Nekdanji predsednik ima 60 let
Prvi temnopolti ameriški predsednik in skupno 44. po vrsti je praznoval v skromnejši zasedbi.
Odpri galerijo
Obama se je leta 2009 vpisal tudi med prejemnike Nobelove nagrade za mir.
Foto Brendan Smialowski/AFP
Četrti avgust je bil za družino Obama velik dan, saj je prvi temnopolti ameriški predsednik in skupno 44. po vrsti – v Beli hiši je služboval med letoma 2009 in 2017 – praznoval 60. rojstni dan. Dolgo načrtovano zabavo z več kot petsto povabljenimi in 200-članskim osebjem na zasebni plaži na otoku St. Martha's Vineyard v zvezni državi Massachusetts, kjer Obamovi bivajo na 12 milijonov dolarjev vrednem posestvu, je preprečilo pospešeno širjenje okužbe z novim koronavirusom, zato so ga bili primorani izvesti v skromnejši zasedbi, a pod nič manj strogimi varnostnimi ukrepi, saj naj bi vsi gostje morali izpolnjevati pogoj PCT.
Medtem ko je za družino jubilej ljubljenega očeta in moža Baracka Obame velik družinski praznik, je za Ameriko to priložnost za razmislek o njeni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ki jo je njen prvi predsednik afroameriškega rodu neizbrisno zaznamoval, v kolumni za CNN razmišlja Joseph Peniel, profesor javnih zadev na LBJ School of Public Affairs in zgodovine na univerzi v Teksasu, ter dodaja, da se je predsednikov osebni praznik dotaknil mnogih, ki so leta 2008 spremljali zgodovinsko predsedniško kampanjo ali kakorkoli v njej dejavno sodelovali. Ob tem se je kolumnist najprej spomnil Obamovega znamenitega govora na nacionalni demokratski konvenciji, ki je takrat 43-letnika, ki je »bil videti veliko mlajši, kot je bil v resnici«, izstrelil med politične zvezde. V 17-minutnem nastopu je govoril o vrednotah ameriške demokracije, pri čemer je izhajal tudi iz svoje osebne zgodbe, prihaja namreč iz rasno mešane družine, kar je postala ena glavnih značilnosti njegovih nagovorov.
Moč Obamovega govora in njegove prve predsedniške kampanje Peniel vidi prav v razumevanja demokratičnih teženj, zlasti pri prizadevanjih za rasno enakost. Obama je prepoznal dejavnike, ki delijo ameriško družbo, ter začrtal vizijo, kako te ovire premostiti. A če se je bil med predsedovanjem na trenutke zmožen distancirati od gibanj za pravice temnopoltih, piše Peniel, je čas zunaj Ovalne pisarne nekoč previdnega Obamo »radikaliziral« tako, da »Obama 2.0 izkazuje pripravljenost, da se z dolgo ameriško zgodovino sistemskega rasizma spoprime z odkritosrčnostjo, ki jo je kot predsednik redko uporabil. In sklene: »Z zavedanjem o zgodovinskih delitvah, nesoglasjih in nestrinjanju, ki so nenehno ogrožali obstoj republike, je Obama svetu za kratek čas omogočil, da je verjel, da je Amerika dežela neskončnih priložnosti. Njegov 60. rojstni dan nas nagovarja k razmisleku o očitni razliki med tistim časom in današnjim, pa tudi o korakih, ki so potrebni za obnovo vere v demokracijo in zaupanja v zmožnost, da postanemo država, kakršna naj bi vedno bili.«
Medtem ko je za družino jubilej ljubljenega očeta in moža Baracka Obame velik družinski praznik, je za Ameriko to priložnost za razmislek o njeni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ki jo je njen prvi predsednik afroameriškega rodu neizbrisno zaznamoval, v kolumni za CNN razmišlja Joseph Peniel, profesor javnih zadev na LBJ School of Public Affairs in zgodovine na univerzi v Teksasu, ter dodaja, da se je predsednikov osebni praznik dotaknil mnogih, ki so leta 2008 spremljali zgodovinsko predsedniško kampanjo ali kakorkoli v njej dejavno sodelovali. Ob tem se je kolumnist najprej spomnil Obamovega znamenitega govora na nacionalni demokratski konvenciji, ki je takrat 43-letnika, ki je »bil videti veliko mlajši, kot je bil v resnici«, izstrelil med politične zvezde. V 17-minutnem nastopu je govoril o vrednotah ameriške demokracije, pri čemer je izhajal tudi iz svoje osebne zgodbe, prihaja namreč iz rasno mešane družine, kar je postala ena glavnih značilnosti njegovih nagovorov.
Moč Obamovega govora in njegove prve predsedniške kampanje Peniel vidi prav v razumevanja demokratičnih teženj, zlasti pri prizadevanjih za rasno enakost. Obama je prepoznal dejavnike, ki delijo ameriško družbo, ter začrtal vizijo, kako te ovire premostiti. A če se je bil med predsedovanjem na trenutke zmožen distancirati od gibanj za pravice temnopoltih, piše Peniel, je čas zunaj Ovalne pisarne nekoč previdnega Obamo »radikaliziral« tako, da »Obama 2.0 izkazuje pripravljenost, da se z dolgo ameriško zgodovino sistemskega rasizma spoprime z odkritosrčnostjo, ki jo je kot predsednik redko uporabil. In sklene: »Z zavedanjem o zgodovinskih delitvah, nesoglasjih in nestrinjanju, ki so nenehno ogrožali obstoj republike, je Obama svetu za kratek čas omogočil, da je verjel, da je Amerika dežela neskončnih priložnosti. Njegov 60. rojstni dan nas nagovarja k razmisleku o očitni razliki med tistim časom in današnjim, pa tudi o korakih, ki so potrebni za obnovo vere v demokracijo in zaupanja v zmožnost, da postanemo država, kakršna naj bi vedno bili.«
