel več zgodovinskih stvari o Piranu, ki jih prej nisem vedel. Na primer: o izvoru imena, da je bil na Punti vedno svetilnik, da so imeli pranger, zakaj so zidali vrata in še cel kup stvari.
Kaj pravite na to, da v slovenskem Hollywoodu (Piranu) ni več studia Vibe filma?
Zdaj bi nam zagotovo prišel prav. Odkar je prišel Netflix z denarjem, vsi samo še grabijo. Na srečo nam je šla piranska občina zelo na roko, drugače ne bi zmogli. Pomaga nam pri zapori prometa, z dovoljenji za snemanje, logistično pomočjo ... Za nekaj, kar Netflix plačuje, imamo ugodnosti od občine. Največji strošek so prenočitve. Zdaj ni več milosti v turizmu, ne moremo se izgovarjati, da snemamo mladinski slovenski film.
Ko sva se pred 32 leti pogovarjala na snemanju filma Babica gre jug, ste še kot študent AGRFT potožili, da so slovenski filmi podaljšana roka literature. Še zmeraj mislite tako?
Ko gremo na vaje, rečemo, da bomo tekst počlovečili. Lektorji se temu sicer upirajo, slovenski puristi tudi. Pogovornemu jeziku in slengu se ne moreš izogniti. Če bi delal otroški film v pravilni slovenščini, bi bil zelo umeten. Zato imamo kar veliko pogovornega jezika in novoreka, kot denimo: »ne me disat!«
Spreminjate jezik v pogovornega že med pisanjem scenarija?
Veliko spremenimo na vajah. Na vajah smo počlovečili tekst. V bistvu so igralci soavtorji interpretacije. Slovenski film se je kar osvobodil nekdanjega hermetizma in zelo napredoval v letih, odkar sem snemal Babico. Prasica, slabšalni izraz za žensko, režiserke Tijane Zijanić, je fenomenalen film. V njem sem videl svojo mladost. Pa Inventura Darka Sinka in Jezdeca Dominika Menceja sta tudi perfektna. Timon Šturbej, ki igra tudi v Pokru, je perfekten.
Kaj pa mladi igralci?
Zakonodaja pravi, da lahko otroci do 15. leta delajo samo po štiri ure na dan. Zato smo vzeli najstnike, ki so že čez to mejo.
Kako vidite zdaj svojo prehojeno filmsko pot?
Načeloma sem malo revolucionarja. Naredil sem prvi japonski film – Babica gre na jug – zanj sem namreč dobil denar na japonskem razpisu. Skupaj z Američani sem posnel Oko za oko, ki je prva slovensko-hollywoodska produkcija, Poker je prvi digitalno posneti celovečerni igrani film v Sloveniji ... Kar nekaj neumnosti sem ušpičil v življenju.
