Aveiro sem izbral povsem brez premisleka in brez kakršnega koli nasveta, na slepo kot v igri na srečo. Prav nič se nisem poglabljal, kako zanimivo mesto je. Upal sem samo, da po možnosti ne bo preveč turistično načeto ali ranjeno. Nisem pričakoval veliko. V takih primerih gost odnese največ.

Spretni športni ribiči kot po tekočem traku lovijo šarge v Costa Novi. Foto Boris Šuligoj

Imela sva nekaj sreče, saj sva se zbudila v mestu prav na krajevni praznik, zaradi česar so bili obiski muzejev brezplačni. Šele v mestnem muzeju sem ugotovil, da ima mesto dolgo solinarsko tradicijo, da je zraslo na soli, ribištvu in ob proizvodnji značilne portugalske keramike. V Aveiru so sol pridobivali že v antiki. Na podobnih solnih poljih kot v Sečovljah nekaj družin poleti še zmeraj na star način grabi po glinenih bazenih. Že na mostičku čez enega od številnih kanalov se je pogled razveselil značilnih bazenov.

Soline v Aveiru so podobne našim solinam v Sečovljah ali Strunjanu, le da so bez petole. Foto Boris Šuligoj

Na pločniku sredi mosta za primestni promet sem nagovoril tri moške, upajoč, da bom zvedel kaj več, kot piše v turističnih vodnikih. »Aktivnih je samo še nekaj deset hektarjev solin. Če stopite do tiste lesene hišice, boste srečali moža, ki bo kaj povedal, če bo pri volji,« pove mož, ki se je pozneje predstavil za Victorja. Ko je izvedel, od kod sem, pa me je presenetil: »Zelo dobro poznam Piran in Koper, saj je naše podjetje kupilo tamkajšnje solno podjetje. Bil sem med pogajalci ob nakupu, zato sem bil večkrat v Kopru in dobro poznam Dušana, ki je več let vodil Drogino skladišče in predelavo soli. Za francosko podjetje Salins France smo kupili podjetje z blagovno znamko Droga. Vaša sol je odlična. Domačini so prijazni in imate dobro hrano. Pozdravite in objemite Dušana Kodro,« je rekel Victor Urtiaga, sicer navdušen nad našimi kraji v Aveiru.

Rajska obala nas polni z energijo. Foto Boris Šuligoj

Ko sem se vrnil domov, sem en teden iskal stik z Dušanom Kodro. Ustanovil je svoje podjetje DK Sol in pridobil pravico do uporabe blagovne znamke Droga sol, ki jo je skupaj z drugim premoženjem podjetja prodal Francozom. Ti zdaj prodajajo sol tudi v Sloveniji. Dal mi je telefonsko številko Victorja Urtiage; po desetih dneh sem ga poklical in ga s tem (še enkrat) presenetil. Ni dolgo ugibal, kdo ga kliče.

Nimajo petole,
imajo pa gondole

Soline v Aveiru so bistveno manjše in tudi slabše urejene kot sečoveljske. Predvsem ne premorejo značilne trdne podlage (petole), ki daje posebno vrednost sečoveljski piranski soli. Vendar jo tudi aveirski solinarji grabijo na zelo podoben način, imajo skoraj enako staro leseno orodje in pri pobiranju pridelka sodeluje cela družina, ki čez zimo počasi pospravlja in prodaja poleti pridelano sol.

Tudi v teh solinah prebivajo podobna bitja, na primer jegulje, solinski rakci artemije, atlantska kozica (ki je odlična vaba za ribolov s trnki). Med pticami pa so na prvem mestu polojniki, beločeli deževniki in spremenljivi prodniki. Polojniki so tako vajeni ljudi, da nam, vsiljivcem, odrasle ptice pustijo nenavadno blizu predvsem zato, ker tako odvračajo našo pozornost od nerodnega naraščaja, ki še ne more leteti in raca po slanih bazenih.

V portugalskih Benetkah prevažajo turiste z velikimi gondolami, ki jim pravijo moleceiros. Vendar gondoljerji ne veslajo.

Aveiru pravijo tudi portugalske Benetke zaradi velikih, gondolam podobnih plovil, ki jih imenujejo moliceiros. V preteklih stoletjih so jih uporabljali za prevoz morske trave, ki je bila tedaj prvovrstno gnojilo. Vse te (večje in težje) gondole so preuredili, lepo prebarvali, aveirski gondoljerji pa turiste raje kot na vesla po kanalih vozijo z električnimi motorji.

Vožnja z gondolo v Aveiru je doživetje. Foto Boris Šuligoj

Za slabo urico vožnje zaračunajo 15 evrov in povedo skoraj vse o posebnostih mesta. S kancem lokalpatriotizma pa se radi šalijo iz vseh, ki jih primerjajo z beneškimi gondoljerji.

Plažne hišice (palheiros) so bile včasih namenjene spravilu ribiškega orodja, danes so v glavnem počitniške hišice.

Skriti biser, Costa Nova

Aveiro je eno od dvajsetih mest v svetu, ki se ponaša z arhitekturo v slogu art nouveau (arte nova in art deco). Skriti biserček Aveira je le nekaj kilometrov stran, Costa Nova. Z ene strani buči Atlantik, kjer spretni trnkarji kot za stavo z dolgimi palicami pridno vlečejo šarge iz butajočih valov, na drugi, pred valovi varni strani polotoka pa se šopiri dolga vrsta slikovito urejenih in pobarvanih hišic (palheiros, plažne hišice). Takšne so včasih imeli ribiči za spravilo svojih mrež in ribolovnega orodja, zdaj pa so to bolj ali manj izstopajoče lepe počitniške hišice.

Kamor koli smo pogledali v več portugalskih mestih, povsod je javna infrastruktura urejena, javne površine so tlakovane iz milijonov granitnih kock.

Ker niti obiska ene najlepših knjigarn na svetu (knjigarna Lello) v Portu nisva načrtovala vnaprej, bi se nama skoraj izmaknila. Vstopnico (10 evrov na osebo) za pravljično knjigarno je mogoče kupiti samo po spletu. Kljub težko pridobljeni vstopnici (zapleti s povezavami) sva morala čakati še kakih 20 minut v vrsti. Nekdo je že pred leti razširil glas, da naj bi pisateljica Joanne K. Rowling v njej dobila idejo za Harryja Potterja, a je avtorica to zanikala.

Slikovita knjigarna Lello, v kateri je prostor pomembnejši od knjig. Foto Boris Šuligoj

Naskok na Livraria Lello se iz leta v leto povečuje, čeprav se je cena vstopnic v pičlih treh letih podvojila. Njena največja hiba je v tem, da v njej ni niti malo miru, ki sicer vlada v posvečenih hramih tiskane besede. Turiste veliko bolj kot knjige zanimajo arhitektura oziroma fotografski vtisi slikovitega in razgibanega okolja, v katerem so knjige samo statisti.

V Nazaréju je nazarensko

Klimatologi trdijo, da v Nazaréju prevladuje sredozemsko podnebje, s suhimi in sončnimi dnevi, vendar poleti tudi pogosto jutranjo in večerno (atlantsko) meglo. Dobra stran Atlantika je, da se poleti temperature zelo redko dvignejo nad 30 stopinj, pozimi pa nikoli pod tri stopinje. Maja (tudi septembra) je tukaj nazarensko lepo. Morje je bilo skoraj kot ogledalo, kar se za Atlantik, sploh pa za prestolnico najvišjih valov na svetu, seveda ne spodobi. A če bomo hoteli gledati 30-metrske valove, ki se lomijo pod utrdbo (svetilnikom) São Miguel, se bomo morali vrniti pozimi.

Tradicionalna plovila v Nazareju na plaži, v muzeju na prostem. Foto Boris Šuligoj

Miren, lagoden in majhen kraj v tistem času ni dajal vtisa, da ob najnevarnejši obali na svetu živijo najbolj prekaljeni morski ribiči. Če so hoteli preživeti, so morali znati kljubovati visokim valovom in vsem pastem ter neizmernim silam tukajšnjega morja. Odkar je v južnem delu mesta varno pristanišče z visokim valobranom, je ribiški poklic nekoliko lažji. V starih časih so bili povsem odvisni drug od drugega, če so hoteli na morje odriniti s peščene plaže in se nanjo vrniti celi.

Kraj z 10.000 prebivalci ima muzej na prostem, kjer je razstavljenih sedem njihovih lepo vzdrževanih tradicionalnih plovil. Ob njih je še zmeraj delujoča sušilnica rib. Sušijo jih, ko so mreže polne, saj nikoli ne vedo, kdaj jim bo vreme za dalj časa preprečilo ribolov. Več kot kilogram težke hobotnice po sušenju »shujšajo« na manj kot deset dekagramov. Ribič, ki je pridno čistil ribe in jih nastavljal soncu in vetru ter jih zaščitil pred galebi z mrežami, je dejal, da v takem muzeju na prostem nadvse uživa.

V eni od betul v stranski ulici, kjer so možje večer preživljali ob šanku, sva preizkušala njihov odnos do morja s šestimi vrstami školjk in rakcev oziroma kozic. Nobenih pripomb ne bi imel, če pod zobmi ne bi večkrat zaškrtalo kakšno zrno peska. Očitno so peska tukaj vajeni in zdravju ne škodi najbolj. Sicer pa je bila pojedina okusna in cena zmerna. Za veliko dvojno porcijo s pollitrskim poličem vina, vodo, kruhom in kavo sva plačala 61 evrov, račun hranim, ker sem po dolgem času spet videl na roko napisanega, oštir pa naju je še počastil z žganjem.

Vzpenjača v Nazaréju je zelo pripravna za domačine in priljubljena med turisti, zlasti če bi si radi z vrha ogledali visoke valove.

Vzpenjača in kanjon
na morskem dnu

V Nazaréju me je navdušila tirna vzpenjača na 134 metrov visok hrib, kjer je del naselja. Precej podoben položaj kot v Kopru, le da imajo tam tirno vzpenjačo že od leta 1889. Najprej so jo naredili na parni pogon, leta 2002 pa so jo obnovili. Mestece niti približno ni tako bogato kot Koper. Živijo predvsem od turizma in ribištva. Njihov funikular pa deluje že 136 let. Turisti plačamo dva evra (s povratno vozovnico štiri), domačini pa simbolično za mesečno karto.

Na železniški postaji Sao Bento ni miru. Največ je turistov, ki si ogledujejo značilne modre ploščice s podobami iz portugalske zgodovine in tradicije. Foto Boris Šuligoj

So tudi svetovni prvaki v visokih valovih, ki so jim namerili čez 30 metrov. Visoki valovi so posledica morfologije morskega dna, saj se pred to obalo razteza podvodni kanjon, ki dviguje višino valov. Najbolj predrzni surferji so (s pomočjo skuterjev, seveda) zajahali tudi 26 metrov visok val. Vendar v tej obliki ekstremni šport ni za navadne zemljane, saj je eden od prepogumnih svetovnih prvakov v prejšnjem desetletju zadnjič jezdil na takem valu. Človek je neznaten med stotinami ton morske vode, ki melje vse, tudi najtrši kamen, in ga v obliki drobnega peska odlaga na plažo pred slikovito obmorsko vasjo.

Kraljeva palača v Sintri je upravičeno kraljeva. Foto Boris Šuligoj

Naslednjič ne bi izgubljal veliko časa v preobljudeni Sintri. Sintra je namreč lep dokaz, kako uničujoče so turistične kobilice. Svetla izjema je slikovita palača Monserrate, kjer pretirane gneče ni bilo, za nameček smo v posebnem okolju eklektične arhitekture po še enem naključju doživeli brezplačen koncert nekaj znanih mojstrov fada, ki so pred leti gostovali tudi v Sloveniji (Margarida Soeiro in João Nunes).

V palači Monserrate v Sintri prirejajo tudi zanimive dogodke. Tukaj smo lahko slišali nekaj dobrega fada. Foto Boris Šuligoj

Fado v romantični palači je dodatno obarval moj tretji obisk Portugalske in potrdil, da naključja na poseben način zaznamujejo naše poti.