Film, ki je poenotil Zasavje

Da se lahko Zasavci z vsemi ­slabostmi vred končno vidijo tudi v kriminalni komediji, ki se začne z ljubezenskim prizorom, nadaljuje z veliko prelite krvi in konča z razkritjem edinega ­logičnega morilca, je kriv ­Zagorjan, režiser Matic Poropatič z ekipo filmsko ustvarjalnega društva (F. U. D.) Loke Studio.

Scenarij, sicer kolektivno delo, je naslednji: parček v gozdu najde mrtveca s steklenico kumskega koktajla (če smo izdali »morilca«, recepta za »mišungo« ne smemo) in nožem v hrbtu. Umora seveda ne bosta raziskovala lokalni policijski šef (direktor Delavskega doma Trbovlje Zoran Poznič), še manj prijazen, simpatično naiven, »mali« domači kriminalist (kuhar in glasbenik iz Kisovca Kristjan Pavlič), ampak izkušeni inšpektor iz Ljubljane (David Lindič), ki je že pospravil v keho ribe à la Zidar in Bavčar. Na zagorsko vzletišče ­Ruardi se pripelje z letalom, a zasavski primer se pokaže za trši oreh, kot je pričakoval. Kmalu namreč najdejo še drugega umorjenega. In še tretjega – lokalnega pijančka, ki je le kolateralna škoda. V ozadju umorov je seveda politika, ki hoče tri revirske občine združiti v veliko Zasavje, zaradi združevanja pa bi utegnil občinski uradnik ostati brez službe …



Težko bi našli boljši motiv za uboj pa tudi za vse v filmu izpostavljene klišejske like: policistov, ki niso ravno dobri v logiki, preprostih punc, ki padajo na lepe besede, »bab«, ki lovijo pomembneže, upokojencev, ki v Zasavju predstav­ljajo skoraj polovico prebivalstva, zasavske mladine brez službe in stanovanja, pa celo sedme sile, ki »dva umorjena« senzacionalistično prekvalificira v novinarsko vprašanje o »menda najdenem množičnem grobišču« in v skrb, da bo zaradi umorov odpadel koncert domače pevske dive … A vsi ti v življenju nerodni, naivni, zoprni … na platnu izpadejo simpatični, ker so – »naši«. In simpatična je naenkrat tudi ideja o združenem Zasavju. »Ker je malo verjetna, se je pokazala za sijajno podlago za film v slogu 'bi bilo lahko kaj hujšega možnega',« je pojasnil Poropatič. Pavlič je dodal: »Pogled nevtralnega opazovalca na Zasavce je, da znamo stopiti skupaj, da smo veliki lokalpatrioti. To tudi smo, a le mi vemo, da smo v resnici tudi vsak zase – Trboveljčani, Zagorjani in Hrastničani – ozko lokalpatriotski.«

Dva meseca snemanja

Za potrebe zgodbe o skrivnostnih umorih na »podeželju« so si nadeli maske še številni Zasavci. Ali kot pravijo tisti, ki so si ogledali film: nekateri so celo brez njih, ker taki so … Iz tega konteksta je treba izvzeti trikratnega filmskega »morilca in občinskega uradnika« Bogdana Šteha, sicer zaposlenega v Delavskem domu Trbovlje, ki se boji, da si nihče več ne bo upal deliti pisarne z njim … »Toda ob prebiranju scenarija sem rekel, da lahko v vsem Zasavju samo eden igra to vlogo: Bogdan,« je v smehu dejal David Lindič, eden izmed glavnih likov, z več kot 20-letnimi igralskimi izkušnjami iz mladinskega gledališča Svoboda v Trbovljah.



»Kriv sem tudi za to, da so bili sodelavci lani toliko dni zdoma – vseh snemalnih dni je bilo za dva meseca, da je nad Zagorjem krožil 'neznani leteči predmet', da je 67 ljudi prostovoljno pristopilo k projektu in da je že na premieri zmanjkalo vstopnic,« se je posul s pepelom Poropatič, sicer grafični oblikovalec na RTV Slovenija, ki se je doslej podpisal tudi pod prvi in drugi zasavski celovečerec. Zadnji film, zaradi katerega Zasavci derejo v kino, je nastal brez lastnih sredstev, a z znatno pomočjo ljudi, ki niso zahtevali plačila.



Tudi za snemanje prizorov v zraku, v letalu brez vrat na 400 metrih višine in s 140 kilometri na uro, ne … »Ti kadri so znatno dvignili produkcijsko vrednost filma,« je poudaril režiser, ki se ni strinjal s tem, da film ob treh glavnih moških likih zanemarja ženske. »Ključen del zgodbe so, a kljub temu v F. U. D. z veseljem sprejmemo še kakšen nov ženski obraz.« Prizora, ko žensko na vrhuncu liričnih zvokov iz filmske klasike Cvetje v jeseni podre udarec v čelo, v prvotnem scenariju ni bilo, izvedeli smo, da je to bila Lindičeva nadgradnja. In tudi, da so poskrbeli, da je padla na žimnico … Poropatič je sicer strog režiser, ki ne dopusti zlahka odmikov od scenarija. Četudi Zasavci ostanejo »ozki« in vsak na svojem bregu, jih je film, katerega rdeča nit je veliko Zasavje, poenotil: imeniten je.