Človek je najbolj presežno bitje na področju ljubezni

Pod naslovom Zdi se, da vse spodleti Patricija Maličev objavlja intervju s filozofinjo Jelo Krečič. Ta izpostavlja pomen utopičnega upanja nasproti distopiji nasilja, strahu, tiranije, revščine, okoljske katastrofe in izgube individualne svobode. Za distopične družbe so značilni nadzor nad ljudmi s pomočjo raznih represivnih ukrepov, propagande, cenzure, omejevanje svobode govora in spodbujanje konformizma.

Jela Krečič je doktorirala iz filozofije pod mentorstvom profesorja Mladena Dolarja. Poročena je s svetovno znanim slovenskim filozofom Slavojem Žižkom. Kot razberemo, so danes Žižkova dela v Rusiji in ZDA prepovedana. Celo več, v ZDA so že zaprli oddelke za humanistiko. Samo to dejstvo ne preseneča, saj je znano, da se avtokratski režimi niso pripravljeni soočiti s kritično filozofsko mislijo.

Jela Krečič: Cilj ni, da najdete ljubezen, ampak da tinder postane vaš partner

Jela Krečič v obsežnem intervjuju ne poudarja potrebe po razvijanju kritičnega mišljenja v šolah eksplicitno, implicitno pa jo nakazuje. Meni, da nas družbeni sistemi obravnavajo kot parazite, ki nam določene pravice ne pripadajo. Pred sesuvanjem socialne države, ki se dogaja pred našimi očmi, smo nemočni. To stanje opisuje tudi ameriška pisateljica Ottessa Moshfegh (2024) v (anti)romanu »Moje leto počitka in sprostitve«: opisuje probleme sodobnega človeka, ki se bori z nespečnostjo zaradi depresije in anksioznosti. Poznamo pozitivne in negativne primere solidarnosti. Prvi primer je na primer medsebojna pomoč pri poplavah pri nas in letošnji študentski protesti v Srbiji, drugi pa na primer nedavni Thompsonov koncert v Zagrebu. Številne reklame za nakupe hrane, avtomobilov … dajejo vtis, da so nakupovalna središča edina zatočišča družabnega življenja izgubljenih duš.

Človeka reducirajo na materialno, potrošniško bitje (lat. homo consumens). Videti je, da samokritično mišljenje ne le da ni potrebno, ampak postaja celo odveč. Kapital je doslej vse krize, kljub alternativnim gibanjem, izkoristil sebi v prid. Krečičeva govori o spodletelih projektih emancipacije in poskusih drugačnega razumevanja preteklosti. Iz tega bi lahko sklepali, da mir in sprava med živimi osvobajata hipoteke krivde tudi mrtve. Potrebno pa je vrednote živega sveta, biofilije, nasproti nekrofiliji na novo oživljati. Med politiki še vedno ne prevladuje spoznanje pokojnega papeža Frančiška, da smo v vojni poraženci vsi. Avtokratski voditelji potrebujejo za svojo podporo samo uniformne in enoglasne množice, ne pa avtentične skupnosti, ki že pomeni neko obliko socializma. Zdi se, da je socializem zaradi zamujenega in nestrokovnega udejanjanja iz zamišljenega znanstvenega ponovno postal utopičen.

Krečičeva meni, da ljubezni ne izbiramo sami, ljubezen izbira nas in uspeva samo v medsebojni komunikaciji med ljudmi. Kazalo bi razlikovati med različnimi vrstami ljubezni, najmanj pa med osnovnima, to je božjo, brezpogojno ljubeznijo (gr. agape, sanskrt. bhakti) in spolno, erotično ljubeznijo. Prva je čista, večna, univerzalna. Enega izmed najlepših slavospevov ji je posvetil sveti Pavel v pismu Korinčanom (13, 4–11): »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.«

Verjetno je, da so ljubeči, miroljubni in spravljivi odnosi med partnerjema, v družini med staršema in otroki potrebni, da bo tudi na državni in meddržavni ravni laže doseči mir in spravo. Relativno visok odstotek ločitev v Sloveniji nam da to misliti. Ljubezni se da tudi učiti, tako kot empatije in obvladovanja čustev. Človek je namreč najbolj presežno bitje na področju ljubezni, ki služi drugim. Ker večina na to ne misli, nekateri govorijo o koncu časov. Krečičeva govori o brezčasnem nizanju kriz. Avtokrati in narcisi danes celo blokirajo skrb za skupno dobro.