Ko mačke ni doma ...

Sredi junija privlečem na dan rokovnik in lotimo se usklajevanja dopusta, počitniškega varstva in delovnih obveznosti.

Letos se mi je zdelo, da se počitnic ne veseli nihče. Ravno smo se namreč spet navadili na rutino. »Z veseljem bi bila še kakšen mesec v šoli, tole letos ni bilo vse skupaj nič,« je komentirala naša osemletnica. Celo naš najmlajši družinski član se po pokoronskem odprtju vrtca ni več vsak dan jokal pred vrati skupine.

Ker vem, kako zahtevna (ja, nemogoča) sta lahko otroka, sem previdno vprašala mamo, ali bi bila pripravljena za en teden vzeti vnukinjo, ampak je pogumno zatrdila, da bo že zmogla z obema.

Staršema so se zasvetile oči. Zavohala sva svobodo in brezskrbnost najinih dvajsetih, ko sva bila še brez otrok, in pri najboljši volji se ne moreva spomniti, kaj sva sploh počela cele dneve.

Pred nama so se naenkrat odprle neslutene možnosti: celonočno tarokiranje, večerja v restavraciji, ki nama jo že kako leto opeva par brez otrok, nakupovanje, ne da bi te vsak otrok vlekel za eno nogo, vsi filmi, ki sva jih zamudila, večerno pivo na domačem balkonu brez prisluškovanja elektronski varuški ...

Pustila sva ju torej pri mami na Štajerskem in se vrnila v prazen dom. Že med vožnjo sva bila nenavadno tiho. Mirno in tiho je bilo tudi doma. Pospravila sva naokrog ležeče igrače in sedla na kavč. »Prazno je,« sem komentirala očitno. »Malo ju pa pogrešam,« se je oglasil mož.

Čepela sva na kavču kot kupa nesreče in se tolažila, da bo malega morda zvilo domotožje in bo treba ponj. Telefon je molčal. Mama ni klicala do naslednjega jutra. »Prav hudo mi je, da ti moram povedati, ampak pred spanjem sploh nista vprašala za vaju,« je razglasila, otroka pa sta se preveč zabavala, da bi hotela govoriti z menoj.

Upam, da bova danes bolj močna in bova zmogla vsak polovico piva.