Razlog za smeh

Napis sem uzrla na pročelju stare vile, ob bregu Ljubljanice, in mi ni več šel iz misli.

Dan brez smeha je kakor dan brez sonca – izgubljen v senci. Preveč jih imamo, takšnih dni, da bi si lahko privoščili še kakšnega. Zato sem si zadala: prešteti vse nasmehe na ta dan. Ne le prejete. Recipročne. Sedem jih je bilo. In pravijo, da sedmica nosi srečo.

Prvi nasmeh – ljubka sosedova psička Lola navsezgodaj v dvigalu podari nasmešek izpod drobnega smrčka in pomaha z repom, kot bi hotela povedati: »Dobro jutro, dan bo lep.«

Drugi – čevljar v Maxijevi pasaži, ki si je ravno privoščil odmor za malico, vseeno odklene vrata in se zasmeje: »Ma, sploh ni problem.«

Tretji – Aljošev duhovit dovtip pri blagajni samopostrežne trgovine nasmeje do solz celo vrsto.

Četrti – širok nasmeh z jamicami v licih našega najboljšega župana, ob srečanju, naredi sprehod po Mestnem trgu še bolj radosten.

Peti – Andrejev »lol«, poslan v sporočilu, cel večer odmeva kot droben ognjemet v mislih.

Šesti – pozdrav žametnega glasu in z očmi, ki se zasmejejo, igralca Aleša Valiča, za katerega prijaznost ni le vloga dr. Steinerja v seriji Skrito v raju, temveč je to resnični on – je kot objem na daljavo.

Sedmi – nečaku, ki se je po domofonu predstavil za dostavljavca desetih pic velikank, smo za trenutek nasedli, zatem pa je smejanje preplavilo stanovanje.

Morda ne drži, da je smeh pol zdravja – a vsekakor je malone zdravilo. Je balzam za dušo, premor med dvema skrbema. Ko se nasmejemo, naše telo izloča endorfine – delce radosti, ki nas naredijo bolj žive. In lepše. Smeh namreč tudi pomlajuje, utrjuje obrazne mišice, nas ovije v sijaj. In to popolnoma brezplačno.

Za konec še misel Louise Hay: »Nasmehnite se vsakomur, ki ga boste danes srečali. Koristilo bo prav vsem.«