Kopalna sezona se je v dovolj toplem morju začela že konec maja. Nekatera kopališča, med njimi občinska Centralna plaža Portorož, jo bodo uradno odprla šele ta konec tedna, ko je del najlepših morskih dni – začetek poletja ima vendarle poseben čar – že mimo. Tik pred sezono so v medijih vznemirjale novice o takšnih ali drugačnih pošastih, ki prežijo na kopalce. Izstopala so poročila o domnevni »invaziji« kompasnih meduz, druga pa o sinjem morskem psu, modrulju, ki so ga dvakrat opazili in posneli tudi pred Trstom.

V Piranskem zalivu je imelo morje pretekli konec tedna že 25 stopinj Celzija, burja ga je v samo dveh dneh ohladila za približno tri stopinje, a že ta konec tedna bo pravo vroče poletje spet tukaj. Oceanograf dr. Martin Vodopivec z Morske biološke postaje Piran (NIB), ki spremlja temperature morja, je povedal, da je tudi letos morda nekoliko toplejše od dolgoletnega povprečja, vendar o vročinskem valu še ni mogoče govoriti.

Kompasna meduza je zadnja leta edina pri nas, ki ožge kopalce. K sreči se pojavljajo pri nas le posamično. Pred dobrim mesecem pa jih je bilo res več kot običajno. Foto Manja Rogelja

Prav Vodopivec je potrdil informacije, da so raziskovalci, potapljači in drugi opazovalci morja spomladi opazili večje število kompasnih meduz (Chrysaora hysoscella). Ta vrsta atraktivnih klobučnjakov je na slabem glasu zaradi močnega ožiga, ki ga povzroči njihov stik s človekovo kožo. V resnici je to edina meduza, ki se zadnja desetletja (potem ko rojev mesečink, značilnih v osemdesetih, ni več k nam) redno, a sporadično pojavlja v Tržaškem zalivu. To pomeni, da se občasno in v povsem nepravilnih časovnih intervalih v določenem predelu morja pojavi po en ali dva primera. Pa še takrat je precej majhna verjetnost, da nas bo dosegla, če se zadržuje globoko.

Vodopivec je poudaril, da so poročila o »invaziji« kompasnih meduz pretirana in predvsem posledica dejstva, da so jih v aprilu in deloma maju opazili tudi po štiri ali pet na določenem delu morja, kar je seveda bistveno več od povprečja, vendar še zmeraj razmeroma malo v primerjavi s pojavom drugih morskih klobukov ali rebrač, ki jih je pogosto na tisoče v enem samem roju.

Kompasna meduza je v našem morju najbolj ožigalkarsko razpoložena in kopalci si srečanje z njo dobro zapomnijo. Foto Manja Rogelja

Šolarjev meduze niso opekle

Vodja piranskega akvarija dr. Manja Rogelja je ocenila, da gre za povsem običajen pojav. Uslužbenci akvarija na rednih potopih tudi redno beležijo opažanje kompasnih meduz in letošnja niso nič drugačna kot prejšnja leta. Potapljači iz potapljaškega centra v Fiesi so nam povedali, da so konec aprila pred Fieso nekega dne našteli kar 27 primerkov, konec maja pa le še dva, pa še ta štiri metre globoko.

Vodja centra šolskih in obšolskih dejavnosti Breženka v Fiesi Rado Gregorič pravi, da se njihovi šolarji od 12. maja redno skoraj vsak dan kopajo, supajo in plavajo tudi po dve uri v morju. V tem času so skupno gostili več kot 300 otrok, vendar niso zaznali niti enega ožiga meduze. So pa zato ukrepali ob čebeljem piku, zaradi alergije so morali za deklico poiskati zdravniško pomoč.

Morski pes kot dragulj

Drugi preplah med kopalci sta povzročili novici, da so pred Trstom videli sinjega morskega psa ali modrulja. Enkrat ga je opazil in posnel ribič blizu miramarskega morskega rezervata, daleč od obale pri Barkovljah. Ocenili so, da je meril od 1,5 do dva metra. Drugič so ga dober teden pozneje posneli tik ob obali pred Velikim trgom v Trstu. Plaval je le pol metra od obalnega zidu, med privezanimi jadrnicami. Lepo so ga ujeli tudi s podvodno kamero. Kljub temu je težko določiti, ali je šlo za isto žival.

Dr. Lovrenc Lipej z morske biološke postaje, ki odlično pozna hrustančnice in seveda morske pse, je povedal, da je šlo vsaj v drugem primeru za samico, ki je imela po telesu brazgotine, sledi ostrih samčevih zob, kar je običajno posledica parjenja. Sinji morski psi (Prionace glauca) so pogosto opaženi v našem morju. Še posebej radi se približajo obali spomladi in v zgodnjepoletnih dneh. Takrat so ljudje pogosteje na morju, snemajo ga in zadnje čase opazujejo z droni, skratka, nadzor nad morjem je večji, zato so tudi opažanja pogostejša.

Toda njihova navzočnost v našem morju je vsakdanja. Človeku so le potencialno nevarni, če jih na kakšen način izziva. Dokazano je, da v plitvem severnem Jadranu kotijo, kar dokazujejo opažanja zelo mladih primerkov. »Najbolj me veseli, kako se javnost v večini odziva na novice ob objavi posnetkov opaženih primerkov. Ljudje so bili srečanj veseli, nihče jih ni obravnaval sovražno. Očitno se širi zavest o pomenu biotske pestrosti, o tem, da so morski psi pomemben člen v naravni verigi, da to dokazuje bogastvo morja, saj nihče ni zagnal pretiranega preplaha ali celo kampanje proti tej vrsti, ki je sicer v nevarnosti, da izgine, zato je pomembno, da jo javnost dojema kot dragocenost, ki jo je treba varovati,« poudarja Lipej.

Modrih rakovic preveč, en leščur pa že od lani v kletki

Povsem drugače je z modrimi rakovicami, ki jih je v severnem Jadranu veliko preveč. Čezmeren pojav te izredno invazivne vrste je že načel ravnovesje v naravi, saj je nevaren plenilec drugih vrst. To opažajo predvsem v lagunah ob severni italijanski obali, kjer jim ne uspe preprečiti njihovega hitrega širjenja in povzročanja škode v naravi. V slovenskem morju smo jih prvič opazili šele leta 2019, to je šest let za Italijani, poudarja Lovrenc Lipej. Obstajajo tri hipoteze o tem, kako so prišle do nas: bodisi iz hrvaških bodisi iz italijanskih lagun, najverjetnejša pa je domneva, da so ličinke prišle z balastno vodo tovornih ladij.

Lipej pravi, da se modre rakovice pri nas širijo predvsem v strunjanski Stjuži in Sečoveljskih solinah. Drugje jih niso zaznali. Celo v solinarskih izparilnih bazenih jih že opažajo, in kot kaže, nimajo resnih sovražnikov.

Vodja Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo dr. Borut Mavrič je povedal, da ima postaja podvodni kameri, katerih posnetke vseskozi prenašajo na svoji spletni strani. Ena je na oceanografski postaji Lepa Vida na globini kakih 22 metrov, druga pa je nekaj deset metrov od obale na Fornačah v globini treh metrov, kjer nenehno nadzira enega samega dobro preživelega in strogo zavarovanega velikega leščurja.

Tako so piranski biologi eksperimenatlno zavarovali enega redkih leščurjev, ki so ga sami vzgojili. Foto Tihomir Makovec

Na morski biološki postaji namreč skrbno spremljajo, kdaj se bodo razmere v morju toliko spremenile, da se bodo leščurji ponovno razmnožili in znova naselili slovensko morje. »Mladi leščurji so hitro žrtev požrešnih orad, če so na čistini morskega dna. Zato se najbolje počutijo v travnikih, kjer so skriti, dokler so mladi in z mehko lupino. Ko pa zrastejo, jim niti ostri zobje orad ali hobotnic ne pridejo hitro do živega,« je pojasnila Valentina Pitacco. Morski biologi so zato z zbiralniki ličink v okviru projektov Life Pinna in TRECap vzgojili nekaj majhnih leščurjev. Enega od preživelih so lani avgusta posadili na dno pri Fornačah. Kakih 20 centimetrov visokega leščurja so postavili v varovalno kletko. Za zdaj dobro uspeva, saj je v manj kot letu dni zrasel pet centimetrov in pol, je povedala Valentina Pitacco. Posamezni primerki so še vedno v našem morju, saj biologi opažajo, da se ličinke primejo v posebnih eksperimentalnih zbiralnikih. Toda razmere jim še niso toliko naklonjene, da bi se razmnožili tako, kot so se leta 2007.

Ujeti in varovani leščur Foto Ana Fortič

Kaj pa morska sluz?

Kopalce zanima, ali bo morje tudi letos tako neprijetno sluzilo, kot je lani že od sredine junija. Za zdaj ni prav nobenega znamenja, da bi se pojav sluzastega morja ponovil. Dr. Tinkara Tinta z morske biološke postaje pravi, da nihče od znanstvenikov ne more z gotovostjo napovedati, kaj se bo zgodilo v naslednjih tednih v morju in z organizmi, ki začnejo v določenih razmerah množično izločati sluz, sestavljeno iz sladkorjev.

V laboratoriju so že sprožali podobne reakcije in pojav sluzi, tega, kje se skrivajo pravi sprožilci pojava v velikih morskih masah celotnega severnega Jadrana, pa še ne morejo zanesljivo napovedati. Zato bodo sluzenje še raziskovali. Kopalci pa se mu bomo morali prilagoditi, če se bo ponovilo, kot se drugim naravnim pojavom.