Pandemija covida-19 je v zadnjih dveh letih zasenčila druge pandemije našega časa, med njimi je debelost. Slovenija pri številkah, ki pričajo o epidemičnih razsežnostih te kronične bolezni, ne zaostaja za svetom, čeprav so bile v preteklih letih zlasti pri otrocih vidne izboljšave. Tovrstne programe je novi koronavirus tako rekoč zaustavil in nas vrnil na začetek, je pred današnjim svetovnim dnevom debelosti opozoril predsednik društva za zdravje srca in ožilja Matija Cevc. Pri spopadanju s tem izzivom pa je ključno, da presežemo dojemanje debelosti kot posledice slabega življenjskega sloga, ampak jo začnemo dosledno obravnavati kot bolezen.
Svetovna zdravstvena organizacija je debelost že pred četrt stoletja uvrstila med kronične presnovne bolezni, danes lahko že govorimo o svetovni epidemiji debelosti, smo slišali na okrogli mizi, ki jo je v sodelovanju z omenjenim društvom pripravila STA. V zadnjih petdesetih letih se je število ljudi, ki trpijo zaradi debelosti, skoraj potrojilo; trenutno naj bi bilo na svetu okoli 650 milijonov pretežkih odraslih in 124 milijonov otrok, pri čemer zlasti število slednjih hitro narašča.
Indeks telesne mase od 30 do 35 skrajšuje življenjsko dobo vsaj za štiri leta, če je od 40 do 50, je ta krajša za pet do deset let.
V Sloveniji je skoraj polovica moških in tretjina žensk s čezmerno težo, zaradi česar se pogosto borijo še z drugimi boleznimi. Na vprašanje, katere bolezni so to, je Matija Cevc, tudi zdravnik na kliničnem oddelku za žilne bolezni UKC Ljubljana, odgovoril zelo nazorno: »Težko bi rekel, katere niso. Praktično vse kronične nenalezljive bolezni so povezane tudi z debelostjo, od srčno-žilnih, bolezni gibal, sladkorne, povišanega krvnega tlaka do vrste rakavih obolenj.« Kot je dodala endokrinologinja Mojca Jensterle Sever s kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na ljubljanskem kliničnem centru, je več kot dvesto bolezni, ki so povezane s preveliko telesno težo. Tudi pri covidu-19 je bilo tveganje za zaplete in težji potek bolezni večje.
Debelost je kronična bolezen
Prav zato je po njenih besedah ključno, da debelost obravnavamo kot kronično bolezen: »To je nekaj, kar nastaja počasi kot posledica majhnih odklonov v energijskem ravnovesju, in traja do konca življenja. Mit je, da se ljudje z debelostjo pretirano hranijo v ogromnih količinah.« Ali kot je navedla za primer: zgolj s presežkom 11 kalorij na dan vsako leto pridobimo pol kilograma telesne teže, v desetih letih torej pet kilogramov.
Promocija gibanja je zelo pomembna. FOTO: Blaž Samec/Delo
V družbi namreč na debelost še vedno gledamo predvsem kot na posledico genetskih predispozicij posameznika, ki si je izbral nezdrav življenjski slog, in ne kot na bolezen. To kaže tudi raziskava o percepciji debelosti, ki je zajela okoli 12.000 oseb z debelostjo in skoraj 3000 zdravstvenih delavcev. »Oseminosemdeset odstotkov zdravstvenih delavcev je debelost opredelilo kot bolezen, kot tako pa jo je prepoznalo le 68 odstotkov bolnikov,« je ponazorila endokrinologinja. Zanimivo je tudi, da je dobila to diagnozo samo dobra tretjina bolnikov z debelostjo, petina pa jih je bila deležna zdravstvene obravnave in kontrolnih pregledov. Smo torej v situaciji, ko vemo, da debelost je bolezen, a se to v praksi še ne kaže.
Nena Kopčavar Guček: Debelost je kronična bolezen, z vsemi značilnostmi. FOTO: Mavric Pivk
Nena Kopčavar Guček: Bistvena je zavzetost za zdravljenje
Kako v času, odkar opravljate poklic, opažate, da se povečuje število ljudi s prekomerno telesno?
Delež čezmerno težkih in debelih med nami zares narašča. Ne samo v ambulanti; če primerjam situacijo danes s tisto pred recimo dvema desetletjema, tudi poleti v mestu ali na plaži, je pogled precej drugačen. Najbolj me skrbi zaradi mladih, ki se že spopadajo z debelostjo. Srednja šola je še zadnje obdobje, ko smo telesno aktivni tako rekoč obvezno in po urniku, potem marsikdo odneha.
Kako se je po vaših izkušnjah stanje poslabšalo v času epidemije novega koronavirusa? Nekaterih pacientov morda niste videli že ves ta čas, med tem pa so se naše navade lahko precej spremenile.
Marsikateri bolnik, ki ga srečujem v tem obdobju, smeje pripomni: »Malo smo se zredili, korona, saj veste!« Zdi se jim kar samoumevno, pa ni povsem tako. A to ne velja za vse. Nekateri s(m)o v tem obdobju ostali aktivni, službeno morda še bolj kot sicer. Zato so se bolj posvetili sebi, usmerili pozornost na zdravo prehrano, stres krotili s telesno aktivnostjo. Če govorimo o stresu, tudi korona ga je povzročala, ima ta ima dvojen izhod, če opazujemo način prehranjevanja: nekateri so pod stresom »ves čas v hladilniku«, kot pravijo, drugi pa težko kaj spravijo vase.
Omenili ste, da ljudje težko sprejmejo, da imajo kronično bolezen, ki se ji reče debelost. Kako se spoprijemate s tem? Ali imate kdaj tudi sami občutek, da s težavo postavite diagnozo?
Debelost kot bolezen je nedvomno bolj stigmatizirajoča kot, denimo, zvišan krvni tlak. Ljudje seznanjanje s to diagnozo lahko sprejemajo kot kritiko, morda celo kot žalitev, kot estetsko pripombo. Zato je komunikacija še posebej pomembna. Debelost je kronična bolezen, z vsemi značilnostmi, kamor sodi tudi način zdravljenja. Najbolj simpatičen odgovor, ki sem si ga zapomnila ob sporazumevanju z gospo srednjih let o debelosti, je tale: »Jaz sem svojemu možu čisto všeč taka, kot sem!« Najlaže se je navezati na pogovor, kadar pacient že sam načne to temo.
Seveda pa moramo biti zdravniki usposobljeni za motivacijski pogovor tudi takrat, ko posameznik še ni pripravljen na spremembo, v tem primeru obravnavo debelosti. Motivacijske tehnike so predmet že na dodiplomskem študiju na medicinski fakulteti, zato verjamem, da mladi zdravniki znajo uporabljati to orodje. Z leti pa pridejo še izkušnje in gre vedno laže.
Koliko pacientov zdravite zaradi debelosti oziroma ste jih preusmerili na center za krepitev zdravja?
Obravnavo na centru za krepitev zdravja ponudim vsakemu pacientu, ki izpolnjuje kriterije za diagnozo debelosti. Nekateri jo odklonijo, celo do 50-odstotno. Nekaterim ne ustreza skupinska obravnava in želijo poskusiti sami, seveda ob podpori našega tima. Številni pa obiskujejo skupino in imajo tudi lepe uspehe.
Na primarni ravni imamo možnost tudi interdisciplinarne obravnave, v povezavi z referenčno sestro, fizioterapevti, psihologi, farmacevti, prav tako napotitve k drugim izvajalcem, ki se z motnjami hranjenja ukvarjajo specifično. Kadar je sum na povezavo s kako kronično boleznijo, denimo z boleznimi žlez z notranjim izločanjem, napotimo paciente tudi na sekundarni ali terciarni nivo.
Pogosto smo priča temu, da se ljudje zdravijo zaradi visokega tlaka, sladkorne bolezni, hodijo na ortopedske operacije, ker jim odpovedujejo sklepi, imajo težave s hrbtenico, pa čeprav lahko vse to izvira iz tega, da so že vse življenje pretežki ... Se morda že dolgo lotevamo reševanja problema pandemije debelosti na napačnem koncu?
Morda res gledamo na debelost parcialno in ne celostno. Povezava z vsemi naštetimi boleznimi, zdaj celo s covidom-19 (debeli posamezniki imajo dokazano večje tveganje za zaplete in težak potek bolezni je očitna), obstaja zato moramo združiti moči in vsak pomagati po svoji moči. Še vedno pa je v centru obravnave posameznik, saj je njegova zavzetost za zdravljenje bistvena in nepogrešljiva.
Diagnozo bolniki težko sprejmejo
Splošna zdravnica v Zdravstvenem domu Ljubljana Nena Kopčavar Guček v praksi opaža, da so pacienti pogosto prizadeti, ko dobijo diagnozo debelosti, kajti »ljudje vidijo debelost bolj kot estetsko motnjo, kot rezultat življenjskega sloga, velikokrat so v zanikanju. Zato so neredki primeri, ko mora dati zdravnik pacientu nekaj časa, da se s tem sooči.«
Ključna pri prepoznavanju težav je vsekakor primarna raven zdravstvenega varstva. Pri debelosti je namreč pomembna nagnjenost k temu, da bolezen podedujemo, je poudarila Jensterle Severjeva. »Ali se res razvije, je odvisno od številnih drugih dejavnikov tveganja, zato je zelo pomembno, da dovolj zgodaj prepoznamo ljudi, ki so nagnjeni k debelosti. Otroci odraslih z debelostjo so zelo krhka populacija, kjer moramo začeti s primarno preventivo.« Tu so pomembni predvsem družinski zdravniki, kot je dodala Kopčavar Gučkova: »Družinski zdravniki velikokrat poznamo več članov iste družine, kar je zelo dobro, ne le za debelost, ampak za preprečevanje drugih bolezni, povezanih z genetiko. To je gotovo mesto, kjer se morata dogajati presejanje in obravnava debelosti, pa tudi v šolskih ambulantah.«
Mladi tudi sami ugotavljajo, da vse več časa preživijo za računalnikom. FOT: Charles Platiau/Reuters
V zadnjih dveh letih so preventivne dejavnosti, ki so jih izvajale medicinske sestre v referenčnih ambulantah, precej zastale zaradi prerazporejanja kadra na točke za odvzem brisov na koronavirus, v cepilne centre in covidne ambulante. To je problematično zlasti pri otrocih, kjer so bili rezultati zelo dobri, je spomnil Cevc: »Slovenski otroci so bili med debelejšimi v Evropi, potem so jih z zelo kakovostnim programom v šolah spravili med najboljše. Žal je prišla epidemija in smo spet na izhodišču.« Po drugi strani pa je, kot je dodal, to dokaz, da lahko z odločnostjo in organiziranostjo problem drastično zmanjšamo.
Vpliv epidemije na navade mladih
Skoraj 43 odstotkov anketirancev v zadnji, decembrski spletni raziskavi o vplivu pandemije na življenje (SI-Panda), ki jo izvaja NIJZ, je poročalo, da so v zadnjih dveh tednih preživeli več časa pred televizijo, računalnikom ali drugimi elektronskimi napravami kot pred epidemijo; še posebno visok delež je bil pri najmlajših anketirancih (od 18 do 29 let), med katerimi se je tako opredelilo kar 61,2 odstotka vprašanih, kar je za 18 odstotnih točk več kot v prejšnjem valu raziskave. Najmlajša starostna skupina je, kakor ves čas raziskave, najbolj izrazito poročala tudi o drugih nezdravih navadah. Tako so v primerjavi z drugimi starostnimi skupinami v največjem deležu uživali več nezdrave hrane (28,2 odstotka anketirancev), več kadili (14,2 odstotka) in pili več alkohola (12 odstotkov) kot pred pandemijo.
Deset odstotkov vztrajnih
Debelost je treba obravnavati multidisciplinarno, je še opomnila Kopčavar Gučkova. V proces hujšanja je smiselno vključiti fizioterapevte, farmacevte, psihologe ... »Debelost pušča grde posledice na duši. Stigmatizacija je še malo v primerjavi z depresijo, motnjami hranjenja, slabo samopodobo ali v primerjavi z demenco, ki je dokazano povezana z debelostjo.«
Predvsem pa je, so se strinjali sogovorniki, boj s to boleznijo tek na dolge proge, kajti ni problem shujšati, ampak vzdrževati težo. »Ozaveščenost prebivalstva je velika, volja pa samo deklarativno velika. Spremeniti življenjski slog je težko.« Praviloma ljudje z debelostjo v dveh letih spet pridobijo nazaj polovico teže, v petih letih 75 odstotkov. Le deset odstotkov jih je dovolj motiviranih, da ohranjajo ustrezno telesno težo, je povedala Mojca Jensterle Sever.
Velik problem so tudi instantne rešitve z najrazličnejšimi dietami in vsemi mogočimi preparati za hujšanje, po katerih praviloma vsi, ki shujšajo, izgubljene kilograme zelo kmalu pridobijo nazaj. Nena Kopčavar Guček: »Če gre teža hitro dol, gre hitro tudi gor. To ni zdravo, predvsem pa ni trajno. Naš cilj ni shujšati, naš cilj je uveljaviti življenjski slog, da bomo težo znali obdržati.«
Kaj pa sekundarna raven?
Pri nas usmerjenih specialističnih centrov na bolnišnični ravni nimamo. Ljudi, ki so ekstremno debeli, pošljejo na metabolično kirurgijo, po kateri lahko z različnimi posegi zmanjšajo telesno težo za 30 do 40 odstotkov, je povedala Mojca Jensterle Sever. »Dobri obeti se kažejo pri razvoju farmakoterapije, s katero bi lahko vplivali na deset do dvajset odstotkov teže, še vedno pa je veliko bolje, če bolezni ne dobimo.« Zelo redko pa je debelost posledica drugih bolezenskih stanj, takih primerov je od pet do sedem odstotkov.
