Išče se varuh človekovih dolžnosti
Desetega decembra lani je minilo 75 let, kar je bila sprejeta Svetovna deklaracija človekovih pravic. Leto pred tem, ko smo skupaj s soorganizatorji pripravljali tematske pogovore o človečnosti, smo kot vodilo vzeli del njenega besedila, ki govori o tem, kakšna naj bi bila človekova narava: »Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest ter bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva.«
Z vestjo in razumnostjo, ki je naravna danost razumnega človeka, da na svet gleda z lastnimi očmi, je slavni rimski govornik Ciceron sinu Marku Tuliju Ciceronu posvetil znameniti esej O dolžnostih. Od uvodnih besed, Dragi sin Mark, oče na srce polaga sinu študentu, naj ob njegovih govorih bere tudi knjige o filozofiji. Sinovim letom primerno Ciceron nadaljuje, da je v filozofiji marsikaj tehtnega in koristnega, a najširše misli, ki so nam jih predali in predstavili filozofi, so tiste o dolžnostih: »iz izpolnjevanja dolžnosti izvira vsa častnost, iz zanemarjanja pa vsa sramotnost v življenju« (O dolžnostih, 2011,11).
Konvencija o otrokovih pravicah iz leta 1989 razčlenjuje, kar Deklaracija s posebno skrbjo in pomočjo namenja otroštvu, da je otrok vsako človeško bitje, mlajše od osemnajst let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, določa, da se polnoletnost doseže že prej. Države pogodbenice so se s konvencijo zavezale, da bodo otroku zagotovile takšno varstvo in skrb, kakršni sta potrebni za njegovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev, zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka, ter da bodo za ta namen sprejele vse ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe. S tem namenom so nekatere evropske države ustanovile samostojne in neodvisne varuhe otrokovih pravic. Ko v tem plemenitem poslanstvu, ki kot božja previdnost prihaja z nebeških višav navzdol, pomislim na vse mogoče varuhe človekovih pravic in enakosti, se mi misel spet vrača k Ciceronovemu izročilu, da nam razum nalaga predvsem dolžnosti. Kako je s tem zdaj, je v svojih časih, veliko stoletij pred Ciceronom pisal Solon, eden najmodrejših starogrških mislecev in državnikov: »Vsi kradejo vprek in ropajo lačni, nihče ne spoštuje Dikinih svetih postav« (Sovre, 1988, 45).
S človekovimi pravicami, tako kot s pticami, je nauk o dolžnostih že iz šolskih klopi odprhutal v pozabo. Danes, ko starši izgubljajo moč, avtoriteto in vpliv, kot je za Delo povedal terapevt Iztok Gašperlin, otroci vzgajajo drug drugega. Ker v takem svetu, v katerem otroci vzgajajo drug drugega – medtem pa se bankrotirana starševska avtoriteta vse bolj zateka k pravdarstvu proti učiteljem in vzgojiteljem –, ni ranljivosti in tudi nobene odgovornosti oziroma dolžnosti ni več (Delo, 4. 2. 2024). Tako so me k ideji varuha dolžnosti, mlajšega brata vseh varuhov človekovih pravic in enakosti na braniku naše svobode in enakopravnosti, posebej spodbudili izsledki o duševnem zdravju mladostnikov, pridobljeni z mednarodno raziskavo med mladostniki v Sloveniji leta 2022, opravljeno med všolanimi 11-, 13-, 15- in 17-letniki.
V raziskavi v poglavju, v katerem so navedeni podatki o nasilju, piše, da je približno vsak deseti mladostnik v preteklih nekaj mesecih najmanj dvakrat na mesec sodeloval pri trpinčenju v šoli. O sodelovanju pri trpinčenju na spletu poroča vsak petnajsti mladostnik. Od leta 2018 do leta 2022 se je odstotek mladostnikov, ki so sodelovali pri trpinčenju na spletu najmanj dvakrat na mesec v zadnjih nekaj mesecih, zvišal pri trinajst- in sedemnajstletnikih. Podatki o pretepanju kažejo, da se je najmanj trikrat v zadnjih dvanajstih mesecih pretepal približno vsak deseti mladostnik. O tem, da je bil žrtev trpinčenja v šoli najmanj enkrat v zadnjih nekaj mesecih, poroča približno vsak četrti mladostnik. Med žrtvami trpinčenja na spletu najmanj enkrat v zadnjih mesecih je po ugotovitvah navedene študije vsak šesti mladostnik (NIJZ, 2023).
Uradna spletna stran Vlade Republike Slovenije z vsebinami o človekovih pravicah v naši zunanji politiki navaja, da smo v mednarodni skupnosti prepoznavni po spodbujanju in varstvu otrokovih pravic. S prioritetami med članstvom v Varnostnem svetu OZN 2024–2025 se je naša država zavezala, da bo posebno pozorna na najranljivejše, še posebno otroke. Čeprav imamo tudi doma veliko težav, od navedenih izsledkov o duševnem zdravju mladostnikov do mednarodnih poročil o poslabšanju kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja, verjamem, da bi Slovenija v tem mandatu nestalne članice Varnostnega sveta OZN lahko precej pripomogla k varstvu otrokovih pravic s poudarkom na konceptu dolžnosti. V skladu s tem, kar je predlagatelj v osnutku prihodnje kriminalitetne politike za obdobje 2024–2028 predvidel glede obvladovanja nasilja v šolskem prostoru in lokalnem okolju z vključevanjem strokovne in splošne javnosti, državljanov in vseh drugih prebivalcev lokalne skupnosti (Obzorje nove kriminalitetne politike, Delo, 17. 12. 2023).
Z oceno stanja in predlogi rešitev za učinkovitejše preprečevanje nasilja in kriminala je v osnutku prihodnje kriminalitetne politike 2024–2028 ugotavljeno, da se je treba dodatno prizadevati za povečanje varnostne kulture s podporo državnih organov pri usposabljanju lokalnih skupnosti in prebivalcev na področju javne varnosti in varstva človekovih pravic. Strokovni posvet, ki ga je v zvezi s tem organiziralo ministrstvo za notranje zadeve kot nosilec priprav bodoče kriminalitetne politike, je pokazal, da za to, razen morda redakcijskih popravkov nekaterih področnih zakonov niti ne potrebujemo dodatnega normiranja. S sedanjimi predpisi in programskimi dokumenti strateškega upravljanja nacionalne varnosti na državni in lokalni ravni lahko v razmeroma kratkem obdobju od enega do dveh let vzpostavimo robusten horizontalni mehanizem varstva človekovih pravic, ki bi po zgledu Ciceronovega nauka o dolžnostih posebno pozornost namenjal zanamcem. Gašperlin v zvezi s tem pravi, da so otroke nekoč vzgajali oziroma zanje skrbeli vsi odrasli, s katerimi so bili v stiku. Kulturni praznik in osnutek nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja (NPVI) za obdobje 2023–2033, ki je v teh dneh zakrožil v javnosti, je dobra priložnost, da se o tem, kar ugotavlja terapevt, odpre javna razprava tudi o dolžnostih širše skupnosti, kaj bi lahko storili, da podpremo vzgojno-izobraževalne zavode v prizadevanjih za varnost pred nasiljem in drugimi odklonskimi dejanji, ki izvirajo iz širšega družbenega prostora.
V zakonodaji so poleg tega, kar sem že pisal o občinskem programu varnosti, da so ga trajnostno bolj ozaveščene občine v lokalnih strategijah za razvoj pametne skupnosti že vključile med strateško pomembna področja, urejeni tudi partnerski načini sodelovanja med državnimi organi in organi lokalne samouprave ter strokovne in laične javnosti pri zagotavljanju javne varnosti, javnega reda in varstva človekovih pravic. Problem pa je, da smo z leti pozabili na ta strateško pomemben vidik varnostne kulture, ki temelji na dolžnosti, vesti in razumnosti v odnosu drug do drugega in do skupnosti. Glede tega sem v beli knjigi o mediaciji iz leta 2008 z naslovom Javna varnost in urejanje konfliktov s pomočjo mediacije povzel, da smo v Sloveniji vse manj pripravljeni sami reševati medosebne konflikte in jih raje prelagamo na druge, najpogosteje na državo in lokalne organe oblasti.
Čeprav je veliko dobrega, kar je svoj čas s skupnimi močmi pripomoglo h kakovosti življenja v bivalnem in delovnem okolju, šolskem in javnem prostoru šlo v pozabo, sem prepričan, da z odločnostjo in mobilizacijo lokalne demokracije lahko obudimo pozabljeno modrost, vest in razumnost v odnosu drug do drugega in družbene skupnosti. To, kar smo mi z brezbrižnostjo za človekove pravice, vključno s pravicami otrok in odgovornostjo za skupno dobro pozabili, na Dunaju s pridom in v skupno dobro uspešno prakticirajo. V 220.000 mestnih stanovanjih, v katerih živi 500.000 prebivalcev z različnimi življenjskimi situacijami in potrebami, različnih starosti in kultur, so vsak dan neizogibni tudi konflikti. Pametna mestna uprava pa ne čaka na posledice, ampak z ustreznimi službami ukrepa, da jih pravočasno prepreči. S tem namenom na Dunaju deluje nepridobitna organizacija »wohnpartner«, ki za kakovost bivanja, mir in varnost v lokalnem okolju opravlja različne civilnodružbene naloge, vključno s proaktivnim delovanjem pri preprečevanju nasilja in obvladovanju sporov med prebivalci vseh starosti.
Če izmenjava stališč do skupnih zadev poteka ob vzajemnem spoštovanju, pregledni in pošteni uporabi argumentov, ljudje precej lažje in bolj odgovorno najdejo rešitve tudi pri preprečevanju nasilja med najmlajšimi in najšibkejšimi. Večstransko in vključujoče odločanje na splošno z večjo verjetnostjo podpira oblikovanje in sprejemanje odločitev o skupnem dobrem, varnem in kakovostnem življenju za vse. Zakonske rešitve, ki jih je slovenski zakonodajalec pred leti določil za ta namen, imajo danes, ko družbeni razvoj ni več mogoč brez tega, kar z uvajanjem novih tehnologij pomenijo kategorije trajnostna družba, pametna občina, vključujoča in varna skupnost, enako, če ne celo večjo uporabno vrednost. Modeli demokratičnega odločanja državljanov in vseh drugih prebivalcev lokalne skupnosti, da bi z reševanjem družbenih problemov ob upoštevanju demokratičnega pluralizma, raznovrstnosti in enakih možnosti, so v zakonodaji urejeni tako, da formalno v ničemer ne zaostajajo za tem, kar z istim namenom preprečevanja in odvračanja nasilja v skupnosti s pridom uporabljajo na Dunaju.
Če imamo ustrezne zakonske rešitve z enakimi modeli, ki so v drugih okoljih kolikor toliko uspešni, kje tičijo vzroki, v čem je kleč? Bolj tuhtam, bolj se mi zdi, da v tistem, kar je Ciceron z vso blagohotnostjo etike dolžnosti položil na srce sinu: »Iz izpolnjevanja družbenih dolžnosti izvira vsa častnost, iz zanemarjanja pa vsa sramotnost v življenju.« Predvsem zato razmišljam, kako bi bilo, če bi za varstvo človekovih pravic, napredek in javno blaginjo za vse imeli najmanj enega varuha dolžnosti. To nadvse plemenito nalogo naj bi sicer opravljalo veliko in častivredno državotvorno telo volivcev z občutkom dolžnosti za državljansko etiko, človekove pravice in kakovost življenja za vse.
***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
