Zdi se, da so anksioznost in anksiozne motnje, strahu podobno čustveno stanje, ki ga spremljajo tudi telesne in vedenjske spremembe (med drugim prebavne težave, vrtoglavica, pospešeno bitje srca, nespečnost in težave s koncentracijo), dodobra načele življenja odraslih, posebno po pandemiji pa tudi otrok in mladostnikov. Psihiatrinja in profesorica dr. Mojca Zvezdana Dernovšek poudarja, da sami ustvarjamo razmere, ki vodijo v anksioznost.
Je anksioznih motenj res več kot pred leti ali se o njih več govori in se jih bolj prepoznava?
O njih se več govori, ker jih bolj prepoznavamo, ljudje tudi pogosteje iščejo pomoč. Zanje včasih nismo slišali, ker smo v Sloveniji tudi o depresiji začeli govoriti šele pred dvajsetimi leti. V razvitem svetu imamo epidemijo depresije, s stresom povezanih motenj in anksioznih motenj, ki spadajo med blažje duševne težave, čeprav za tistega, ki ga mučijo, še zdaleč niso blage ali nedolžne. Toda znamo jih preprečevati, uspešno jih zdravimo, človek pa zelo veliko lahko stori sam – tako za to, da se sploh ne razvijejo, kot to, da lahko hitro okreva in da se ne ponavljajo oziroma poslabšujejo.
Razmere za porast blažjih duševnih motenj, tudi anksioznih, so pravzaprav idealne. Živimo v ponorelem svetu, kjer mora biti vse popolno, krasno in takoj. Nič te ne sme boleti, skrbeti, treba se je imeti samo dobro. Toda takšno življenje ne obstaja. Sami si ustvarjamo razmere, ki vodijo v anksioznost in anksiozne motnje, svoje dodajo še naglica, pritiski in pričakovanja okolice, razpotegnjen delovnik, premalo skrbimo za harmonične medosebne odnose, ki so pomembna varovalka ... Dejavnikov, da pridemo iz ravnovesja, je zelo veliko, znanja, kako prepoznati težave in poskrbeti zase, pa relativno malo. Tako so ljudje v kroničnem stresu.
V mednarodni klasifikaciji bolezni WHO sta po novem akutna stresna in prilagoditvena motnja celo odstranjeni iz poglavja duševnih in vedenjskih motenj, torej ne bosta več šteli med duševne motnje. V epidemiološkem pogledu bomo tako dosegli »obsežno ozdravitev«.
Kaj to še pomeni?
Odločitev svetovne organizacije pozdravljam, saj sta akutna stresna motnja in prilagoditvena motnja normalna odziva na nenormalne okoliščine. A stresa ne bi smeli zanemariti, saj je sprožilec tako depresije kot anksioznih motenj in jih tudi vzdržuje. Za svoje duševno zdravje lahko največ naredimo, če se okrepimo pri obvladovanju stresa. Tako pri stresnih kot anksioznih motnjah so v ospredju povišana stopnja nemira in napetosti ter tesnoba, ki se kažejo s telesnimi in psihičnimi spremembami, a pri stresu jih sproži zunanji dejavnik, pri anksioznih motnjah pa lažni alarm. Za življenjske preizkušnje in nevarnosti – videli bi, kako dobro bi znali bežati, če bi denimo srečali medveda – smo opremljeni s stresnim odzivom, ki iz nas potegne izjemne sposobnosti.
Rada razložim s primerom. Študent A se pripravlja na težak izpit, in ker je v stresu, se uči učinkoviteje. Gre na izpit, ga opravi in si pridobi dobro izkušnjo ter tako nadaljuje do diplome ali še dlje. Se pravi, imamo realno neprijetnost in (stresni) odziv telesa, ki je koristen. Za anksioznega študenta B je izpit lažni alarm – kdo je pa že umrl, ko se je učil?! – in že ob pogledu na knjigo ga začnejo pestiti prebavne težave, ko bere knjigo, mu pred očmi plešejo črke, občutek ima, da si nič ne zapomni, ker je v stresu in tesnoben. Ko gre na izpit, če se prej zaradi vsega naštetega ne odjavi, je vnovič ves napet in živčen in naredi slab vtis, dobi nižjo oceno, kot bi si zaslužil, in tako pridobiva slabe izkušnje s sabo in svetom. Pred naslednjim izpitom je še bolj živčen in tako zaradi lažnih alarmov, doživlja vedno več negativnih izkušenj, zaradi česar si čedalje manj zaupa, se bolj boji in anksiozna motnja ga pomalica, in to pri zdravi pameti.
Premagovanje težav je preizkus za nas, naše odnose, naše odločitve. Včasih se splača pogledati širše – vsaka generacija je doživela nekaj, kar se je je posebej dotaknilo. FOTO: Mavric Pivk
Ob katerih opozorilnih znakih je treba ukrepati in morajo biti nanje še zlasti pozorni starši?
Mejnik je, ko tesnoba ni več varovalna, ampak ovirajoča, kot sem pojasnila na primerih študentov. Se pravi, dokler ti tesnoba pomaga, da si bolj učinkovit, pametnejši in previdnejši, je to v redu, ko te tesnoba in napetost začneta ovirati, si manj učinkovit, bolj nesrečen in si nabiraš slabe izkušnje, je čas za ukrepanje. Ukrepati je treba tudi, kadar se začneš zatekati k dejanjem ali substancam, ki prinašajo kratkotrajno olajšanje in korist na račun dolgotrajne škode; ko se slabo počutiš, skadiš džoint, nekaj popiješ, se umakneš k igricam. Črto moramo preventivno potegniti pravzaprav vsakokrat, ko se kakršnega koli nelagodja lotevamo na napačen način.
Če pa so tesnobe in izogibajoče vedenje tako hudi, da povzročajo težave in človeka hromijo, če študent neha študirati, ker misli, da ne bo zmogel, ker ni več sposoben funkcionirati, ne more v šolo ali se družiti, ker ga stiska, bolita glava, želodec, je treba nekaj ukreniti.
Kaj natanko?
Če se ukrepa dovolj zgodaj, preden se zraven nabere še cel kup težav, zadostujejo psihološke oblike pomoči – pri psihologih, psihoterapevtih, svetovalcih. Če pa težave trajajo dolgo, so se zelo poglobile ali so zelo izrazite, kaže krajši čas jemati zdravila. Predpisujemo antidepresive in nekatera druga zdravila, ki ne povzročajo odvisnosti. Za zdravljenje anksioznih motenj se uporablja tudi medicinska konoplja, a jo odsvetujem, saj to področje v Sloveniji ni urejeno in ne vemo, kakšni pripravki so na voljo. Nekaterim pomagajo že prehranski dodatki, ki so preizkušeni in varni, denimo, L-triptofan, GABA, maščobne kisline omega-3, pripravki iz baldrijana oziroma zdravilne špajke.
Iz šolskih svetovalnih služb poročajo, da se mladostniki zaradi stisk, ki so posledica pandemije, še nikoli niso toliko obračali po pomoč. Kako ustrezno se odzivamo na njihove težave?
Mladi imajo zagotovo manj zavor pri iskanju pomoči in to je dobro. Manj so vpeti v dnevno rutino, so na pragu življenja, šolajo se in še nimajo zelo trdnih socialnih vezi. Pandemija je močneje obremenila mlade in starejše. Ne bi obupavala. V mladosti je moč in prilagodljivost. Te izkušnje ne bodo pozabili, a neprijetnih izkušenj ne smemo vzeti kot nekaj katastrofalnega. Premagovanje težav je preizkus za nas, naše odnose, naše odločitve. Včasih se splača pogledati širše – vsaka generacija je doživela nekaj, kar se je je dotaknilo. Svet se hitro spreminja in ves čas se je treba prilagajati. Verjamem v mlade. Tisti, ki so razmišljujoči, odgovorni in občutljivi, so zagotovo precej tesnobni – pa tega ne bi zdravila, da se razume. To so najbolj dragoceni ljudje, saj se zavedajo tudi temnih strani življenja.
Nekateri strokovnjaki navajajo, da so se duševne stike znatno povečale z razmahom mobilnih naprav.
Težko bi rekla, da obstaja neposredna vzročna zveza, toda če se k njim zatekaš po šest ur na dan, boš imel šest ur manj za druge stvari, tvoje socialne veščine bodo slabše, ne boš delal tistega, kar bi bilo koristno oziroma bi ti vzbujalo zadovoljstvo, krepilo samozavest, samozaupanje, zamudil boš mnoge priložnosti. Tu je še ena past: ker imaš stik z vsem svetom, vidiš probleme vsega sveta naenkrat, tam poplavo, tu potres, drugje vojno in na to se odzivamo. Hkrati pa gledamo idealizirane fotografije in prizore, ki jih ljudje radi kažejo, in smo znova negotovi in tesnobni, češ, naše življenje je pa drugačno in brez smisla.
Če si v takem svetu malo tesnoben, je to kvečjemu znak normalnosti. Kar pa ne pomeni, da se ni treba zamisliti, kaj je za nas normalno. Tudi zato, da ne bomo vsake neprespane noči, vsakega neprijetnega občutja in tegobe, vsake bolečine naredili za hud psihiatrični problem, prosim lepo, ne tega početi. Del našega življenja pač ni prijeten, svet je tudi pokvarjen, umazan, poln bolečine, trpljenja in krivic. Veliko življenja zapravimo za banalnosti. Če smo zaskrbljeni za takšne stvari, bomo težko živeli. Bolje je biti previden optimist.
Omenili ste pravočasno odpravljanje stresa in harmonične odnose. Katere so še dobre varovalke?
Da prepoznamo naravo problema. Če je rešljiv, ga rešimo, če ni, se prilagodimo in sprijaznimo. Kar poudarjajo že stare modrosti ali kot je dejal sveti Frančišek: »O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim, in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!« Pa zdrav življenjski slog z dovolj kakovostnega spanca, zdrave prehrane in gibanja, dobre in podporne medosebne odnose. Ko to povem ljudem, začnejo zavijati z očmi, ampak v tem je ključ do rešitve mnogih težav.
Lahko naredimo škodo tudi, če v vsakem strahu, zaskrbljenosti in nemiru prehitro vidimo anksiozne motnje?
Pri anksioznem otroku običajno ugotovimo, da so anksiozni predvsem njegovi starši, in te je treba umiriti. Anksioznost in stresna motnja sta nalezljivi, ker je tesnoba močno močno nalezljivo duševno stanje. Pomislite na stampedo, paniko v množici, ki gre za nalezljivo tesnobo in brezglavi beg. Eden začne paničariti in to prenese na druge okoli sebe. Vsa čustvena stanja so nalezljiva, na primer smeh. Pa nekatera vedenja tudi – denimo zehanje.
So anksiozne motnje danes vendarle drugačne kot pred leti, desetletji, četudi o njih nismo govorili?
To so naučene motnje in zato se bojimo tistih stvari, ki so danes tukaj. Dokler ni bilo določenih stimulusov v okolju, se jih nisi mogel bati. Zdaj se pojavljajo pri približno 14 odstotkih odraslih. Velik sprožilec stresa in anksioznih motenj je bila tudi pandemija. Takoj ko je izgubila naboj, se je začela vojna v Ukrajini, kar je 400 kilometrov od naše meje. Tudi to je ljudi precej spravilo v stisko.
Zdaj jih bodo draginja in predvsem podnebne spremembe.
Rekla bi, da jih bodo spremembe. Vse spremembe nas spravljajo v stisko. Tudi če so dobre.
Koliko ljudi trpi za anksioznostjo?Po besedah sogovornice nimamo populacijskih raziskav o pojavnosti anksioznih motenj, saj so zelo drage in zahtevne. Pri interpretaciji zdravstvenih podatkov je treba upoštevati prevalenco zdravljenih oziroma tistih, ki so poiskali pomoč. »Ocenjujemo, da jih je med 40 in 60 odstotki, na podlagi česar poskušamo izračunati, koliko ljudi ima te težave v populaciji.«
Kot povzema Matej Vinko, vodja strokovne skupine za javno duševno zdravje in namestnik vodje programa Mira (nacionalnega programa duševnega zdravja), po ocenah WHO anksiozne motnje pestijo 3,6 odstotka prebivalstva. Evropski podatki kažejo, da se z njimi sooči 13,6 odstotka populacije (v zadnjem letu šest odstotkov). »Čeprav številne raziskave kažejo porast simptomov anksioznih motenj predvsem pri mlajših odraslih, otrocih in mladostnikih, ženskah in osebah z nižjim socioekonomskim statusom, se porajajo vprašanja o veljavnosti teh rezultatov. Longitudinalne kohortne raziskave namreč porasta teh težav ne zaznavajo oziroma ne v takšnem obsegu,« je poudaril.
Treba je namreč upoštevati, da se simptomi anksioznih motenj v povečanem obsegu lahko pojavljajo še zlasti zgodaj po kriznem dogodku (začetek pandemije, strogih ukrepov), prisotnosti simptomov pa ne smemo razumeti kot prisotnost duševne motnje. Po njegovem so bile anksiozne motnje že pred pandemijo precej razširjene, zelo velik delež prizadetih pa ne prejme ustrezne pomoči.
