Spomini z obeh strani železne zavese

Po madžarski mejni straži sedaj dobili muzejsko zbirko tudi jugoslovanski graničarji
Fotografija: V Muzeju graničarstva v bivši stražnici Čepinci je na ogled tudi mejni kamen nove meje po prvi svetovni vojni. FOTO: Jože Pojbič
Odpri galerijo
V Muzeju graničarstva v bivši stražnici Čepinci je na ogled tudi mejni kamen nove meje po prvi svetovni vojni. FOTO: Jože Pojbič

Na odprtje muzejske zbirke graničarstva v nekdanji čepinski stražnici sem se odpravil slabo uro prej, kot bi bilo treba, in se najprej mimo stražnice po lepi asfaltni cesti zapeljal mimo propadajočega čepinskega mejnega prehoda čez mejo v porabske Števanovce. Tam sem si ogledal madžarski muzej njihove mejne straže.

Že kar samoumevna je bila ta pot, brez kakršnih koli formalnosti, še na to, ali imam s sabo kakšen osebni dokument, nisem pomislil. Le ob praznem, samevajočem objektu nekdanjega mejnega prehoda me je za trenutek prešinilo nelagodje, ki smo ga nekoč, v drugih in drugačnih časih čutili vsi, ki smo iz Slovenije potovali na Madžarsko. Mrki vojaki s kalašnikovkami so bili takrat še nekaj kilometrov od meje stalnica ter ustavljanje in preverjanje dokumentov običajni, a neprijetni postopki, ki so marsikoga odvrnili od tega, da bi sploh potoval na Madžarsko.



Vendar pred tem so bili še hujši in trši časi, tudi več kot desetletno obdobje, ko iz takratne Jugoslavije na Madžarsko sploh ni bilo mogoče potovati, ker je z madžarske strani železna zavesa mejo zapirala neprodušno. Tam so z dvojno žično ograjo in preoranim pasom označeno mejo peš in na konjih strogo varovali pripadniki madžarske mejne straže, na naši strani pa so po shojenih poteh ob meji patruljirali graničarji.
 

Zbirka, posvečena graničarjem


V muzeju graničarstva v Čepincih. FOTO: Jože Pojbič/Delo
V muzeju graničarstva v Čepincih. FOTO: Jože Pojbič/Delo


Prav graničarjem in različnim obdobjem, državam, političnim sistemom in spremembam mejnih režimov v Prekmurju je posvečena muzejska zbirka graničarstva, ki jo je pripravil Slovenski vojaški muzej. Nekdanjo čepinsko stražnico, ki je bila v času Jugoslavije ena od osmih na meji z Madžarsko v Prekmurju, je pred popolnim propadom rešila občina Šalovci. Najprej jo je skupaj z nekaj drugimi stražnicami od države kupil zasebnik, ki je sicer imel načrte za njihovo ureditev, a mu jih je skazila kriza leta 2008. Stražnico je nato občina odkupila od njega, za obnovo zagotovila nekaj svojega denarja, nekaj pa ga je kapnilo iz čezmejnega projekta Mura Raba Tour. Zdaj bo muzejček del turistične ponudbe, ki bo čezmejno povezovala najsevernejši del Goričkega s čezmejnim Porabjem.

Meja z Madžarsko v Prekmurju in njeno obojestransko varovanje letos praznuje okroglo obletnico – nastala je namreč pred sto leti, ko je po pariški mirovni konferenci ob koncu prve svetovne vojne Prekmurje pripadlo novi državi SHS. Natančne meje leta 1919 sicer še ni bilo, zato njeni varuhi takrat še niso imeli utrjenih poti ob njej. Dokončno je namreč razmejitvena komisija v skladu s Trianonsko pogodbo mejo z Madžarsko v Prekmurju določila v letu 1922 in na žalost se je lta na severu zarezala med Prekmurce in med Slovence, ki so ostali na madžarski strani v petih vaseh Porabja.

Števanovski muzej madžarske mejne straže je urejen v nekdanji madžarski stražnici. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Števanovski muzej madžarske mejne straže je urejen v nekdanji madžarski stražnici. FOTO: Jože Pojbič/Delo


Toda ločnica v začetku ni bila huda ne ostra; mejo je bilo mogoče prehajati dokaj svobodno, ljudje so se še vedno obiskovali, ohranjali stike, se celo čezmejno poročali in hodili po nakupih. Vsega tega pa je bilo konec po drugi svetovni vojni, pravzaprav po letu 1948, ko je Sovjetska zveza po sporu med Stalinom in Titom z resolucijo Informbiroja Jugoslavijo proglasila za nasprotnico vzhodnega bloka. Takrat so Madžari postavili žične ograje – na meji z Avstrijo je bila poleg dvojne žične še električna ograja z bodečo žico – preorali ozke pasove zemlje vzdolž vse meje in postavili minska polja. Takrat so tudi zaprli vse mejne prehode med Prekmurjem in Madžarsko in ob prvi otoplitvi odnosov v šestdesetih letih za dolgo znova odprli samo dva: na Hodošu in v Dolgi vasi.
 

Štirideset let železne zavese


Neprodušna železna zavesa je ljudi na tem območju ločevala štiri desetletja. Šele po padcu berlinskega zidu so Madžari začeli podirati tudi svoj, žičnati zid proti Avstriji in Sloveniji, in sproščati mejni režim. Kmalu po slovenski osamosvojitvi so nato začeli tam, kjer so nekoč že bili, znova nastajati mejni prehodi, ki so znova povezali ljudi z obeh strani meje. Najprej sta Slovenija in Madžarska leta 1992 odprli mejna prehoda Pince in Martinje – Gornji Senik, nato so sledili v Kobilju, Prosenjakovcih, leta 2002 je bil odprt tudi mejni prehod Čepinci.

Vseh štirideset let železne zavese in poznejše postopno sproščanje meje je leta 2007, ko je Slovenija postala del schengenskega območja, postalo zgodovina, ki jo je mogoče podoživeti in se z njo seznaniti v obeh obmejnih zbirkah v Čepincih na naši in v nekaj kilometrov oddaljenih Števanovcih na madžarski strani meje, ki je medtem ni več čutiti ne videti.
V Čepincih je poleg nazornih povzetkov in slikovnega gradiva o tukajšnji meji od leta 1919 do zdaj na ogled nekaj eksponatov, ki pripovedujejo zgodbe o meji skozi minulo stoletje; avtomatske puške, s katerimi so graničarji v dvojicah dan in noč patruljirali po »graničarski poti« ob meji, uniforme nekdanjih in zadnjih varuhov meje, mejni kamen iz časov nastanka meje leta 1922, pismo svojcev graničarju na služenju vojaškega roka ...

Drago Abraham je bil nekoč graničar in rezervist v stražnici Čepinci. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Drago Abraham je bil nekoč graničar in rezervist v stražnici Čepinci. FOTO: Jože Pojbič/Delo


V teh krajih pa je ostalo tudi veliko nezapisanih zgodb, ki bodo še dolgo krožile med ljudmi. Na primer zgodba Draga Abrahama iz Peskovcev, ki je kot graničar vojaški rok odslužil v drugih jugoslovanskih republikah, ko pa se je sredi osemdesetih vrnil, je moral kot graničar - rezervist enkrat na leto za dva tedna priti v stražnico Čepinci. »Ker smo poznali poti in teren, smo pomagali mladim vojakom pri spoznavanju dela, veliko pa je bilo druženja z domačini in vojska je kraju veliko pomagala s svojim delom. Ne bom pozabil, ko so pri kasarni najbližji hiši v vasi imeli brejo kravo, ki bi morala vsak čas skotiti. Vsa karavla, razen dežurnih, ki so bili na obhodu, je bila pri njih v hlevu. Vsi so hoteli pomagati, medtem ko smo čakali, pa je gospodar poskrbel za pijačo in tako je bila vsa čepinska vojska skoraj vso noč pri njih, dokler krava ni skotila. Madžarske mejne straže pa se spomnim le po občasnih, bežnih videnjih čez žico. Nobenih stikov ni bilo in ni moglo biti, saj je bila med nami mejna črta, ki so jo na oni strani jemali presneto resno. Občasno smo jih samo videli, kako nas opazujejo s konjev ali peš.«
 

Madžarska zgodba v Števanovcih


Laszlo Merkli v Števanovskem muzeju madžarske mejne straže kaže hodulje z jelenjimi nogami, s kakršnimi so hoteli prebežniki pretentati stražo. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Laszlo Merkli v Števanovskem muzeju madžarske mejne straže kaže hodulje z jelenjimi nogami, s kakršnimi so hoteli prebežniki pretentati stražo. FOTO: Jože Pojbič/Delo


Kako so živeli in delali tisti »na oni strani«, pa je že od leta 2007 mogoče videti v nekdanji madžarski mejni vojašnici v Števanovcih. Tam so uredili edini državni muzej mejne straže za vso Madžarsko, v njem pa je mogoče videti opremo, pohištvo, dokumente, orožje in vozila madžarskih varuhov sprva neprodušne, pozneje pa vse bolj prepustne meje proti Slovenij in Avstriji.
In tudi na madžarski strani ostaja veliko nenapisanih zgodb ljudi, ki so veliko bolj trpke in žalostne. Na primer o prebegih celih družin, ki so se hotele izogniti prisilni vključitvi v zadruge v petdesetih letih, o prebegih posameznikov, zaradi katerih so potem v zaporih pretepali njihove bližnje, ki so ostali na oni strani, pa o neverjetni iznajdljivosti teh, ki so poskušali prebegniti, saj so si nekateri izdelali nekakšne nizke hodulje z jelenjimi nogami na spodnji strani. S temi hoduljami so na preoranem mejnem pasu puščali jelenove sledi, da bi zamotili mejne stražarje. Posebna zgodba iz časov železne zavese pa je bila obveza vseh obmejnih kmetov, da so z oranjem in brananjem sami vzdrževali mejni pas, ki jim je oteževal bežanje čez mejo.
Vse to je preteklost, katere del je mogoče videti v obeh muzejih, veliko pa je bo ostalo v spominih in zgodbah tukajšnjih ljudi.

Komentarji: