Krasna univerzitetna knjižnica, ki ima celo svojo kolonijo netopirjev

Pot začnem na železniški postaji v Lizboni, glavnem in največjem mestu Portugalske, ki je z drugim največjim Portom glavni magnet za obiskovalce – vsaj za tiste, ki jih zanimajo mesta. Med deskarji na valovih so priljubljene točke Algarve, Nazare, Peniche in podobni kraji. A o vseh teh je bilo že veliko napisanega, zato se osredotočim na eno najstarejših mest v državi in četrto največje metropolitano območje (tretje je Braga), Coimbro.

Vprašanje meseca: ali narcise na Golici že cvetijo?

Po dobrih dveh urah vožnje iz Lizbone in nekaj zamude zaradi težav na progi prispem na železniško postajo Coimbra B. Ta je zunaj mesta in je namenjena predvsem hitrim medkrajevnim vlakom. Ker sem zaradi zastojev zamudil povezovalni vlak v središče mesta, se odpravim kar peš. Bo hitreje, kot če bi čakal naslednjega čez pol ure.

V Coimbri brnijo stroji. Gradijo metro, kar bo gotovo dobrodošlo, ampak dotlej bodo morali meščani še malo potrpeti. Osrednji del mesta stoji na hribu nad reko Mondego, najdaljšo reko, ki v celoti teče po portugalskem ozemlju. Tejo in Douro, ki tečeta skozi Lizbono in Porto, izvirata v Španiji.

Burna srednjeveška zgodovina

Ura je malo pred enajsto dopoldne in pozornost pritegne očitna odsotnost turistov na enem od glavnih trgov, Praça do Comércio. Po zavitih ulicah in stopniščih se počasi prebijam strmo navzgor in opazim ostanke nekdanjega obzidja. Coimbra ima bogato zgodovino, tu so živeli že v rimskih časih.

Po zatonu Rima so prišli Alani in Suebi, germanski plemeni, ki sta se med seboj krvavo spopadali, in reka Mondego je krvavo tekla, prosto po Simonu Gregorčiču. Nekako so se potem pobotali, ko se je poglavar ene skupine poročil s Cindazundo, hčerjo drugega poglavarja. Portret te dame še vedno krasi mestni grb. Naslednje zanimivo poglavje je nastopilo s prihodom Mavrov iz severne Afrike, ki so od začetka 8. stoletja zavzeli večino Iberskega polotoka.

Gradnja Stare katedrale se je začela po bitki pri Ouriqueju leta 1139, ko se je princ Alfonz Henrik razglasil za kralja Portugalske in Coimbro izbral za prestolnico. FOTO: Anton Gradišek

Čeprav so jih Španci in Portugalci potem skozi stoletja počasi izgnali, so Mavri pustili neizbrisen pečat tako v arhitekturi (Portugalci obožujejo modre keramične ploščice, azulejos), hrani (riž jedo večkrat na teden, v različnih oblikah), pa tudi jeziku. Coimbro so Portugalci Mavrom iztrgali šele po nekaj poskusih, a meja je bila še dolgo nemirna. O tem priča Stara katedrala, do katere pridem nekje na sredini vzpona.

Zgradba iz 12. stoletja je praktično trdnjava, velika kamnita kocka z majhnimi okni in le tu in tam kakšnim okrasom, poleg seveda romanskega portala s stebri in stranskega portala, ki so ga dodali v renesančnem obdobju več stoletij kasneje. Ta je sicer lep, toda na kockasti katedrali deluje kot popoln tujek. Katedrale se drži križni hodnik, med zanimivostmi pa je še vrsta kamnitih grobnic škofov in drugih pomembnih osebnosti iz daljne preteklosti. Od znanih ljudi, ki so pokopani v Coimbri, je najbolj slaven Alfonso Henriques, prvi portugalski kralj, doma iz Guimarãesa, ki se je boril proti Mavrom. Pokopan je sicer v cerkvi in samostanu sv. Križa nedaleč stran.

Ko se je mlada portugalska država okrepila in utrdila meje, je mesto začelo rasti. Katedrala je hitro postala premajhna za vse vernike, zato so na vrhu hriba postavili veliko večjo renesančno zgradbo, Novo katedralo. Drugi časi, drugi umetnostni slogi. Ni več starih kamnitih nagrobnikov, so pa baročni oltarji, ki v primerjavi s starejšimi obdobji delujejo načičkano.

Biblioteca Joanina velja za eno najlepših knjižnic na svetu. FOTO: Xiquinho Silva/Wikimedia Commons

Univerza na vrhu hriba

Končno pridem do glavnega kompleksa univerze, ki je gotovo najbolj zanimiva znamenitost v mestu, pa tudi institucija, ki mesto drži pokonci. Univerza v Coimbri je bila ustanovljena leta 1290 in je najstarejša na Portugalskem. Najprej je sicer delovala v Lizboni, potem so jo kralji nekaj časa prestavljali med Coimbro in Lizbono, v Coimbri pa je dokončno pristala leta 1537, ko je dobila prostore na današnji lokaciji. Kot najstarejša velja tudi za univerzo z močno tradicijo, predvsem pri študentih.

Ti nosijo uniforme, dolge črne plašče, in kaj hitro lahko dobimo asociacijo na Harryja Potterja. No, vsaj za ceremonije se tako oblečejo, uniforme namreč niso del obvezne garderobe med samim študijem. Od leta 2013 je univerzitetni kompleks na Unescovem seznamu svetovne dediščine, kar za sabo potegne obisk turistov. Univerza je zanimiva mešanica zgradb, v tistih starih so hodniki po stenah obloženi z azulejos, oddelek za botaniko ima denimo cvetlične motive. Novejše fakultete, medicinska je iz leta 1956, za fiziko in kemijo pa iz leta 1975, kot najmlajša v kompleksu, so okrašene s kipi, ki me spominjajo na slog, kot smo ga v tistem obdobju imeli pri nas.

Biblioteca Joanina je pravi baročni biser iz prve polovice 18. stoletja. FOTO: Anton Gradišek

Razmišljam, da bi obiskal knjižnico in naredil nekaj fotografij, a me na okencu presenetijo z informacijo, da so vse vstopnice za ta dan že razprodane. Tudi prav, tu sem bil že pred nekaj leti. Biblioteca Joanina je pravi baročni biser iz prve polovice 18. stoletja. Vhod krasijo mogočni stebri, notranjost je iz bogato okrašenih lesenih elementov, strop pa poslikan.

V treh nadstropjih se vrstijo police, na katerih je zbranih na tisoče knjig, predvsem starih, od 16. stoletja naprej. Knjige so odlično ohranjene, saj je bila zgradba načrtno zgrajena tako, da ima več kot dva metra debele zidove, da so nihanja temperature in vlage čim manjša. Tako imajo knjige le enega sovražnika – žuželke, ki se prehranjujejo s papirjem. Proti njim se borijo, če verjamete ali ne, z netopirji! V knjižnici namreč živi kolonija teh letečih sesalcev, ki se ponoči zbudijo in se hranijo z žuželkami. Zvečer oskrbniki pohištvo prekrijejo s ponjavami in zjutraj počistijo kakce.

Nova stolnica v Coimbri je od leta 1910 nacionalni spomenik. FOTO: Anton Gradišek

Del mesta, ki je bil včasih povezan z univerzo, je Rua de Sofia, ulica pod hribom. Tu stoji vrsta nekdanjih samostanov, renesančnih poslopij, ki so delovali kot akademski kolegiji, v katerih so živeli študenti in učitelji. Do leta 1834. Takrat je portugalska oblast razpustila samostane, zgradbe pa so dobile nove lastnike in so bile prepuščene različni usodi. Vrata so odprta, zato večkrat pokukam noter.

Enega od samostanov so očitno predelali v stanovanjski objekt. V drugem je v križnem hodniku zdaj nekakšna restavracija, ki pa sameva, zato se odločim, da bom šel na kosilo drugam. Naslednjega, dominikanskega, je doletela prav žalostna usoda: predelali so ga v nakupovalni center, od nekdanje arhitekture je ostala le še kapela, a še v njej so postavili cenena otroška igrala. Škoda – čeprav razumem. Vzdrževanje kulturne dediščine je drago, tukaj pa je imajo veliko. Vtis bistveno popravi samostan, ki so ga spremenili v sodno palačo – dokaz, da se da, če je volja.

Tudi sodna palača odseva tradicijo znamenitih ploščic. FOTO: Anton Gradišek

Herbariji in nenavadna rastlina

Popoldne je čas za znanost. Srečam se s kolegom Joãom, profesorjem botanike. Obiščem ga na oddelku, kjer mi pokaže omare s herbarijskimi zbirkami. Tole so rastline iz Angole, mi pojasni. Nekdanjo portugalsko kolonijo so botaniki sistematično raziskovali v 19. stoletju. To me spomni na Friedricha Welwitscha, po rodu iz avstrijske Koroške, a glede na priimek (Velbič) s slovenskimi koreninami.

Welwitscha je portugalska krona poslala v kolonijo, da bi našel kakšno uporabno rastlino ter raziskal, katere poljščine bi lahko gojili v Angoli. Vendar si je botanik nalogo predstavljal nekoliko drugače in je več let sistematično katalogiziral angolsko floro in favno ter s tem spravljal v slabo voljo delodajalce, ki so si želeli hitrega gospodarskega razvoja. Je pa pri tem odkril edinstveno rastlino, velbičevko (Welwitschia mirabilis), predstavnico povsem svojega rodu golosemenk, ki raste samo v sušnih predelih Angole in Namibije.

Pa ne pozabi se sprehoditi skozi botanični vrt, mi namigne João ob slovesu. Vrt je lep, uredili so ga v drugi polovici 18. stoletja, se pravi še pred ljubljanskim. Blage portugalske zime omogočajo rast rastlin iz Brazilije, Indije, Avstralije in Afrike, ki v hladnejšem podnebju zunaj ne bi preživele. Navdušen sem nad velikanskim nasadom bambusa. Zvečer se vrnem v Lizbono, velbičevke in nekaj drugih rastlin iz Welwitscheve zbirke pa ob drugi priložnosti najdem v tamkajšnjem prirodoslovnem muzeju.