Darko bo namesto nove kopalnice dobil bivalni zabojnik
Na fotografijah v občinskem glasilu je bil Darko Tanacek iz Beznovcev, ki so mu namenjena sredstva lanskega dobrodelnega koncerta in akcije občine Puconci Pesem za svetli trenutek, bradat in malce nenavadno oblečen. Ko smo ga obiskali, si je ravno obrisal ostanke brivske pene in nas sprejel sveže obrit in nasmejan. In optimističen.
Oblekel si je tudi nov božični pulover, ki ga je dobil od svojega socialnega delavca, namesto rdeče rute, ki jo je na prejšnjih fotografijah nosil zavezano okrog pasu, pa se je tokrat opasal s pravim, usnjenim pasom. »Včeraj me ne bi našli doma, ker sem imel precej dela. Zdaj pa se lahko pogovoriva,« je bila njegova dobrodošlica. Nisem ga spraševal, kakšno delo je imel dan prej. Že prej so povedali, da rad pomaga kmetom v vasi ali okolici in da ga včasih tudi izkoriščajo in mu delo plačajo samo s pijačo. A alkohol ni njegov gospodar in rad gre pomagat.
»Vesel sem, seveda sem vesel, da mi bodo pomagali. Saj nekako še gre tako, kot je v hiši, a vodo si moram tudi za umivanje greti na štedilniku, ker je grelnik v kopalnici neuporaben, jaz pa sem rad čist,« je govoril v mračni, od saj potemneli kuhinji ob štedilniku na drva, ki je njegovo edino ogrevanje pozimi in edini način gretja vode in kuhanja skozi vse leto. Mračna kuhinja je tudi njegova spalnica in jedilnica, ko ne je kje pri drugih ljudeh.
Pomoč je Darku prinesla nov zanos
Nato je razkazal hišo, polno zloženih in naloženih stvari. Spalnico že četrt stoletja pokojnih staršev, nekdanjo svojo sobo, kopalnico, ki jo je oče dal naknadno urediti še v dobrih časih, ko je delal kot tesarski mojster in delovodja v Avstriji in ko so se vgrajevali grelniki vode na drva, shrambo z lepo zloženimi plastičnimi posodami in steklenicami ... »Vse bo treba malo urediti in popraviti, a meni to ni težko, saj sem izučen zidar,« je govoril z nekakšnim novim zanosom.
Tudi za star traktor, ki mu je videti, da ga že zelo, zelo dolgo ni nihče peljal iz lope, je nenadoma dobil voljo, da bi ga usposobil in z njim spet sam začel obdelovati zemljo, ki mu je ostala po bratovi smrti in poznejši smrti očeta in matere. To, da so se drugi spomnili nanj in da mu bodo pomagali v okviru tradicionalne občinske humanitarne akcije, ga je nekako iztrgalo iz vedno bolj trdovratne osamljenosti in izključenosti. Kot če bi se zbudil in četrtstoletnega dremeža, so na dan privreli vsi načrti, ki jih je oče imel s kmetijo in jih je sam poslušno pomagal uresničevati, dokler ni oče umrl in ga je zagrnila grenkoba samote.
Ta grenkoba mu tudi zdaj včasih ne da mirovati in takrat se, tudi ponoči, potika naokrog in kliče. Boga, sebe, pokojne? A nikoli ne povzroča težav. Morda le nelagodje tistim, ki ga ne poznajo in ne vedo, da je zgolj dobrosrčnež, ki se mu je nabralo preveč težkega.
Tudi zato, ker ni v krempljih alkohola, ker rad dela in ker še obstaja upanje, da najde nov smisel življenja, so se v Zvezi kulturnih in turističnih društev (ZKTD) občine Puconci lani odločili, da bodo v šestnajsti dobrodelni akciji zbrana sredstva namenili prav njemu. »Najprej smo mu hoteli z zbranim denarjem obnoviti in urediti kuhinjo in znova usposobiti kopalnico. A ko so si mojstri ogledali napeljave in stanje v hiši, so se samo prijeli za glavo. Strošek bi bil previsok, saj bi bilo treba ob obnovi kuhinje in kopalnice popraviti ali na novo narediti še marsikaj drugega. Zato smo se odločili, da Darku raje kupimo in postavimo bivalni zabojnik. Te dni bo tako na njegovem dvorišču bager že pripravil teren, v drugi polovici januarja bodo pripeljali zabojnik in ga postavili, potem ga bo treba samo priključiti na kanalizacijo, električno omrežje in vodovod in Darko bo imel povsem drugačne bivalne razmere,« je povedal predsednik ZKTD občine Puconci Uroš Kamenšek.
»Radi pa bi naredili še korak naprej in Darku našli kakšno zaposlitev, morda v katerem od socialnih podjetij ali v kakšnem zaposlitvenem centru, da bi ga znova vključili v družbo,« je še dodal.
Dobrodelne akcije že šestnajst let
Puconska ZKTD je dobrodelne akcije, s kakršno bodo zdaj pomagali Darku Tanacku, začela že leta 2005. Od takrat so vsako leto organizirali dobrodelni koncert Pesem za svetli trenutek, na katerem so brezplačno nastopali bolj ali manj znani glasbeniki in glasbene skupine, in vsako leto pomagali komu v občini, ki je bil po oceni posebne komisije pomoči najbolj potreben. »V ZKTD smo vsako leto pripravili razpis in zbirali predloge od humanitarnih organizacij v občini, od turističnih in kulturnih društev, od vodstev vaških odborov in krajevnih skupnosti – od vseh tistih, ki najbolje poznajo ljudi v svojem okolju in tudi najlažje ocenijo, kdo resnično potrebuje pomoč. Včasih je bilo res težko, ko je prišlo več predlogov in smo morali iti k ljudem ocenjevat, komu bomo tisto leto pomagali,« pravi Kamenšek.
Skupno so v šestnajstih letih od vstopnic, od prispevkov posameznikov in z donacijami podjetij ter humanitarnih organizacij zbrali že okrog dvesto tisoč evrov in pandemija covida-19 tega ni ustavila. Ker niti leta 2020 niti lani dobrodelnega koncerta niso mogli organizirati, so samo prodajali spominske vstopnice in jih prodali celo več kot takrat, ko so koncerte še lahko izvajali. »Naša dvorana ima pač omejeno število sedežev in več kot toliko vstopnic nismo mogli prodati. Zdaj pa te omejitve ni in v vaških odborih in krajevnih skupnostih so se dodatno potrudili, da so prodali čim več vstopnic,« pravi Kamenšek.
V preteklosti so tako pomagali že marsikateremu svojemu občanu, pa naj je šlo za invalide, otroke z redkimi in hudimi boleznimi ali pa za »izgubljene duše«, kot je Darko. Leta 2020 so tako invalidu brez noge Janku Ficku v Prosečki vasi obnovili in prilagodili kopalnico, leto prej so za 19-letno Adrijano Bedek, ki je na vozičku zaradi bolezni, v domači hiši v Bodoncih zgradili dvigalo, leta 2018 so osamelemu Ernestu Roudiju v Pečarovcih obnovili streho na hiši, ki je že grozila, da se bo podrla ...
»V ZKTD se vsako leto znova sprašujemo, ali je humanitarno delovanje res naše poslanstvo, toda če nimamo drugega mehanizma v občini in sistemskih rešitev v državi, s katerimi bi poskrbeli za vse takšne primere, te akcije vendarle štejemo za svojo dolžnost,« pravi Kamenšek in že napoveduje nov razpis sredi leta. Dela jim na tem področju ne bo zmanjkalo, je prepričan, težava je le, da se veliko tistih, ki bi najbolj potrebovali pomoč, v akcijo noče prijaviti iz strahu pred tem, kako bodo potem na njih gledali ljudje v njihovem okolju.
