V realnost bržkone najbolj nenavadnega leta v zadnjem obdobju je konec decembra neusmiljeno zarezal še potres, ki ga SSKJ2 opredeljuje kot »
premikanje, valovanje zlasti zgornjega dela zemeljske skorje«. Slovarska razlaga zveni veliko manj zlovešče in turobno kot tipične besede, ki jih z besedo
potres povezujemo –
katastrofalen, rušilen, uničujoč potres; porušiti se, umreti v potresu …
Takšne kolokacije morda res avtentično, zgoščeno in neposredno odslikavajo (jezikovno) realnost, kljub vsemu pa si težko zares predstavljamo stisko, negotovost, obup in morda nejevero, ki jih doživljajo ljudje tako rekoč za našim vogalom. In to v prazničnem času, ob novem letu, ki ga običajno povezujemo z veseljem, bližnjimi, domom, tradicionalno pa tudi s pregledom, obračunom o zastavljenih ciljih in načrtovanjem novih. Načrti ljudi, ki jih je potres najbolj prizadel, so se gotovo v temeljih spremenili, pa tudi drugi bomo komaj lahko kaj načrtovali. Nepredvidljivost je tista stalnica, ki sedanjost najbolj opredeljuje.
Beseda
potres je tudi metafora in sinonim za
pretres, kot kaže SSKJ2. Pretresi v zdravstvu, šolstvu, gospodarstvu in na številnih drugih področjih so bili v lanskem letu, nekateri govorijo celo o
neletu, konstanta. Izpričujejo jih kandidati za slovensko besedo leta, ki jo bomo razglasili v ponedeljek.
Cepivo, karantena, kolesarjenje, mehurček, rahljanje, šolotožje … Vsak od kandidatov odslikava mnogoternost situacij, v katerih smo se znašli, pretrese, ki so se nas intimno najbolj dotaknili, vse pa je, tako se zdi, mogoče zaobjeti z besedami
negotovost,
nenapovedljivost pa tudi
upanje.
Napovedovanje prihodnosti, tudi tiste, ki se zdi tako rekoč neizogibna, je nehvaležno početje. Mnogokrat se je zavemo šele, ko nas dohiti in preseneti. Tako kot potres. A bodimo optimistični.
—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Nina Ledinek.
Komentarji