V nadaljevanju preberite tudi:
Poldrugo desetletje po sprejetju dopolnil k zakonu o otokih je hrvaška javnost še vedno v dilemi. Na eni strani so tisti, ki so prepričani, da je bilo s to odločitvijo ohranjenih kar nekaj otokov v hrvaškem delu Jadranskega morja, manjši del pa zmajuje z glavo in vztraja, da je država s spremembami zakona odnos, tudi lastniški, do otokov precej zapletla. Vse te razprave so te dni znova prišle na plan, ko je ena od nepremičninskih agencij objavila, da še vedno prodaja otok Mali Kosmač blizu Splita.
Doslej so na Hrvaškem kljub vsemu prodali nekaj otokov. Pa še to pred davnimi leti. Tako so na primer leta 2003 prodali otok Smokvica pri Primoštenu nekemu domačemu podjetju za (menda, cena je ostala poslovna skrivnost) približno poldrugi milijon evrov, leta 2000 sta bila družbi Frašker za 1,1 milijona evrov prodana otoka Frašker in Fraškerić (menda je bil v ozadju nakupa ruski tajkun Vladimir Jevtušenkov). Leta 2005 je otok Jakljan za 6 milijonov evrov odšel v roke Goranu Štroku, hrvaškemu poslovnežu in hotelirju z londonskim in zagrebškim naslovom, ko je kupil dubrovniški hotel Excelsior, je v paketu dobil tudi Otok življenja v Malostonskem zalivu.
Leta 2003 so prodali otok Smokvica pri Primoštenu nekemu domačemu podjetju, menda za približno poldrugi milijon evrov. Foto Wikipedija
Večina lastnikov že precej časa prodaja otoke in nič ne kaže, da jim bo to uspelo. Razen če se bo zakonodaja korenito spremenila. Otoke, ki so naprodaj, je mogoče najti skoraj povsod, največ na srednjem in južnem Jadranu. Cene se gibljejo od 12 do 70 evrov za kvadratni meter. Gradnja večinoma ni mogoča; razen če na otoku že obstaja kaka gradnja, ki jo je mogoče zgolj obnoviti na obstoječih temeljih. In nič drugega! Nekateri otoki so tudi v neposredni bližini nacionalnih parkov.
Težka pot do nakupa otoka.
Frašker in Fraškerić od ruskega tajkuna?
Kdo bo kupoval kmetijska zemljišča?
Nepremičninski agenti so zagotovili, da se za nakup otokov zanimajo mnogi znani in manj znani iz različnih sfer; vendar na koncu vsi dvignejo roke. Lastnik mora pred prodajo otoka tega najprej ponuditi hrvaški vladi, ker ima predkupno pravico. Ta se nakupu skoraj zagotovo odreče, vendar lahko proces kljub temu traja od pol do enega leta. In tako so ti otoki zgolj poletno pribežališče jadralcev, ki nemalokrat pustijo za sabo kupe smeti. Otok pa ostane sam oziroma je na seznamu za prodajo.
Otoke, ki so naprodaj, je mogoče najti skoraj povsod, največ na srednjem in južnem Jadranu. FOTO: Promocijsko gradivo
Tujci v nizkem startu
Poleg prodaje otokov na Hrvaškem v zadnjem času razvnema strasti napovedana možnost prodaje zasebnih kmetijskih zemljišč. Moratorij na to prodajo se je iztekel že leta 2020, vendar ga je oblast sklenila podaljšati do leta 2023. Tudi ta zasebna kmetijska zemljišča bodo lastniki morali najprej ponuditi v odkup državi, vendar je že zdaj jasno, da dokaj obubožana Hrvaška nima veliko denarja za kaj takega, ne glede na to, da je po podatkih EU cena za kvadratni meter kmetijskega zemljišča na Hrvaškem tudi do 20-krat nižja kot na Nizozemskem, kjer imajo najvišje cene. To pomeni, da bodo po lastniško urejenih in ekoloških zemljiščih, ki jih na Hrvaškem ne manjka, stegnili lovke zainteresirani tujci.
Kmetijska ministrica Marija Vučković ni povezana s prodajo otokov, čaka pa jo razprodaja kmetijskih zemljišč, kar Hrvate še bolj skrbi. FOTO: Damir Krajač/Cropix
Trenutna hrvaška oblast se zaradi »svojih otokov« na prodajnih seznamih nepremičninskih agentov ne razburja preveč, napovedana prodaja kmetijskih zemljišč v začetku leta 2023 pa jih je že malo zaskrbela. Zato ne preseneča, da se je v saborski proceduri znašel predlog sprememb obstoječega zakona o kmetijskih zemljiščih.
