Med zelo vsakdanjim in prestižnim

V časih, ko potrošniki prestižnih presežkov ne morejo polno užiti, saj dragih oblačil nimajo kam obleči, visoke kulinarike pa ob primerni postrežbi ne okušati v finih restavracijah, proizvajalci luksuznih modnih znamk in tudi chefi vendarle iščejo nove poti do strank. Kaj pa oni, jih v času epidemije zanima štirihodni meni z izbranim vinom ali obleka prestižne modne znamke?

Sektor luksuznega blaga se spopada z najhujšim upadom prodaje v zadnjih desetletjih, saj zaradi pandemije tudi bogati potrošniki odlašajo nakupe. Po napovedih analitikov se bo prodaja letos zmanjšala celo za 30 odstotkov, okrevanje v tem sektorju pa bi lahko trajalo do tri leta, je poročal Financial Times.



Upanje vzbuja Kitajska, ki si je po pandemiji gos­podarsko hitro opomogla, in kakor kažejo oktobrski podatki, se je po velikem povečanju septembra kitajski uvoz iz Nemčije povečal za 24 odstotkov, iz Italije pa za 21 odstotkov (na letni ravni). Največ koristi imajo evropski proizvajalci luksuznega blaga, saj povpraševanje na Kitajskem ostaja, priljubljenost evropskih blagovnih znamk pa prav tako, čeprav je manj možnosti za nakupovalne izlete v evropske modne prestolnice.
 

Prve spremembe pri modelih delovanja

Modna industrija se je že pred pandemijo preizpraševala o modelu delovanja, predvsem zaradi negativnih posledic, ki jih z modnimi dogodki in hiperprodukcijo povzroča okolju in ljudem, ki delajo v njej. Prve spremembe so se začele kazati, ko je prvi val izzveneval. Aprila je hiša Saint Laurent kot prva od zgodovinskih pariških modnih hiš oznanila, da se ne bodo predstavili na nobenem od septembrskih modnih dogodkov in da bodo sledili svojemu ritmu, ne modnim tednom.

Britanski modni svet (British Fashion Council) in svet ameriških modnih oblikovalcev (Council of Fashion designers of America) sta kmalu zatem objavila zahtevo po zmanjšanju števila kolekcij, obsega izdelave oblačil in potovanj, pri Gucciju so napovedali le še dve »brezčasni« kolekciji na leto. Eno so predstavili v minulih dveh tednih kot sedemdelno miniserijo filmov GucciFest kreativnega direktorja Alessandra Micheleja in znanega ameriškega filmskega režiserja Gusa Van Santa. Zunaj modnega koledarja bosta v kratkem novosti predstavili tudi hiši Bottega Veneta in Saint Laurent.



Kakor so zapisali v Voguu, je pri letošnjem razmahu uporabe interneta, instagrama in drugih družbenih omrežij, zlasti v karanteni, še pomembnejše postalo pripovedovanje zgodb. Moschino, denimo, je na milanskem tednu ženske mode, ki je potekal po spletu, razstavil kolekcijo na lutkah iz delavnice Jima Hensona, znanega po Muppetih, revijo pa so prav tako gledale lutke.
 

Usmerjeni vase in praktičnost

Kaj se še dogaja? »Mnoge hiše so vidno okrepile oglaševanje na instagramu, celo Armani, ki doslej tu ni bil ravno opazen. Znamka Alexander Mcqueen na instagramu prikazuje izdelovanje svojih kosov od začetka do konca, zelo dejavna na družbenih omrežjih sta tudi Jil Sander, Dries Van Noten ... Instagram se očitno kaže kot perspektiven prodajni kanal. Znamke, ki se še niso pustile kupiti koncernom, pa že zapirajo butike, denimo, Vivienne Westwood po enega v Milanu in na Dunaju,« je povzel modni poznavalec Aleš Čakš, urednik Delove priloge Goodlife. A hkrati poudarja, da kljub zmanjšanju prodaje zlasti pri dražjih znamkah ne gre pričakovati nižanja cen.

Čas, ko je ustavljeno javno življenje in dneve večinoma preživljamo doma, je tako pri hitri modi kot najdražjih znamkah naplavil temu primeren modni slog – udobna oblačila. Slavna imena jih izdelujejo iz kašmirja in svile, takšni so tudi najnovejši Diorjevi kosi, ki jih je francoski Vogue te dni oklical za najbolj modne za bivanje v karanteni. Poznavalci zdaj govorijo o boju med uber casual (zelo vsakdanjim) in luxury (prestižnim), izpostavlja Nataša Peršuh, modna oblikovalka in profesorica z ljubljanske naravoslovnotehniške fakultete.



»Po raziskavah kupci razen nujnih vsakdanjih kosov ne kupujejo oblačil. Ni dogodkov, ki so bili glavno gonilo za nakup česa posebnejšega. Vse bolj se usmerjajo vase, tudi v praktičnost, nakupujejo dodatke za dom, pohištvo in podobno. Porabe je nekoliko več le še v segmentu luksuza, ki pomeni investicijo, torbice, nakit, umetnine. Preživeli bodo zgolj veliki igralci ali pa alternativne male znamke, če bodo našle dovolj všečne, vzdržne in trajnostne modele,« je povzela dogajanje. Tudi njo je trenutna situacija nekoliko upočasnila ter prisilila k razmisleku in redefiniciji vsega.

Še ena uspešna slovenska oblikovalka Mateja Benedetti, znana po trajnostni usmeritvi, dodaja, da so potrošniki precej neusmiljeni. Tako da so se sami zdaj usmerili v razvoj novih strategij in priprave na čas, ki prihaja, je povedala.


 

Tretjina michelink odprtih

Čas pandemije, ki še kar traja, je iz vsakdanjih misli odrinil tudi vrhunsko kulinariko. Po barometru, ki ga na 39 destinacijah po svetu vsak teden spremlja spletni portal Michelinovega vodnika, je trenutno (vsaj tri dni na teden) odprtih 33 odstotkov restavracij z Michelinovimi zvezdicami, torej tam tudi strežejo. Slovenske s tem odličjem ubirajo drugačne poti do strank, ki običajno niso njihovi siceršnji gosti.



Ljubljanski Atelje s chefom Jorgom Zupanom na čelu se je že v prvem valu povezal z Woltom in jedilnik prilagodil dostavi, zato je zelo drugačen od tistega, ki so ga stregli v restavraciji. Še vedno pa so jedi pripravljene iz svežih, lokalnih sestavin, kar jih po Zupanovem mnenju loči od drugih na Woltovem seznamu. Največ strank si jih naroči za malico v službi, drugi val naročil je med 17. in 19. uro. Odziv je veliko boljši kot v prvem valu epidemije, ko je bila večina ljudi doma in so si sami kuhali, pa tudi bolj prestrašeni so bili. »Ob koncih tedna priprav­ljamo kosila za dva ali družine, ob martinovem smo vključili značilne jedi, enako nameravamo pred božičem,« je še poudaril.

Tudi v restavraciji Strelec so pred nedavnim ponudili Martinovo tri- ali štirihodno večerjo chefov Igorja Jagodica in Mojmirja Šiftarja, sami so poskrbeli za dostavo, cena je bila celo nižja, kakor če bi jo postregli pri njih. Jedi so pripravili do 95 odstotkov, naročniki pa so jih morali po njunih navodilih dokončati doma. Za to možnost se je odločilo kar nekaj stalnih gostov, tistih, ki so si zaželeli nekaj novega, ali pa so tako obdarili prijatelje in bližnje. »Dostavo imamo iz Strelca tudi vsak konec tedna. Z Mojmirjem pa bova skupni meni ponudila spet za božič,« je napovedal.


 

Popestritev dni na kavču

Tudi v z Michelinovo zvezdico odlikovani Vili Podvin s chefom Urošem Štefelinom ponujajo prevzem pripravljenih jedi, ob določenih sobotah imajo njegovo kuharsko šolo za družine po zoomu, a izplen je le kaplja v morje, je povedala vodja Vile Podvin Marcela Klofutar.

Chef ljubljanske restavracije JB Janez Bratovž se je že med zaprt­jem v prvem valu lotil posebnih omak in vložnin. »Zdaj jih dopol­njujem z drugimi sezonskimi okusi. Z njimi lahko doma primerno obogatite jedi, denimo, skuhate špagete z mojim pestom ali pa zrezek pripravite v moji omaki,« jih je predstavil.

Kulinarični kritik Uroš Mencinger, znan tudi kot gonilna sila Tedna restavracij, poudarja, da je prav, da se tako ohranja vsaj nekaj in da so vsa prizadevanja chefov, bodisi s predpripravljenimi dodatki jedem bodisi ponudbo jedi, vsekakor dobra popestritev dnevov na kavču.

»Velika imena tudi preprostejše jedi pripravijo na določeni kakovostni ravni, pod katero ne gredo, marsikaj, kar ponujajo v kozarcih, pa je zelo dobrodošla popestritev jedi, ki si jih skuhaš sam, saj takšnih doma ne moreš pripraviti ali pa bi zahtevalo zelo veliko časa,« je sklenil.