Ali bo referendum waterloo Katoliške cerkve v Sloveniji

Z referendumom je seveda mišljen zakonodajni potrditveni referendum o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Prav nič ne dvomim, da bodo pobudniki z lahkoto zbrali potrebnih 40.000 podpisov podpore. Vendar ti podpisi še ne pomenijo, da bodo na referendumu tudi zmagali.

Nasprotnikov ZPPKŽ je mnogo in seveda vsi nimajo istih vzrokov nasprotovanja. Na tem mestu bom govoril o glavnem nasprotniku – Katoliški cerkvi (KC). Ta je edina, ki z referendumom ne more ničesar izgubiti, kajti ZPPKŽ je že končal svojo zakonodajno pot. Če KC referendum izgubi, bo zakon pač začel veljati, kot bi tudi sicer, če referenduma ne bo. Kaj to pomeni za KC, kaj jo žene v referendum?

Skušnjava oblasti

Odgovor je preprost, gre za vprašanje oblasti KC. Krščansko pojmovanje oblasti je formuliral že sv. Pavel. »Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. ... Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu.« (Rimljanom 13, 1–2). Ta nauk je bil temelj navdušenja dotlej nekrščanskih posvetnih oblastnikov za pokristjanjenje svojih ozemelj, saj so lahko z versko avtoriteto cerkvene duhovščine utrjevali svojo oblast. Cerkvena duhovščina pa je v zameno dobila politično, vojaško in gmotno podporo.

Vsi ti privilegiji pa so Cerkvi prinesli skušnjavo posvetne oblasti. Znameniti teolog Hans Küng je v svoji knjigi Katoliška cerkev: kratka zgodovina zapisal: »oblastiželjna cerkev si lasti hegemonijo«. »Cerkev Zahoda je postala od srednjega veka dalje zaradi papeštva povsem samostojna oblastvena ustanova najvišjega razreda, kot takšni pa se ji občasno posreči, da si malodane docela podredi posvetno oblast.«

KC se tedaj obrne proti svojim podpornikom, kot se je papež proti cesarju. Želel je vladati sam. Ali to sluti tista tretjina volivcev SDS in NSi (nedavna anketa Valicona), ki ne odobravajo referenduma? Zgodovinska izkušnja govori, da je KC mirna in spravljiva samo takrat, ko se počuti šibka.

Totalitarizem KC in ZPPKŽ

Nadalje je Küng pokazal, kako se že v srednjem veku izoblikuje značilna moralistična pobožnost KC, ki si nenehno prilašča celotno življenje slehernega človeka. Prilašča si ga z zapovedmi o spolnem življenju že v fazi pred samim spočetjem, nato od spočetja prek posamičnih faz življenja do smrti in seveda še čez.

Prilašča si ga od jutra do poznega večera, ob nedeljah in praznikih, narekuje prehrano in pijačo, vedenje v vseh življenjskih situacijah. Nadzor pa vzdržuje z dolžnostjo rednega samoovajanja, kar spoved kot sicer reklamirana pot v nebesa praktično nedvomno je. Gre torej za najstarejši in najbolj izpopolnjen totalitarizem, ki ga pozneje ni dosegel še noben drug sistem.

Vendar se je začel v zadnjih dveh stoletjih ta totalitarni nadzor topiti. Začelo se je s premeščanjem pokopališč s cerkvene na občinsko zemljo. S tem je zlagoma izginila možnost župnikovega odločanja o tem, kje sme biti kdo pokopan. Kazenski pokopi med crkovino za pokopališkim zidom so izginili. Kontrole nad umrlimi ni bilo več. Matično službo je prevzela država in župnik ne odloča več o tem, kdo se sme poročiti, in o tem, kako bo otroku ime.

Nezakonski otroci niso več zaznamovani s stigmatizirajočimi imeni. V času socializma so ženske dobile ustavno pravico do abortusa in s tem kontrolo nad svojim telesom. In sedaj ZPPKŽ prinaša še svobodno odločitev o koncu življenja. Zadnja ohranjena pomembna kontrola KC nad nami lahko propade. Luknja v ograji pašnika, na katerem župniki pasejo duše svojih župljanov, se odpira.

Božje kraljestvo kot tantalove muke KC

V letih pred drugo svetovno vojno je imela KC na Slovenskem tako želeno oblast praktično že v rokah. Duhovnik in politik Anton Korošec je bil jugoslovanski minister za notranje zadeve in je kot tak skrbel tudi za preganjanje brezbožnikov, v šolah je bila poleg verouka obvezna udeležba pri mašah, obvezno udeležbo pri spovedi je bilo treba dokazati s spovednim listkom.

Tedanjo ideologijo povzema Igra o kraljestvu božjem Nika Kureta (1939, napisana za »VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja v Ljubljani 25–30. VII. 1939«). Določa človekovo nalogo – že tu in zdaj naj bo ta svet kraljestvo božje. V drami se ljudje zavežejo Kristusu Kralju, da pripomorejo k zmagi božjim pravicam in pravicam Cerkve. O človekovih pravicah ni besede. Na tej ideologiji je pozneje nastalo domobranstvo. A z drugo svetovno vojno je bilo sanj o Božjem kraljestvu začasno konec.

Oživljene sanje

Na letošnjem 57. romarskem srečanju na Brezjah je govoril škof Peter Štumpf in med drugim povedal: »Potrebujemo Božje kraljestvo in njegovo pravico.« Da gre pri tem za pravice Cerkve, je sicer modro zamolčal, a je postavil kontekst svojemu nadaljevanju, v katerem je opozoril, da danes skorajda ni področja, kjer življenje ne bi bilo napadeno in ogroženo.

Da je imel v mislih ZPPKŽ, dokazuje halucinacija, ki jo je nato izpovedal: »Sliši se namreč, da bodo tudi v Sloveniji kmalu delali po zakonu tisti, ki bodo bolnike in nemočne naložili v avtomobil in peljali na dozo, ki se ji reče milostna injekcija za 'sladko uspavanje v smrt'.« V Božjem kraljestvu in pravicah Cerkve pač kaj takega ne bi bilo mogoče. ZPPKŽ je grožnja, ki naj spodbudi uvedbo Božjega kraljestva in pravic Cerkve.

Kako daleč gre KC pri zavzemanju za svoje interese

Štumpf se je že lani izkazal z neformalnim izobčenjem od bogoslužja vseh, ki bi si drznili glasovati za uzakonitev PPKŽ. Tudi letošnja halucinacija ni tako nedolžna, kot bi se morda komu zdelo. Pomembno je pripomogla k prepričanju lahkovernih vernikov, da bodo zdravniki in sestre hodili po hišah in bolnišnicah ter zastrupljali ljudi. Kar seveda ni res. Gre torej za obrekovanje s hudo posledico. Obrekovanje je kršitev osme Božje zapovedi Ne pričaj po krivem.

Isto zapoved je kršil z lažjo v obraz 5000 romarkam in romarjem lani na Brezjah nadškof Stanislav Zore, ko je govoril o ZPPKŽ: »Ko v predlog zakona zapišejo, da je prostovoljno končanje življenja neprimerno cenejše kot dolgotrajna oskrba in izplačevanje zasluženih pokojnin.« Tega v zakonu seveda ni in spletna Družina je morala objaviti nasprotna dejstva.

Ker sta si opravljanje in laganje dovolila tako visoka dostojanstvenika KC, je jasno, da sta s svojim zgledom dala zeleno luč žaljivemu in lažnivemu govoru nasprotnikov ZPPKŽ, na primer Koaliciji »Proti zastrupitvi bolnikov«. Če sta s posvetitvijo postala Kristusovo orodje, potem je v njunem primeru to orodje pokvarjeno.

Opraviti imamo s KC, ki se bori za svoj politični, posledično pa tudi ekonomski položaj. Govorjenje o kulturi življenja in ljubezni je leporečje za predane vernike. Svoj imperij je zgradila na kulturi greha in trpljenja. V boj pošilja svoje vojščake od posameznikov (na primer Aleš Primc) do organizacij, kot so Združenje katoliških zdravnikov, Akademsko društvo Pravnik, Krščanski forum SDS in celo Karitas.

Pri zadnji je presunljivo, da se niso zadržali pri instrumentalizaciji organizacije, ki bi se morala ukvarjati izključno s humanitarno dejavnostjo. Tako je generalni tajnik Slovenske Karitas pred dnevi zapisal: »Prva naloga Karitas in njenih sodelavcev zagotovo ni goreč aktivizem in politični boj, ki je (da ne bo pomote) gledano širše tudi potreben in legitimen.« In tako vseeno pomaga pri aktivizmu in političnem boju. Vrag je odnesel šalo.

Brez rokavic

Referendum bo seveda legalen, a ga občutimo kot nelegitimnega, ker nam ga KC zaradi obrambe svojih interesov vsiljuje s pretvezo, da lani nismo vedeli, o čem glasujemo. Trditev je sramotilna, poniževalna in žali osebne izkušnje o trpljenju ter zdravi razum volivk in volivcev.

***

Andrej Pleterski, soavtor zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.