Stolpnica, kot je nekoč bila
Nekdanja Delova stolpnica, ena najbolj ikoničnih ljubljanskih stolpnic, zadnje čase vzbuja pozornost s svojim prihodnjim bivanjskim konceptom. Kot pritrjuje njen soavtor arhitekt Jože Dobrin, je bila pred dobrega pol stoletja načrtovana tako, da je v njej res mogoče narediti marsikaj. »Mogoče jo je funkcionalno povsem spremeniti in je ni treba podirati. Je trdna in tudi potresno varna,« je pripovedoval na njenem ugaslem gostinskem vrtu. Prav te dni mineva 59 let, odkar je bil položen temeljni kamen za Dom tiska, prvi del tedaj novega središča Časopisnega in grafičnega podjetja Delo ob Likozarjevi ulici in Titovi cesti.
»En čas sem na stolpnico gledal kot na svoje delo, zdaj pa grem mirno mimo,« je z nasmehom povedal 91-letni sogovornik, ki ni ne kandidiral ne zmagal na natečaju za ta projekt, a mu ga je avtor, stanovski kolega iz Maribora Ivan Kocmut, prepustil oziroma zaupal v izvedbo. »Kocmut je načrtoval vrtec Angelce Ocepek v Mostah, in ker sem načrtoval notranjo opremo vrtca, me je povabil, ali bi tudi pri Delovi stolpnici oblikoval notranjo opremo in zunanjo ureditev. Leta 1964 so nastali temelji, gradnja Delove stolpnice pa se je nadaljevala šele konec 70. let, zato me je Kocmut, ki je živel v Mariboru in je v tistem času postal še profesor na mariborski fakulteti za gradbeništvo, prosil, ali bi prevzel celoten projekt,« pripoveduje o tedanjih okoliščinah, ki so ga pripeljale k projektu.
Medtem so bile različne službe Dela raztresene po Ljubljani. Na Tomšičevi ulici so bili uredniki, novinarji in tiskarna, kjer so ga angažirali za preureditev prostorov. Tedaj so peči v redakcijskih prostorih zjutraj še prihajale kurit snažilke, zato je najprej vpeljal centralno ogrevanje, na poprej prazni podstrehi pa uredil tako imenovani obrat družbene prehrane ter povezal objekta s hišnima številkama 1 in 3, zaradi česar novinarjem ni bilo treba več skozi dvorišče v sosednji si stavbi. Ko so se pokazale potrebe, so po njegovih načrtih uredili časopisno dokumentacijo ter po njegovih besedah tudi prvič vpeljali omare na kolescih.
Šele novogradnja za Bežigradom naj bi prvič zares združila podjetje na eni lokaciji, toda kmalu se je pokazalo, da bo predvidenih deset nadstropij premalo, zato so jo dvignili na petnajst oziroma do najvišje dovoljene višine, ki je takrat veljala v Ljubljani, hkrati pa predvideli široko podnožje – s prostori za časopisno dokumentacijo, fotolaboratorij in centralno redakcijo.
Mehki stropi, tla in paravani
V novinarskih redakcijah je predvidel odprti tloris pisarn, na straneh zgradbe pa zaprte pisarne za urednike ter manjše sejne sobe za sestanke, in kot poudarja, so ga nekateri novinarji, tudi Ante Mahkota, podpirali pri njegovih rešitvah večjih prostorov za novinarje. Se pa spominja, da mu je nekdo od vodilnih naročil, naj tudi odprti prostor raje oblikuje v zaprte pisarne za po dva novinarja, a ko mu je Dobrin zrisal, da bi morali za to zgraditi dve stolpnici z vmesnim stopniščem, je pritrdil v arhitektov prav.
Na kakšne tuje zglede se ni naslanjal, četudi jih je vodstvo peljalo na oglede časopisnih hiš tako v tujini kot po Jugoslaviji, so pa v Beogradu od projektanta Politike slišali, da po požaru, ki bi lahko zahteval smrtne žrtve, ni spal, dokler ni dodatno uredil požarnega stopnišča.
»S pomočjo urednikov redakcij sem zrisal posamezna nadstropja, a mi je tehnični direktor Janez Ovsenik, ki je bil tedaj že v pokoju, a je vodil gradnjo stolpnice, vendarle svetoval, naj mi uredniki in novinarji, ki bodo zadovoljni z narisano razporeditvijo, podpišejo, da jo potrjujejo. Da ne bodo po tem, ko bo zgrajeno, rekli, da to ni to, za kar so se dogovorili,« se spominja.
Sicer pa je poskušal predvsem doseči, da bi novinarji čim manj motili drug drugega, zato je v vsaki redakciji predvidel mehek strop, mehka tla in mehke oziroma oblazinjene paravane, ki bi v teh velikih odprtih prostorih udušili zvok. »In ko so se zaposleni vselili v redakcije, sta samo dva novinarja želela, da jima prestavim mizo, pa še ta sta čez čas ugotovila, da je bilo tisto, kar sem postavil, vendarle boljše,« še dodaja. Četudi so si fotografi z urednikom Jocem Žnidaršičem želeli pisarne v najvišjem 15. nadstropju z najlepšim razgledom, so tam naposled uredili »obrat družbene prehrane«.
Po prvotnem projektu je imela stolpnica notranje stopnišče z dvema dvigaloma, ker pa so jo povišali, so bila za normalno delovanje potrebna štiri; Dobrin je Kocmutu predlagal še ureditev zunanjega stopnišča, ki bi služilo tudi kot požarno. Rešiti pa je bilo treba z današnjega vidika še eno zanimivo vprašanje. Ker še ni bilo računalnikov, pa tudi telefoni so bili redki, so članki iz redakcij v tiskarno potovali po drugačnih poteh. Kljub temu da nihče ni vedel, kako bodo po tem, ko bo stavba zgrajena, ali bo v uporabi mapna pošta ali pnevmatska ali celo katera druga, je bilo povezave med nadstropji in tiskarno vendarle treba določiti.
Prepoznavno črno kovinsko fasado je oblikoval arhitekt Branko Kraševec, v nekdanji Jugoslaviji eden vodilnih oblikovalcev fasad in fasadnih elementov, zlasti iz aluminijeve pločevine in litega aluminija. A mu je Dobrin predlagal, da bi ravno, kakršno je predvidel Kraševec, raje zamenjali z odmaknjeno, saj bo tako sonce s sencami ustvarjalo plastiko. In pri tem je ostalo. Uredništvo se je v nove prostore selilo v drugi polovici februarja leta 1982, prva številka časopisa pa je bila v novi stolpnici narejena 21. februarja tistega leta.
Hodili gledat iz Jugoslavije
Kako pomemben in napreden pa je bil ta projekt za Ljubljano? »Ne vem. Vem, da so si jo hodili ogledovat z različnih koncev Jugoslavije, ampak nihče od tistih se ni obrnil name,« z nasmehom odgovarja sogovornik. Na odprtje je prišel tudi Ivan Kocmut, in ko so se sprehodili skozi prostore, je bil vidno zadovoljen, s čimer se je potrdilo, da je Dobrin delo dobro opravil tudi v očeh avtorja idejne zasnove.
»Ko je bil projekt končan, so me še vedno pogosto potrebovali, sem tudi še kaj dopolnil, marsikateri novinar je mislil, da sem celo zaposlen pri Delu,« pravi danes ob lepih spominih na ta projekt dolgoletni samostojni kulturni ustvarjalec. V njegovem opusu so zapisane tudi ureditev prostorov Kmečkega glasu in Kmečke banke na ljubljanski Miklošičevi ter statična obnova, prenova ljubljanskega hotela Union z Unionsko dvorano in dozidavami.
Vzporedno s projektom gradnje Doma tiska je za Delo opremljal tudi prodajna mesta po Sloveniji, tudi v Ravnikarjevem Ferantovem vrtu, soustvarjal jugoslovanske gospodarske razstave po svetu, od Abu Dabija, Londona, Stockholma do Kenije, s pomočjo dveh sodelavk v biroju pa projektiral vrtce po Ljubljani; v Murglah, Šiški, na Jamovi in tudi v Savskem naselju, ki je bil prvi vrtec v nadstropja in za katerega je leta 1977 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.
Podpisal se je tudi pod podobo legendarnega lokala na Šubičevi Bara Novice. V mladosti je bil znan kot zelo uspešen športnik, ki je osvajal odličja v orodni telovadbi, skokih v vodo in smučarskih skokih, o katerih so poročali Delova predhodnika, časnika Ljudska pravica in Slovenski poročevalec, pa tudi Tovariš. Telovaditi je začel pri olimpijcu Josipu Primožiču, nato pri Borisu Gregorki, skakal je z Janezom Poldo in Stanetom Bloudkom, a je kmalu spoznal, da se mora posvetiti študiju arhitekture. Opustil je zimske športe in se do odhoda na služenje vojaškega roka posvečal le še poletnim športom oziroma skokom v vodo.
