Resnični prijatelji
Za ohranitev duševnega zdravja je včasih bolje, da na družbenem omrežju ne prebereš čisto vseh izlivov.
Odpri galerijo
Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si, pravi rek. FOTO: Jure Eržen/Delo
Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si, pravi rek. V času, ko se pravzaprav ne smemo družiti, seveda ne govorimo o druženju v živo. Poglejmo si naše prijatelje na družbenih omrežjih. Prijatelje?
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je prijatelj tisti, ki »je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja«. Antropolog Dan Podjed je že večkrat omenil, da je kognitivna meja homo sapiensa 150 ljudi. Več kot 150 ljudi človek v svoji skupnosti torej ne more obvladovati, spremljati oziroma imeti nekih odnosov z njimi. Mi imamo na družbenih omrežjih lahko tudi več tisoč prijateljev.
Seveda to niso prijatelji. Tako so jih poimenovali, da se lepše sliši. Da smo padli na štos in z vsem svetom delimo vse, tudi intimo. Nekateri se – pametno – držijo načela in potrdijo le tiste, ki jih res poznajo, drugi potrdijo vse prošnje za »prijateljstvo«. Nikoli ni bilo tako lahko dobiti »prijatelja«, kot je zdaj. Sploh politiki nimajo zadržkov. Bolj ko si kritičen do njega, raje te ima. Po načelu, da je treba imeti prijatelje blizu, sovražnike pa še bližje.
Medtem ko se na telefonu ukvarjamo s svojimi »prijatelji«, se z njimi prerekamo o petkovih protestih, ameriških volitvah in nošenju mask, smo lahko srečni, če imamo med temi prijatelji kakšnega pravega. Ki ga bomo, ko bomo končno nehali božati telefon, lahko poklicali. Ki nas ne bo pošiljal v ne vem kakšne odprtine, če se ne bomo strinjali z njim. Ki nas bo potolažil in nam povedal, da smo še normalni. Četudi kakšen »prijatelj« z družbenega omrežja misli drugače.
Nekateri so v tem epidemičnem času že naredili selekcijo prijateljev. Včasih je to nujno in prijateljsko. Predvsem do sebe. Ker je za ohranitev duševnega zdravja včasih bolje, da na družbenem omrežju ne prebereš čisto vseh izlivov. Razen če imaš res dobre resnične prijatelje.
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je prijatelj tisti, ki »je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja«. Antropolog Dan Podjed je že večkrat omenil, da je kognitivna meja homo sapiensa 150 ljudi. Več kot 150 ljudi človek v svoji skupnosti torej ne more obvladovati, spremljati oziroma imeti nekih odnosov z njimi. Mi imamo na družbenih omrežjih lahko tudi več tisoč prijateljev.
Seveda to niso prijatelji. Tako so jih poimenovali, da se lepše sliši. Da smo padli na štos in z vsem svetom delimo vse, tudi intimo. Nekateri se – pametno – držijo načela in potrdijo le tiste, ki jih res poznajo, drugi potrdijo vse prošnje za »prijateljstvo«. Nikoli ni bilo tako lahko dobiti »prijatelja«, kot je zdaj. Sploh politiki nimajo zadržkov. Bolj ko si kritičen do njega, raje te ima. Po načelu, da je treba imeti prijatelje blizu, sovražnike pa še bližje.
Medtem ko se na telefonu ukvarjamo s svojimi »prijatelji«, se z njimi prerekamo o petkovih protestih, ameriških volitvah in nošenju mask, smo lahko srečni, če imamo med temi prijatelji kakšnega pravega. Ki ga bomo, ko bomo končno nehali božati telefon, lahko poklicali. Ki nas ne bo pošiljal v ne vem kakšne odprtine, če se ne bomo strinjali z njim. Ki nas bo potolažil in nam povedal, da smo še normalni. Četudi kakšen »prijatelj« z družbenega omrežja misli drugače.
Nekateri so v tem epidemičnem času že naredili selekcijo prijateljev. Včasih je to nujno in prijateljsko. Predvsem do sebe. Ker je za ohranitev duševnega zdravja včasih bolje, da na družbenem omrežju ne prebereš čisto vseh izlivov. Razen če imaš res dobre resnične prijatelje.
