Travniki, ki vrvijo od življenja in raznolikosti

V Krajinskem parku Goričko lastnike ekstenzivnih travnikov že deset let spodbujajo z vsakoletnim tekmovanjem.
Fotografija: Angela Novak pozna in ljubi cvetoče travnike že od otroštva. Foto: Jože Pojbič/Delo
Odpri galerijo
Angela Novak pozna in ljubi cvetoče travnike že od otroštva. Foto: Jože Pojbič/Delo

Ste vedeli, da čmrlji med nabiranjem nektarja ne letajo vedno s cveta na cvet, ampak od enega do drugega, če sta dovolj blizu, kar splezajo? Pa to ste vedeli, da lahko metulj leta in naprej živi, čeprav mu manjka del krila? Niste? Res je, tega ne morete opaziti, če se samo sprehajate v naravi. Za to se morate ustaviti na cvetočem travniku, spustiti pogled, počepniti in si vzeti čas. In ugotovili boste, da tak travnik ni samo skupek trave in poljskega cvetja, ampak majhen svet zase, ki vrvi od življenja.

Upokojena učiteljica in ravnateljica ene od murskosoboških osnovnih šol Angela Novak, ki po upokojitvi z možem Emilom živi na majhni podedovani kmetiji v Ivanovcih na Goričkem, tradicionalne ekstenzivne travnike in življenje na njih dobro pozna. »Odraščala sem na kmetiji in že v otroštvu je bila moja naloga tudi paša krav. Na takšnih travnikih – drugačnih takrat sploh ni bilo – sem tako preživela del svojega otroštva, zato mi še zdaj veliko pomenijo.« In zato z možem s podedovanimi travniki še naprej gospodarita na tradicionalen način: ne gnojita jih, pokosita pa jih le dvakrat ali celo samo enkrat na leto, in to v času, ko košnja ne zmoti in ne ogrozi razmnoževanja številnih žuželk in metuljev. »Za najine štiri koze, ki imajo zdaj tudi štiri mladiče, na tak način dobiva več kot dovolj krme. Kmetujeva pač na malo, toliko da kmetijo ohranjava in ne ženeva se za velikimi pridelki,« pravi Novakova.

Čmrlji s cveta na cvet tudi splezajo, če je cvetje dovolj blizu skupaj. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Čmrlji s cveta na cvet tudi splezajo, če je cvetje dovolj blizu skupaj. FOTO: Jože Pojbič/Delo

 

Ekstenzivni travniki izginjajo


In predvsem takšni lastniki manjših kmetij, ki se jim ni treba truditi za vedno večjo pridelavo in ki so okoljsko ozaveščeni, so glavni ohranjevalci tradicionalnih ekstenzivnih travnikov na Goričkem, pravi Gregor Domanjko iz Krajinskega parka Goričko. »Če ne bi bilo takšnih ljudi, bi bilo cvetočih ekstenzivnih travnikov na Goričkem, čeprav je to krajinski park in območje Nature 2000, bore malo. Takšni travniki na Goričkem namreč kljub kmetijskim okoljskim subvencijam izginjajo, in to zaradi dveh ekstremnih razlogov: tam, kjer starejši lastniki umrejo, dediči pa ne morejo ali nimajo interesa za vzdrževanje, jih veliko »požre« zaraščanje, na drugi strani pa se pojavljajo velike kmetije, ki obdelujejo na stotine hektarjev kupljenih ali najetih polj in travnikov, in tem je cilj čim večji pridelek. Zato takšne kmetije prej ekstenzivne travnike spremenijo v intenzivne – preorjejo jih, posejejo z deteljo, jih gnojijo in kosijo po štiri- ali celo petkrat na leto. To ni več travnik v tradicionalnem pomenu besede, ampak je travna njiva, na kateri naravne pestrosti ni več. Po grobi oceni je zaradi obeh vzrokov samo na vzhodu Goričkega v zadnjih dveh desetletjih izginilo okrog osemsto hektarjev ekstenzivnih travnikov.«

Goričko pa je bilo razglašeno za krajinski park in za območje Nature 2000 prav zaradi ohranjenosti tradicionalne kulturne krajine, v katero spadajo tudi ekstenzivni travniki, in zaradi še vedno zelo visoke naravne pestrosti. Tu je še vedno mogoče najti sicer že zelo redke vrste rastlin, kot so na primer čopasta hrušica, zavarovane vrste kukavic ali perunik, in redke ali ogrožene vrste metuljev, kot sta na primer strašnični in temni mravljiščar. Slednja sta evropsko pomembni vrsti, območje Nature 2000 na Goričkem skupaj z obmejnim območjem Narodnega parka Örseg na Madžarskem pa predstavljata največje območje sklenjene razširjenosti teh dveh vrst metuljev v srednji Evropi. »Zato je naša naloga, da takšno stanje ohranjamo še naprej, saj so rastlinsko in živalsko pestri ekstenzivni travniki tudi pogoj za obstanek nekaterih vrst ptičev in drugih živali,« pravi Domanjko.

Na Goričkem živi sto vrst dnevnih in več tisoč vrst nočnih metuljev. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Na Goričkem živi sto vrst dnevnih in več tisoč vrst nočnih metuljev. FOTO: Jože Pojbič/Delo

 

Naj travnik


In zato lastnike ekstenzivnih travnikov že deset let spodbujajo tudi z vsakoletnim tekmovanjem za Naj travnik. »Na začetku smo naše tekmovanje imenovali Najlepši travnik in smo ocenjevali predvsem videz travnika: raznovrstnost cvetic, pisanost in lepoto. Zdaj se tekmovanje imenuje Naj travnik, ker smo sčasoma začeli pri ocenjevanju upoštevati še druge pomembne dejavnike, ki prispevajo k ohranjanju vrstne pestrosti. Tako zdaj več točk dobijo lastniki, ki imajo na travnikih več redkih in zavarovanih vrst rastlin in manj tujerodnih rastlin, točke prinašajo tudi mejice, grmi in posamezna drevesa, ki dajejo zavetje pticam, pomembna je tudi velikost posameznega travnika, saj je na večjih lažje ohranjati raznovrstnost. Tudi čas in način košnje je pomemben – najbolje je, če lastniki travnike kosijo dvakrat, prvič med petnajstim majem in petnajstim junijem, drugič pa po petindvajsetem avgustu, in najbolje je, če kosijo s strižno ali ročno kosilnico, ker tako najmanj poškodujejo žuželke in metulje,« pravi Domanjko.

Zita Flisar Novak in Gregor Domanjko ocenjujeta ekstenzivni travnik Novakovih v Ivanovcih. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Zita Flisar Novak in Gregor Domanjko ocenjujeta ekstenzivni travnik Novakovih v Ivanovcih. FOTO: Jože Pojbič/Delo


Angela in Emil Novak na tekmovanju sodelujeta že od vsega začetka, te dni sta Gregor Domanjko in Zita Flisar Novak z murskosoboškega kmetijsko-gozdarskega zavoda njun travnik ocenjevala za letošnje tekmovanje, na katero se je prijavilo petnajst lastnikov. Njun je vedno med najboljšimi, lani se je uvrstil na tretje mesto predvsem zato, ker s svojimi štiridesetimi ari ni ravno velik. Med travniki, prijavljenimi na tekmovanje, so tudi takšni, na katerih je mogoče najti trideset ali več različnih vrst pomembnejših travniških rastlin. »Sicer pa ne gre toliko za tekmovalnost in boj za nagrade – te so samo simbolične – ampak za osveščanje čim širšega kroga ljudi o tem, kako pomembni so takšni travniki za ohranjanje ravnovesja v naravi nasploh,« pravi Domanjko.
 

Na Goričkem imamo, česar razvita Evropa nima več


Zita Flisar Novak, ki je v svetovalni službi Kmetijsko gozdarskega zavoda Murska Sobota zadolžena za ekološko področje, pa pritrjuje: »Ohranjanje biodiverzitete v skladu z zelenim dogovorom je zadnja leta v vsej Evropski uniji top tema, ki je temelj skupne kmetijske politike delno zdajšnjega in še v večji meri prihodnjega obdobja. Na Goričkem pa še imamo, ohranjamo in negujemo nekaj, česar razvita Evropa že dolgo nima več in poskuša zdaj znova vrniti z najrazličnejšimi ukrepi – to je krajinsko in biotsko pestrost. Vendar se biotska pestrost lahko kaj hitro spremeni. Opuščanje kmetovanja na obrobnih območjih, ekstremni vremenski pojavi kot posledica podnebnih sprememb, širjenje tujerodnih invazivnih vrst, socialna izključenost podeželja, prehajanje zemlje v roke novih »veleposestnikov« lahko kaj hitro spremeni krajinsko in biotsko pestrost. K sreči je še nekaj lastnikov kmetijske zemlje z visoko stopnjo vedenja in zavedanja in ti si zaslužijo vso pozornost naše svetovalne javne službe in javnega zavoda Krajinski park Goričko. Tako že desetletja dobro sodelujemo med sabo in s kmeti, ki so ali želijo biti obdelovalci in ohranjevalci kulturne krajine.«

A samo zanašanje na vedno redkejše male kmetovalce, ki bodo pripravljeni ohranjati svoje travnike in s tem prispevati svoj delež k ohranjanju biotske pestrosti na Zemlji, bi bilo premalo. Teh bo vedno manj. Tudi Angela in Emil Novak ne vesta, kaj bo z njunim travnikom, ko onadva ne bosta več zmogla dela na kmetiji. »Mladi so v Ljubljani in se od tam ne bodo vozili kosit travnik in krmit koze. Ne vem, kaj bo!« pravi Angela.

Na mokrotnem travniku parka Goričko v Motvarjevcih še uspevajo redke in zaščitene sibirske perunike. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Na mokrotnem travniku parka Goričko v Motvarjevcih še uspevajo redke in zaščitene sibirske perunike. FOTO: Jože Pojbič/Delo


V KP Goričko prav zato, da ohranjanja tako pomembnih življenjskih okolij ne bi prepustili naključjem, že nekaj časa odkupujejo najpomembnejše travnike in travniške sadovnjake, ki so zaradi svoje visoke okoljske vrednosti razglašeni za naravne vrednote. Tako je park že lastnik skoraj šestdesetih hektarjev ekstenzivnih travnikov, poleg tega pa skrbijo še za kakšnih šestdeset hektarjev travnikov drugih lastnikov, ki bi se sicer začeli zaraščati. Tako so lastniki mokrotnih travnikov pri Motvarjevcih, na katerih te dni s svojo modrino izstopajo sibirske perunike, in travnikov v Budincih, kjer je njihova ohranjenost posledica bližine meje z Madžarsko in desetletja dolgega strogega mejnega režima železne zavese. Travnike bodo odkupovali še naprej, še naprej pa bodo tudi ozaveščali ljudi, pravita oba travniška ocenjevalca.

Komentarji: