Enotnost Nemčije in evropsko povezovanje

Danes se z enako strastjo zavzemamo za enotnost Evrope, kot smo se pred tridesetimi leti zavzemali za nemško enotnost.
Fotografija: FOTO: Hannibal Hanschke/Reuters
Odpri galerijo
FOTO: Hannibal Hanschke/Reuters

»Zdaj se združuje to, kar sodi skupaj.« Vsakdo v Nemčiji pozna te besede Willyja Brandta. Vse do danes jih povsem samoumevno povezujemo z združitvijo obeh delov naše države, ki sta ju pred tridesetimi leti delila zid in bodeča žica.

Če pa si njegove besede ogledamo podrobneje, se nam lahko vsekakor porajajo dvomi o tem, ali je Willy Brandt res mislil samo na Nemčijo. Kajti že dan po padcu berlinskega zidu je govoril o »nečem velikem (...), da se bodo deli Evrope ponovno združili«.

Enotnost Nemčije in evropsko povezovanje – oboje je in bo ostalo med seboj neločljivo povezano. V Leipzigu, Berlinu, Dresdnu in številnih drugih krajih Vzhodne Nemčije je več sto tisoč ljudi demonstriralo za svojo svobodo. Toda tudi povsod drugje v srednji in vzhodni Evropi so žene in možje šli na ulice in s svojo željo po svobodi pred seboj podirali zidove in odstranjevali bodečo žico.

Tega ne bomo pozabili. Brez zaupanja, ki so ga naši evropski partnerji, ZDA in takratno vodstvo Sovjetske zveze izkazali miroljubni, evropski Nemčiji, bi bila ponovna združitev politično nemogoča. Tako je naša hvaležnost za enotnost Nemčije vedno neločljivo povezana s trdnim prepričanjem, da je prihodnost Nemčije mogoča le v res združeni Evropi. To je edini dokončni odgovor na »nemško vprašanje«, s katerim se je Evropa v zadnjem stoletju na tako boleč način vedno znova ukvarjala.

»Več Evrope« zato nikakor ni cena, ki smo jo morali Nemci plačati za ponovno združitev, temveč je zgodovinski dosežek. Povsem logično je zato, da prav v člen naše ustave, ki je nekoč vseboval prizadevanje za ponovno združitev Nemčije, zapišemo »uresničitev združene Evrope«.

Glavni mejniki od takrat so znani: ustanovitev Evropske unije z maastrichtsko pogodbo, ekonomska in monetarna unija, sedanja lizbonska pogodba in predvsem pristop držav srednje in vzhodne Evrope, katerih želja po svobodi in odločenost sta postala odločilni vzvod za nadaljnje evropsko povezovanje – ne le kot večji notranji trg, temveč tudi kot skupnost vrednot.

FOTO: Fabrizio Bensch/Reuters
FOTO: Fabrizio Bensch/Reuters


Trideset let po ponovni združitvi so se izzivi spremenili: kriza zaradi koronavirusa se ne pojavlja le ob drugih krizah, kot so krepitev desničarskih nacionalistov in populistov po vsej Evropi, vse večje rivalstvo med ZDA in Kitajsko ter nevarnost dezinformacij za naše demokracije. Pandemija jih krepi in zaostruje. Na to moramo najti pravi evropski odgovor – tako kot pred tridesetimi leti.

In ta odgovor je enak, kot je bil po ponovni združitvi naše celine: Da bo Evropa svoje vrednote in interese lahko suvereno uveljavlja navzven, je nujna solidarnost znotraj njenih meja. Solidarnost in suverenost sta dve plati iste medalje.
V zadnjih mesecih smo pokazali, da Evropa znotraj svojih meja lahko deluje solidarno – nazadnje z dogovorom o svežnju ukrepov pomoči v zgodovini brez primere, za katere vsi skupaj prevzemamo odgovornost.

V času našega predsedovanja svetu EU pa želimo še dlje: pri krepitvi Evrope kot celote, ki mora biti socialna in inovativna, pri ustvarjanju trajnostnega evropskega gospodarstva z ambicioznimi cilji na področju varstva podnebja in okolja ter pri sprejemanju naslednjega proračuna EU – na temeljih vrednot naše skupnosti.

Tako bomo oblikovali Evropo, ki bo lahko branila svoje vrednote in uveljavljala svoje interese v svetu, od nakupa zdravil in cepiv ter kriznega upravljanja v svoji soseščini do aktivnejšega oblikovanja digitalnega prehoda.

Povsod tam »več Evrope« pomeni več skupne suverenosti, več sposobnosti za ukrepanje, več vpliva v jutrišnjem svetu.
Za to potrebujemo enako zaupanje in odločenost, s katerima so si ljudje v srednji in vzhodni Evropi pred tridesetimi leti izborili enotnost in svobodo.

Zato si želimo, da bi Konferenca o prihodnosti Evrope začela delati še pred koncem našega predsedovanja svetu EU, tako da bi lahko državljanke in državljani Evrope skupaj razpravljali o izhodih iz krize in o Evropi v letih 2025 ali 2030 – odprto in tudi polemično. Kajti enotnosti ne dosežemo tako, da smo vsi enotni že od samega začetka. Ena od prednosti Evrope je ravno naša raznolikost, če le ne pozabimo, kaj nas povezuje: naše vrednote.

Nemci vemo, kako težko se je združiti. Vemo pa tudi, da je to vredno vsakega truda. Zato se danes z enako strastjo zavzemamo za enotnost Evrope, kot smo se pred 30 leti zavzemali za nemško enotnost. Da se združi to, kar sodi skupaj.

Komentarji: