Ko na Obalo pride Pritzkerjev nagrajenec
Novembrsko mrtvilo na Obali za dan ali dva oživi množica arhitektov – danes z že jubilejnimi, 40. Piranskimi dnevi arhitekture (PIDA), ki jih gosti portoroški Avditorij pod naslovom Kontekst. Koncept. Konsenz. S tem povzemajo vsebino vseh dosedanjih srečanj, in prav je tako, poudarja eden od letošnjih predavateljev, Janez Koželj. Nastopili bodo med drugim še Pritzkerjev nagrajenec iz leta 2012, kitajski arhitekt Wang Shu, ter z drugimi pomembnimi nagradami odlikovani Pedro Domingos iz Portugalske, Aitor Fuentes iz Barcelone in Níall McLaughlin iz Velike Britanije.
Mednarodni arhitekturni seminar PIDA je leta 1983 nastal ob razstavi v Obalnih galerijah Piran, kjer so predstavili sveže arhitekturne realizacije skupine Kras, Vojteha Ravnikarja, Matjaža Garzarollija, Marka Dekleve in Egona Vatovca, ki so v drugi polovici 70. let prejeli vrsto priznanj v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Piranski dnevi arhitekture so se na območju nekdanje Jugoslavije razvili v edini arhitekturni seminar z uglednimi svetovnimi predavatelji, nagrada Piranesi (poimenovana po Giovanniju Battista Piranesiju, italijanskem umetniku iz 18. stoletja, s koreninami iz Pirana) šest let zatem pa je postala prva mednarodna arhitekturna nagrada v Republiki Sloveniji.
Jubilejne Piranske dneve arhitekture spremljata zbornik in razstava o njihovi zgodovini pa tudi priložnostni šal, ki ga je oblikoval grafični oblikovalec in vizualni ustvarjalec Ivan Ilić v sodelovanju z akademsko slikarko in unikatno tekstilno oblikovalko Ksenijo Baraga.
Pobeg iz meglene Ljubljane
Kot poudarja arhitektka Maja Ivanič, predsednica organizacijskega odbora zadnjih petnajst let, so Piranski dnevi arhitekture vsa štiri desetletja povezani z razumevanjem in spoštovanjem kulturnega, geografskega in socialnega konteksta, identitete in raznolikosti, s čimer se dotikajo ne le prostora, ampak tudi razvoja družbe in kulture. Sama jih je s kolegi prvič obiskala leta 1987 še kot študentka, ta kultni dogodek zimskega semestra pa jim je pomenil pobeg iz meglene Ljubljane na druženje z domačimi in tujimi kolegi, kjer so imeli priložnost spoznavati aktualne arhitekturne ideje.
»To je bil čas, ki si ga mlajše generacije težko predstavljajo: čas brez interneta, čas, ko smo popularne tuje arhitekturne revije Domus in Casabello lahko kupovali le v Trstu ali Gorici, čas, ko so bile informacije težje dostopne, a zato veliko več vredne,« ga podrobneje orisuje. Od nastopajočih se ji je v spomin najbolj vtisnilo izjemno predavanje o nekropolah srbskega arhitekta Bogdana Bogdanovića, saj jim je odprl oči za arhitekturo mest mrtvih, polno dostojanstva in simbolike. Bogdanović pa je za spominski park Dudik v Vukovarju, ki ga je načrtoval med 1978 in 1980, leta 1989 prejel prvo nagrado Piranesi.
Po besedah arhitekta Andreja Hrauskyja, dolgoletnega vodje ljubljanske galerije Dessa in raziskovalca Plečnika, se moramo zavedati, da je v osemdesetih letih obstajalo izjemno zanimanje za mednarodne stike, a smo takrat še veljali za Vzhod, kamor tuji arhitekti niso radi prihajali. Nekatere je bilo treba za obisk nagovarjati več let.
Danes je vse veliko laže, pa vendar jim je tudi takrat uspelo privabiti zelo pomembne arhitekte, med drugim Alvara Sizo, Petra Zumthorja, Davida Chipperfielda, Eduarda Souto de Mouro, Kennetha Framptona, Sverreja Fehna in Grafton Architects. »Večinoma so bili še mlajši in so svojo svetovno slavo doživeli pozneje. Vendar je srečna okoliščina, da so v Piran prihajali ravno na vrhuncu svoje ustvarjalnosti, s katero so se uveljavili, in ne pozneje, ko obiskovalci želijo le še v živo videti slavne arhitekte, o katerih vedo že vse,« je poudaril.
Razkril je še zanimivo interno pravilo. Vsak je lahko predlagal povabljenca, če so ga izbrali, je moral predlagatelj zanj tudi poskrbeti. Tako so jih čakali na letališčih, železniških postajah, jih vozili v Piran in zanje skrbeli do odhoda. Sam je tako spremljal Chipperfielda, Zumthorja, Framptona in pozneje tudi Rolanda Rainerja, če omeni le najbolj znane. Še danes se čudi, kako so zmogli iz čistega entuziazma, zgolj z nagovarjanjem predavateljev, torej aktivnih arhitektov, teoretikov in konservatorjev, ter s prepričevanjem organizatorjev in sponzorjev, uresničiti simpozij na tako kakovostni ravni. A v arhitekturi gre predvsem za reševanje problemov, in prav pri izmenjavi teh izkušenj in razvoju arhitekturne stroke so Piranski dnevi arhitekture po njegovem nepogrešljivi.
Raziskovanje tanjših plasti arhitekture
V tej razpravi o arhitekturi sprva v prostoru Alpe–Adria, ki se je sčasoma začela razširjati na srednjo Evropo ter vzdolž Sredozemlja proti zahodu in je na koncu zaobjela globalni prostor, se je zvrstilo mnogo vrhuncev, dodaja profesor in arhitekt Jurij Kobe. Sam ne bo pozabil navdušenja nad nastopom tedaj nikakor še ne tako slavnega poznejšega Pritzkerjevega lavreata Size.
»Ali pa subtilnega odnosa do arhitekture, ki se je kazal v predavanju norveškega arhitekta Sverreja Fehna, pozneje prav tako Pritzkerjevega nagrajenca, tankočutnega vpogleda v avstrijski arhitekturni prostor profesorja Friedricha Achleitnerja, poetičnega, a eruditsko podprtega predavanja, ki ga je v trdi tišini bral Francesco Dal Co, ali pa svetovne perspektive uvida v arhitekturo Kennetha Framptona, ki ga je z obiskom pri nas kar nekoliko dopolnjeval. In še bi lahko našteval,« dodaja.
Spomnil je, da se je po vzoru Piranskih dnevov arhitekture, kot je nekoč priznal hrvaški arhitekt in ustanovitelj vsakoletnega mednarodnega simpozija Dani Orisa Andrija Rusan, rodilo to zagrebško srečanje, ki pa je bilo takoj zastavljeno v neprimerno večjih dimenzijah in se je razvilo v množični festival s povsem drugačnim značajem.
Zato je po Kobetovih besedah pomembno prav to, da je piranski simpozij ostal pri razmeroma majhnem številu udeležencev in vzpostavil prostor za raziskovanje tanjših plasti arhitekture in tematik, ki se v velikem avditoriju veliko težje razširijo do razmišljajočega dialoga. Omenil je še pomen nagrade in razstave Piranesi. Ta samo letos vključuje 20 držav, pokrajin oziroma fakultet z večjim številom izbranih projektov. Že uvrstitev nanjo je pomembna mednarodna referenca, okronana pa je z nagrado, ki jo podeljujejo mednarodna žirija Piranesi, sestavljena iz gostujočih predavateljev, galerija Dessa in Obalne galerije Piran.
