Ko pride nekdo iz Argentine te mesece v Slovenijo, lahko vidi ogromno razlik, a zaradi pandemije tudi eno skupno lastnost – javno življenje je obstalo, ker vsi čakamo na konec pandemije. Prav zato je Julieta Puntin pri nas doživela manj, kot je pričakovala.

Zdaj je že doma, toda zaradi karantene po prihodu z Slovenije dva tedna ni smela zapustiti svojega bivališča. Tako je imela še več časa, da je zbrala vtise večmesečnega bivanja v Sloveniji. Kot prvo je opazila občutno razliko v vremenu, saj je v Ljubljani preživljala zimske mesece, domov pa se je vrnila sredi poletja.



»Žal v Sloveniji nisem videla veliko stvari. Prišla sem v začetku novembra in že naslednji teden so vse zaprli. Dolgo nisem mogla iti niti iz Ljubljane, zato sem verjetno videla vsak kotiček vašega glavnega mesta. V prazničnem tednu sem k sreči lahko odšla s prijatelji do Kamnika z vlakom, en dan pa smo šli tudi v Goriška brda, od koder so moji predniki,« je razlagala iz domače sobe prek skypa. »Imela sem dovoljenje, da sem lahko obiskala kraje, kjer je živel moj pradedek, toda nisem videla skoraj nikogar. Upam, da bom nekoč lahko prišla spomladi in poleti, ko ne bo več omejitev.«

Tokrat je bila prvič v Sloveniji in drugič v Evropi. »Kot odbojkarica sem že bila v Italiji in v Avstriji, vendar tedaj ni bilo časa za obisk Slovenije,« je dejala nekdanja argentinska odbojkarska reprezentantka, ki je tudi med pogovorom v naročju držala odbojkarsko žogo. »Poleg odbojke v dvorani igram tudi odbojko na mivki in zdaj še odbojko na snegu,« je dejala.

Pozna tudi Cristiana Poglajna, slovenskega potomca v argentinski odbojkarski reprezentanci, a zraven priznava, da je v Argentini pomemben samo en šport. »Nič se ne more primerjati z nogometom, zato nas v odbojki čaka še veliko dela. Kljub temu se premikamo naprej. Veliko ljudi se trudi, da bi bilo vse na višji ravni. Imamo dobre igralce in ekipe, tudi lepe uspehe, ampak potrebujemo še boljše pogoje za delo. Težko si profesionalec v odbojki, a se premika na bolje.«


 

Do Buenos Airesa sedem ur vožnje

Čeprav se v Argentini zavedajo, da so nori na nogomet, človek pri njih vseeno dobi občutek, da ne vedo, koliko bolj nori so v primerjavi s skoraj vsemi drugimi državami na svetu. »Ja, verjetno res. Morda zato, ker nas samo nogomet tako poveže. Moj najljubši klub je sicer River Plate, moj brat pa navija za Boco Juniors.«

Živi v provinci Entre Rios v mestecu Cerrito s približno 7000 prebivalci. Najbližje večje mesto je Paraná, od glavnega mesta Buenos Airesa pa so oddaljeni kar sedem ur vožnje z avtomobilom. »Za nas je to nekaj normalnega, saj smo vajeni velikih razdalj,« je priznala. »V Buenos Aires ne grem skoraj nikoli, razen morda za kakšno tekmo. Grem kvečjemu v Parano, kjer imam največ prijateljev. Buenos Aires je zelo daleč, pa tudi manj varno je, čeprav je zelo lepo in živo mesto. Pri nas je bistveno več narave, kmetij, dela na polju. Pri nas smo tudi bolj povezani, medtem ko je Buenos Aires mesto hitenja, vse je živahno.«

Zdaj poučuje angleščino, kar je počela tudi v Sloveniji kot Asefova študentka (Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija). »Prek izobraževalnega centra Erudio sem poučevala v srednješolskem programu, moja mentorica je bila Barbara Fortuna,« je opisovala. »Poučevala sem prek videopogovorov, sodelovala pa sem tudi pri drugih predmetih, ko sem razlagala o argentinski kulturi, naravi, glasbi … o različnih temah.«



V Argentini se je ravno začelo novo šolsko leto. Angleščino poučuje na treh šolah in zraven na še eni zasebni šoli. Hkrati priznava, da v Argentini govori angleško precej manjši del ljudi kot v Sloveniji. »Več je faktorjev, zakaj. Tisti, ki pri nas govorijo angleško, so se je naučili v kakšni zasebni šoli in zato, ker jo potrebujejo. Toda večina Argentincev angleščine preprosto ne potrebuje, saj nas ima večina stik samo z Argentinci, tisti, ki gredo v druge države Južne Amerike, pa tako rekoč povsod spet naletijo na španščino. Za Slovence je drugače, saj jo mnogi potrebujete za vsakodnevno dejavnost.«

Bratranci jo vabijo, naj pride v Ljubljano

V Sloveniji je bila navdušena nad naravo, v rednih obiskih doma pri prijateljih pa jo je presenetilo prav posebno opažanje: »Vonjala sem iste vonjave in videla iste običaje, kot jih imamo v naši družini. Od naših prednikov resda nismo podedovali znanja slovenščine; pri nekaterih zaradi sramu, da bi na tujem govorili drug jezik, za nekatere je bilo to celo obrambni mehanizem, da ne bi toliko pogrešali domovine … Slovenščina se zato ni obdržala, a obdržali so se običaji, eden teh je, da se pri kolinah uporabi celotna žival in naredimo tudi klobase, krvavice, ocvirke in da se iz mesa naredi tudi juha. Enako velja za družinske vrednote, zato sem v Sloveniji videla veliko podobnega kot doma v Argentini.«



Nekega dne se bo morda v Slovenijo vrnila za dalj časa, toda dokončno se še ni odločila. Drugače so ravnali njeni trije bratranci, ki so se iz Argentine za stalno preselili v Ljubljano. »Vabijo me, naj se jim pridružim. Doslej se še nisem odločila, a nikoli ne veš. Rada potujem, poskušam nove stvari in se znajdem na tujem. Ampak najprej se moram naučiti slovenščine.«

O bratrancih pravi, da so se dobro znašli v Ljubljani. »Dva že delata, eden še študira,« je dejala in opisala največjo razliko med Argentino in Slovenijo: »Pri nas v Argentini se veliko več družimo, en večer s sosedi, drug večer s sodelavci, tretji s sošolci … Vedno najdemo razlog in ljudi za druženje. In še restavracije in bari so dlje odprti. Razen zdaj, ko je vse zaprto.«