Brez mojstrov ni kakovostne arhitekture

V soboto se v Benetkah odpira 19. beneški arhitekturni bienale, ki poteka pod kuratorstvom italijanskega arhitekta in inženirja Carla Rattija in z osrednjo temo Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno. Razstava bo posvečena grajenemu okolju in številnim disciplinam, ki ga oblikujejo, tudi različnim oblikam inteligence. Kot je med drugim dejal Ratti, mora arhitektura izkoristiti vso inteligenco okoli nas, da bi se lahko spoprijeli z vse bolj segrevajočim se svetom. Slovenski paviljon v Arsenalu, ki so ga odprli danes, kot ključni del arhitekturne produkcije poudarja mojstrske tehnike in veščine gradnje.

Paviljon je poleg prostorske instalacije enakovredno sestavljen še iz kataloga in novembrskega simpozija v MAO. FOTO: Klemen Ilovar

Tokratna izdaja gosti 66 nacionalnih paviljonov (26 v Giardinih, 25 v Arsenalu in 15 v središču Benetk), prvič bodo sodelovali Azerbajdžan, Oman, Katar in Togo. Z več kot 300 prispevki več kot 750 udeležencev, od arhitektov in inženirjev, matematikov in klimatologov do filozofov, umetnikov, kuharjev, pisateljev, rezbarjev, kmetov in modnih oblikovalcev, naj bi bila to največja izdaja v zgodovini bienala.

Po besedah kuratorja Rattija je bila arhitektura vse od primitivnih bivališč vselej odgovor na vremenske razmere in podnebje, tudi v časih podnebnih sprememb – lani smo imeli najvišje temperature doslej – mora črpati iz več oblik inteligence: naravne, umetne in kolektivne. Doseči mora več generacij in disciplin, od znanosti do umetnosti, premisliti avtorstvo in postati bolj vključujoča, postati mora prožna in dinamična kot svet, za katerega načrtujejo, je prepričan.

Ves proces gradnje totemov so tudi natančno dokumentirali na videu, ki se predvaja v paviljonu, da se ne bi izgubila sled o njihovem nastanku. FOTO: Klemen Ilovar In Matic Pandel

Čeprav tudi v arhitekturo prodirajo umetna inteligenca, 3D-tiskanje objektov, robotizacija gradnje ter težnje po prefabrikaciji gradbenih elementov, je teren zgovoren sam po sebi. Gradbena industrija tako v Sloveniji kot širše v Evropi še vedno pretežno sloni na človeški delovni sili, tudi kakovost in razvoj grajenega okolja, arhitekture sta še vedno močno odvisna od znanja gradbenih mojstrov, poudarjata letošnja kustosa slovenskega paviljona, arhitekta Ana Kosi in Ognen Arsov iz ljubljanskega arhitekturnega biroja KIP (Kosi in partnerji). Zato sta v ospredje postavila njihovo znanje in veščine kot integralen in nenadomestljiv del arhitekturne produkcije. 

»Ko sva pri treh gradbenih podjetjih poizvedovala, koliko naredijo stroji in koliko človek, sva ugotovila, da večino še vedno opravijo delavci. Na 30 gradbiščih v zadnjih petih letih so le od dva do petnajst odstotkov dela opravili stroji. Poleg tega stroji marsičesa ne zmorejo ali ne znajo. Mogoče jih je uporabiti pri novogradnjah, pri prenovah pa ne,« orisujeta razmere.

Štirje totemi kot simboli gradbenih mojstrov

Paviljon sta oblikovala z umestitvijo štirih totemov, ki kot simbol določene skupine ljudi, plemena ali klana ponazarjajo družino mojstrov z gradbišča. So kot nekakšni Frankensteini, kolaži, ki obsegajo različna mojstrska znanja, podobno kot sleherni arhitekturni projekt. Tudi lotili so se jih, kot bi načrtovali hišo ali kateri drug projekt, z vso pripadajočo dokumentacijo, opisi materialov, kako jih je treba sestaviti, upoštevati so morali tako njihovo statično ustreznost – najvišja skulptura meri šest metrov – kot zakonitosti posameznih materialov.

Totemov so se lotili, kot bi načrtovali hišo ali kateri drug arhitekturni projekt, upoštevati pa je bilo treba tudi, kako jih razstaviti in sestaviti ter pripeljati do Benetk. FOTO: Klemen Ilovar In Matic Pandel

»Eden od izvajalcev nam je svetoval, naj za to nalogo angažiramo mojstra, ki bo obvladal vse ta gradbena oziroma obrtniška dela, ampak to ni bil naš namen. Želeli smo, da vsak mojster opravi svojo nalogo, vsega skupaj jih je bilo 17. Tudi izdelali so jih na enem naših trenutno največjih gradbišč v Kranju, kjer gradimo sosesko 400 stanovanj. Tako da so bili zares del gradbišča in iz njega iztrgani,« natančneje pojasnjujeta avtorja. Zakaj ravno štirje? Tako zaradi samega prostora kot upoštevanja dejstva, da se bodo na bienalu gibale množice obiskovalcev in da je treba zagotoviti primerno varnost, med njimi je bilo treba vzpostaviti ustrezno razdaljo.

Ves proces gradnje so tudi natančno dokumentirali na videu, ki se predvaja v paviljonu, saj bi se v galeriji bienala, kjer so totemi razstavljeni, zlahka izgubila sled o njihovem nastanku. Paviljon je poleg prostorske instalacije sestavljen še iz dveh enakovrednih delov: kataloga, ki obravnava odnos med arhitektom in mojstrom v zgodovinskem in današnjem kontekstu, ter simpozija na temo produkcije sodobne arhitekture v Sloveniji, ki bo novembra v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Bienale v Benetkah bo odprt do 23. novembra 2025.