Miki pri zdravniku

V torek sva z Mikijem ponovno obiskala zdravnika, ker si je na glavico vrgel posodo za hrano.
Fotografija: Trenutno si delim delovno sobo z mišjim samcem Mikijem. FOTO: Arnd Wiegmann/Reuters
Odpri galerijo
Trenutno si delim delovno sobo z mišjim samcem Mikijem. FOTO: Arnd Wiegmann/Reuters

V študij biologije me je zapeljala ljubezen do živali. S prijateljem sva polovico mladosti preživela do kolen v vodi lokalne mlakuže z mrežo v roki in sončnimi opeklinami na vratu. Medtem so najini vrstniki čistili dize na svojih mopedih, na klopcah na dvorišču trenirali kajenje in pljuvanje ter izpopolnjevali tehnike tihotapljenja rok pod majice deklet.

Oče je bil prepričan, da se šalim, ko sem ga po pouku prosil, ali lahko grem lovit belouške. Rekel je, ali so to belouške na dveh nogah, pa nisem točno vedel, kaj s tem misli. Ni pa bilo do šale mami, ko sem se vrnil domov z velikimi kozarci, polnimi kač, žab, pupkov, raznih vodnih ličink žuželk, rib in vsega drugega, kar je mirilo moj lovski nagon. Po zgledu ameriških filmov sem želel secirati miš, pa nisem zbral poguma. Preveč so ljubke in pametne.

image_alt
Miši, ki rešujejo naša življenja

Trenutno si delim delovno sobo z mišjim samcem Mikijem. Kupil sem ga za dva evra v lokalni prodajalni malih živali, kjer je čakal, da postane hrana za pitona. Prodajalka me je opozorila, da te živali niso primerne za hišne ljubljenčke, ker niso veterinarsko pregledane. Povrhu pa urin samčkov močno zaudarja, ker z njim označujejo svoje okolje. To me ni ustavilo, nekaj čez 40 evrov za obisk veterinarja, kjer smo pod mikroskopom analizirali njegove iztrebke, ga zaščitili pred morebitnimi zunanjimi zajedavci, in Miki je našel nov dom. Z velikim naskokom mi je že v prvem tednu prevzel primat najbolj zaudarjajočega vretenčarja v družini. Ježešmarija! Podobno so se morale počutiti mladoporočene neveste, ko so prvič doživljale radosti sobivanja z bolj kosmatimi predstavniki človeške vrste. Miki je tako zaudarjal, da, častna Titova, mi je od hudega kar zapiskalo v ušesih. Pa smo našli kompromis s pomočjo žagovine, sode bikarbone, rednega negovanja in odprtega okna.

V torek sva z Mikijem ponovno obiskala zdravnika, ker si je na glavico vrgel posodo za hrano. V čakalnici sva pritegnila pozornost beloušk na dveh nogah, ki so v en glas kimale, da je zelo luštkan. Antibiotiki pa mu niso preveč všeč. Spet 40 evrov.

Preberite še:

Komentarji: