Slovenski najstnik na poti k formuli ena

Aleksandar Bogunović ni običajen najstnik. Namesto da bi ga pestile klasične srednješolske skrbi, ga ženejo gumijaste sledi dirkalnika in tresljaji motorja, ki zanj niso le hrup, temveč ritem prihodnosti.

Vse se je začelo v Mehiki, kjer mu je oče za prvi rojstni dan podaril električni avtomobilček. Igrača je postala njegov prvi »avtošportni pripomoček«, saj je z njo naredil tudi prve korake. Nedaleč stran od doma je stal lokalni kartodrom – tam je padla prva startna zastavica njegovega življenjskega kroga. Pri komaj štirih letih je že zmagal na svoji prvi dirki –, čeprav tega spomina nima več, se je zgodba zasidrala v njegovo osebnost: v natančnost, predanost in odločnost, ki jih šport od njega zahteva.

Karting: prva šola hitrosti in značaja

Aleksandar je dvakrat osvojil naslov mehiškega prvaka v kartingu, pozneje pa postal tudi slovenski šampion. Leta 2022 je bil razglašen za najboljšega voznika kartinga v Sloveniji – ne le zaradi trofej, temveč zaradi izjemne discipline, sistematičnega dela in duševne moči, ki so v tem športu pogosto odločilnejši od tehničnih sposobnosti.

Njegova družina ima pri tem ključno vlogo. Čeprav nihče od staršev nikoli ni sedel v dirkalnik, so sanje sina sprejeli kot svoje. Oče Aleksander, direktor postojnskega podjetja Fluidmaster, je postal njegov glavni strateški partner. Sestra dvojčica Elena, ki mu je včasih pomagala pri domačih nalogah, je zdaj njegov tihi zaveznik. Od logistične in finančne podpore do čustvene opore – družina ostaja stabilna os mladeniča, ki verjame, da ima »najboljšo družino na svetu«.

Vstop v formulo štiri: ko talent postane poklic

Podpis pogodbe s špansko ekipo TC Racing, ki je v lasti nogometnega zvezdnika Thibauta Courtoisa, je bil prelomen trenutek – zanj in za slovenski motošport. Formula štiri (F4) je začetna profesionalna kategorija v tem športu. Tu se loči resnični talent od iluzij.

Vozila F4 tehtajo komaj pol tone, poganja jih 180-konjski motor abarth, dirke pa so brezkompromisno natančne. Brez ABS, brez trakcijske kontrole, brez klime – le voznik in stroj. Vse je podrejeno stotinkam sekunde. Vsak ima svojo ekipo: mehanike, inženirje, trenerje. A ključno orodje ostaja komunikacija – le če zna voznik svojim inženirjem natančno opisati, kaj čuti v volanu, lahko ti prilagodijo vozilo do popolnosti.

Njegova priprava ni omejena na stezo. Nadaljuje se v tišini. Meditacija, vizualizacija, refleksne vaje, fizična moč – vse je del režima, ki ga vzdržuje za popolno osredotočenost. V kabini, kjer temperature presežejo 50 stopinj Celzija, vsaka sekunda pomeni preizkus vzdržljivosti. Trening v nepredušni obleki ni posebnost, temveč nujna rutina.

A dirkanje ni le bitka proti času ali konkurenci – je tudi nenehna borba s samim seboj. Ko se spusti vizir čelade, izginejo pričakovanja, kamere, pritiski. Ostanejo le asfalt, volan in občutek.

Tehnologija prihodnosti: misli hitreje od ovinka

Del Aleksandrove vsakodnevne priprave je tudi simulacija – najprej doma, nato v profesionalnem simulatorju ekipe. To ni igra, temveč orodje, s katerim možgani »naučijo« telo, da se odzove sekundo pred realnostjo. Refleksi prehitijo zavest. In to je razlika med dobrim in odličnim.

Njegov največji vzornik je Ayrton Senna – ikona hitrosti in koncentracije v dežju. Navdihuje ga tudi Fernando Alonso, veteran, ki na progi vztraja iz čiste strasti. Ob Sennovem instinktu in Alonsovem značaju si Aleksandar Bogunović gradi lastno dirkaško identiteto: voznik, ki misli z volanom, čuti z gumami in zmaguje z glavo.

Za svojo največjo prednost navaja sposobnost predvidevanja – sposobnost, da dogodek na stezi zazna, še preden se zgodi. Prav to ločuje instinktivnega zmagovalca od reaktivnega tekmeca, pravi.

Naprej proti formuli ena

Letni proračun voznika formule štiri znaša od enega do 1,2 milijona evrov – številka, ki razkriva realnost elitnega motošporta. A Aleksandra to ne ustavi. Njegova pot vodi v formulo tri, nato dve in končno – v formulo ena. Morda v okviru ene izmed akademij velikih ekip, kot so Red Bull, Mercedes ali Alpine.

Sanjsko? Nedvomno. A Aleksandar Bogunović je že dokazal, da pri njem ni nič nemogoče. Je samo vprašanje časa, volje in naslednjega ovinka.