Nebesa na zemlji – po meri človeka
Med načini, kako človek lahko (u)kroti naravo, so tudi skrbno negovani vrtovi in parki. O 2500 let dolgi zgodovini elegantnih vrtov v Evropi priča Muzej vrtne umetnosti v dvorcu Bernath v nemškem Düsseldorfu. Številne knjige in druge dokumente o kulturni zgodovini vrtov v Evropi hrani med drugim Avstrijska nacionalna knjižnica, ki v svoji Razkošni dvorani do 5. novembra prikazuje razstavo O vrtovih in ljudeh: Oblikovana narava, umetnost in krajinska arhitektura.
Vrtovi okoli gradov, vil in skromnejših meščanskih hiš, pa tudi mestni parki pričajo o človekovi prvinski želji po prilagajanju svojega bližjega naravnega okolja osebni estetiki. Pričajo tudi o nenehni utopični težnji človeka po ustvarjanju »nebes na Zemlji« – pa naj gre za le nekaj kvadratnih metrov zelene površine na dvorišču londonske vrstne hiše ali več deset hektarov skrbno oblikovanega in negovanega parka okoli dvorcev mogočnih vladarjev, kot sta na primer francoski Versailles ali dunajski Schönbrunn. Očitno je tudi, da imajo urbani vrtovi in parki danes pomembno ekološko in socialno vlogo. So mesta za sprehod, sprostitev, razmišljanje in igro. Vrtovi in parki nekaterih dvorcev so tudi vir turističnega zaslužka.
Za telesno lakoto in duhovno zadovoljstvo
Razstava na Dunaju prikazuje razvoj vrtne umetnosti od 16. stoletja, a skrbno urejeni vrtovi so dokumentirani že od antike. Umetnost oblikovanja vrtov je bila zelo razvita že v starem Egiptu, pa tudi v Babilonu. Najstarejši ohranjeni zapis o starogrškem vrtu je Homerjev ep Odiseja, napisan pred približno tri tisoč leti. Na svojem dolgem potovanju Odisej preživi nekaj časa na otoku Scherija, v deželi Fajakov, ki jo večinoma locirajo na današnjem Krfu. Vlada jim Alkinoj (Alkinoos), vnuk boga Pozejdona. Nedaleč od njegove palače je vrt, ki ima tri dele: s sadjem, zelenjavo in trto.
V antičnem Rimu je bil vrt pomemben del patricijskih vil. Villa Hadriana, zgrajena za cesarja Hadrijana približno med letoma 118 in 138, je najbolj impresiven ohranjen kompleks vil s formalnim vrtom iz tega časa. Stoji v Tivoliju, približno 30 kilometrov severovzhodno od Rima. Ena od številnih stavb tega kompleksa ima peristil, notranje dvorišče, obdano s stebri. Stebrišče ločuje vrt od zasebnih prostorov in ga hkrati povezuje z njimi.
V srednjem veku, nekaj stoletij po propadu Zahodnega rimskega cesarstva, se je v Evropi spet začela intenzivneje razvijati vrtna arhitektura. Za to so zaslužni zlasti menihi. Benediktinci so tradicijo rimske krajinske arhitekture in vrtne kulture prinesli z Apeninskega polotoka v severno in zahodno Evropo. Samostani so bili tudi središča botanike in farmacije, zato so bili v njih in okoli njih vrtovi. Nekateri njihovi deli so bili namenjeni izključno počitku in kontemplaciji.
Verjetno najbolj brana knjiga v Franciji v 14. in 15. stoletju, renesančna pesnitev Le Roman de la Rose (avtor prvega dela, napisanega okoli leta 1230, je Guillame de Lorris), se začne v obzidanem vrtu, idealno varnem in udobnem kraju. Okrog leta 1350 Giovanni Boccaccio v svoji znameniti knjigi Dekameron opisuje vrt kot prostor prefinjene lepote in udobja. Stoletje pozneje, nedolgo po Gutenbergovem izumu tiska, se je pojavilo več knjig, ki opisujejo vrtove. Florentinski arhitekt Leon Battista Alberti v svoji knjigi De re aedificatoria svetuje gradnjo vrta po arhitekturnih načelih. Meni, da bi glavni elementi vrtne krajine morali biti zidovi, klančine, terase in stopnice. De re aedificatoria je bila prva teoretična knjiga o arhitekturi, napisana v časih italijanske renesanse – in prva tiskana knjiga o arhitekturi nasploh (leta 1485 v Firencah).
V tistem času, ob koncu 15. stoletja, je arhitekt Donato Bramante v Vatikanu preurejal vrt za papeža Julija II. Bramantejev koncept zaprtega vrta, spremenjenega v posebno četrt, z geometrijskimi strukturami v harmoniji z okoliškimi zgradbami, ostaja pomemben za vrtno umetnost italijanske renesanse. Ciprese s svojimi stebrastimi obrisi poudarjajo arhitekturni značaj italijanskih renesančnih vrtov.
Malo kasneje, v časih sloga, imenovanega manierizem, so v vrtovih začeli graditi umetne jame, pogosto z vodnimi fontanami, ki so poskrbele za osvežitev v vročih dneh in izkazovale povezanost z divjo naravo. Voda je zelo pomemben element v italijanskih vrtovih renesanse in manierizma. Tam so izumili giochi d'acqua, igre z vodo, nepričakovano brizganje po mimoidočih iz skritih avtomatov. V številnih vrtovih so pozneje gradili tudi templje različnih kultur, da bi se v njih zrcalil ves svet.
Odličen primer italijanskega razkošnega renesančnega vrta je Villa d'Este, prav tako v Tivoliju kot Villa Hadriana. Villo d'Este je arhitekt Pirro Ligorio leta 1549 zgradil za kardinala Ippolita d'Esteja. Naredil je terasast vrt s parterjem in še petimi nivoji. Za to je bilo treba odstraniti ogromno zemlje. Kardinal d'Este je na vrt prinesel številne skulpture iz bližnje Ville Hadriane. Fontane Ville d'Este so tudi odlična kiparska dela z mitološko ikonografijo.
Villa Lante v Bagnaiu, predmestju mesta Viterbo v osrednji Italiji, je še en odličen primer italijanskega renesančnega vrta. Leta 1566 je kardinal Gambara začel graditi vilo na mestu, kjer je prej bil lovski paviljon za papeža Leona X. Arhitekt Ville Lante je bil Giacomo Barozzi di Vignoia. V tem času je dinastija Medici v Firencah najela tudi arhitekta Niccola Pericolija, da je za njihovo veliko palačo Pitti ustvari veliki vrt Boboli. Medičejci so bili lastniki tudi številnih drugih razkošnih vrtov po Toskani.
Francozi nadzorujejo neposredno, Angleži diskretno
Francoski kralji so nekaj časa posnemali italijanske vrtove, nato pa so v 17. stoletju začeli naročati drugačne. S francoskimi baročnimi vrtovi je zaslovel arhitekt André le Notre. Preuredil je vrt kraljevega dvorca Fontainbleau, nato je delal v parku dvorca Tuileries, nato dvorca Vaux-le-Vicomte finančnega ministra Nicolasa Fouqueta. Vaux-le-Vicomte je bil tako razkošen, da je kralj Ludvik XIV. aretiral ministra Fouqueta in zaplenili njegovo premoženje. Le Notre pa je nadaljeval delo za kralja v Versaillesu, s parkom katerega je bil vladar več kot zadovoljen. Po tem je po vsej Evropi, med Versaillesom in Petrodvorcem (grad in park ruskega carja Petra I. Velikega pri Sankt Peterburgu), nastalo veliko francoskih baročnih parkov.
Le Notre pa je oblikoval tudi parke dvorcev Meudon, Saint-Cloud, Sceaux in Chantilly ter znamenito teraso gradu Saint-Germain-en-Laye, ki je postala model za krajinske arhitekte vladarjev po vsej Evropi. Nato je nekaj časa deloval v Italiji, potem v Angliji, kjer je za kralja Karla II. naredil park v Greenwichu in park St. James v Londonu.
V nasprotju s simetričnim francoskim baročnim vrtom, ki poudarja vladarjevo moč in njegov absolutni nadzor nad naravo, angleški krajinski vrt zagovarja »svobodo namesto absolutizma«. Francoski baročni vrt poudarja absolutistično realnost, angleški krajinski vrt pa prikazuje drugačno, idealno naravno okolje človeka. Slednje so si tako predstavljali aristokrati in drugi bogati veleposestniki, pa tudi filozofi in prostozidarji. Angleški krajinski vrt je svojevrsten duhovni kontrapunkt kraljevi samovolji.
Eden od eksponatov dunajske razstave je več kot meter dolga originalna barvna risba, Brownov načrt iz leta 1782 za gradnjo krajinskega vrta v Laekenu pri Bruslju. Takrat je bil angleški vrt že priljubljen tudi na Dunaju. Prvega takega v avstrijski prestolnici je leta 1765 naročil feldmaršal in grof Lacy na svojem posestvu v dunajskem predelu Neuwaldegg.
