Izstradanje neodvisnih medijev
Orbán – po tradiciji avtokratskih voditeljev – ve, da so svobodni in neodvisni mediji, ki o vladi poročajo resnico, največja nevarnost, s katero se spopada.
Odpri galerijo
Neodvisna radijska postaja je izgubila licenco. FOTO: Attila Kisbenedek/AFP
V Budimpešti vodim radijsko postajo, imenovano Klubrádió. Dvajset let smo oddajali nekaj sto tisoč ljudem, pozivali politike k prevzemanju odgovornosti in se preživljali s prihodki od oglaševanja.
V tej niši, ki jo pozna le malo ljudi zunaj naše države, smo shajali, dokler se pod blagovno znamko »iliberalne demokracije« Viktorja Orbána nismo znašli v mešičku njegovega režima. Letos na valentinovo smo po letih tožb in spopadov izgubili licenco in radijsko frekvenco. Sodišča, ki so v zadnjem desetletju postopno prihajala pod Orbánov politični vpliv, so se obrnila proti nam. Še vedno pa nadaljujemo na spletu – nadaljujemo z močnim simbolom upora proti napadom na medije, ki še vedno potekajo v državi EU.
In to nadlegovanje sega desetletje nazaj. Takoj, ko je Orbánova stranka Fidesz leta 2010 prevzela oblast, je začela nadzirati medije. Javni mediji kot celota so bili pod eno samo oblastjo, Medijskim svetom, ki so ga nadzirali Orbánovi izbranci. Nadzirali so edino tiskovno agencijo in dodeljevanje frekvenc televizijskim in radijskim postajam. Imeli so obsežna pooblastila za odrejanje sankcij in dodeljevanje nepovratnih sredstev. Zakonodaja je bila namerno pripravljena v nejasnem jeziku, ki je oblasti zagotovil veliko diskrecijskih pooblastil. Poleg tega je protiustavno vseh pet članov tega odbora Fideszovih delegatov.
Orbán je, namesto da bi z aretacijo novinarjev ali cenzuro časopisov uničil svobodo medijev, z ekonomskimi vzvodi oslabil neodvisne medije. To je bila sicer pametna strategija, s katero so se izognili mednarodnim krikom, toda s tem so počasi, a vztrajno ubijali neodvisne medije.
Vlada je uporabila zelo velik del oglaševalskega proračuna za to, da je sredstva usmerila v vodljive publikacije »na ukaz«, in tako izstradala tiste, ki so o zadevi preveč spraševali. Večina zasebnih oglaševalcev – v upanju na vladna naročila ali v strahu pred njihovo izgubo – je nehala oglaševati v publikacijah, ki so postavljale težka vprašanja o vladi. Moja postaja Klubrádió je od začetka leta 2010 izgubila 90 odstotkov prihodkov, ker je bila »neodvisni medij«.
V tem okolju so dolgo uveljavljene in spoštovane publikacije bankrotirale, prilastili pa so si jih vlagatelji, ki so blizu vlade.
Posledično je prišlo do neverjetne koncentracije medijev. Znano je, da je bil ustanovljen konglomerat Kesma, ki ima v lasti skoraj 500 medijskih blagovnih znamk, vključno z radijskimi in televizijskimi kanali. Z zakonom o varstvu konkurence je bilo vladi dovoljeno, da obide lastne omejitve tako, da so jih označili kot »poseben nacionalni gospodarski cilj«. Konglomerat – in njegovi vlagatelji – prejmejo milijarde javnega denarja.
Kako je to dovoljeno v državi EU, katere listina o temeljnih pravicah zahteva, da »bi morala biti svoboda in pluralizem medijev spoštovana«.
EU je prezrla, da vlada znotraj svojih meja zanemarja demokratične vrednote, kar državo vodi k populistično-nacionalistični poldiktaturi, medtem ko zbirajo denar evropskih davkoplačevalcev, ki ga uporabljajo za bogatenje svojih pajdašev. Za Orbána ni bilo nobenih posledic. V Bruslju je razglasil boj za svobodo in prvič v svetovni zgodovini – saj je Madžarska največja prejemnica sredstev EU na prebivalca – prisilil svoje sovražnike, da plačajo račune njihovega demagoškega boja. EU ne more rešiti vseh madžarskih težav – kljub temu pa ni prav, da tiho spremlja dogajanje, medtem ko je Orbán na pohodu za peščico neodvisnih medijev, ki še vedno delujejo v državi.
Velik vir upanja so madžarski ljudje. Kajti, čeprav Orbán resnično uživa absolutno večino, bi bilo napačno domnevati, da večina Madžarov podpira njegovo zatiranje svoboščin.
Po odvzemu frekvence Klubrádiu so poslušalci prešli na splet – tako močna je želja po neodvisnih novicah. Zbirala so se tudi sredstva, namenjena poslušalcem, predvsem starejšim, ki si niso mogli privoščiti naročnin – in ki so izgubili svoj najpomembnejši stik z zunanjim svetom. Da bi nadomestili izgubljeni prihodek od oglaševanja, smo prešli na model naročnine, kjer so naši podporniki v zadnjih desetih letih zbrali pet milijonov evrov, da bi glas Klubrádia ostal živ.
Vsi smo osupli nad načinom, kako so politiki, državljani in mednarodni mediji po vsem svetu spremljali usodo Klubrádia. Madžarski minister za zunanje zadeve svetovne medije opisuje kot »lažnivce«. Nam pa je v čast, da jih podpiramo. Ne zaslužimo si, da bi bili svetovno znani, vendar smo veseli, da smo simbol medijske svobode v svetu, kjer jo povsod spodkopavajo temne sile. Orbán – po tradiciji avtokratskih voditeljev – ve, da so svobodni in neodvisni mediji, ki o vladi poročajo zgolj resnico, največja nevarnost, s katero se spopada.
***
Arató András, predsednik in izvršni direktor Klubrádia.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
Arató András FOTO: Arhiv Klubrádió
In to nadlegovanje sega desetletje nazaj. Takoj, ko je Orbánova stranka Fidesz leta 2010 prevzela oblast, je začela nadzirati medije. Javni mediji kot celota so bili pod eno samo oblastjo, Medijskim svetom, ki so ga nadzirali Orbánovi izbranci. Nadzirali so edino tiskovno agencijo in dodeljevanje frekvenc televizijskim in radijskim postajam. Imeli so obsežna pooblastila za odrejanje sankcij in dodeljevanje nepovratnih sredstev. Zakonodaja je bila namerno pripravljena v nejasnem jeziku, ki je oblasti zagotovil veliko diskrecijskih pooblastil. Poleg tega je protiustavno vseh pet članov tega odbora Fideszovih delegatov.
Orbán je, namesto da bi z aretacijo novinarjev ali cenzuro časopisov uničil svobodo medijev, z ekonomskimi vzvodi oslabil neodvisne medije. To je bila sicer pametna strategija, s katero so se izognili mednarodnim krikom, toda s tem so počasi, a vztrajno ubijali neodvisne medije.
Vlada je uporabila zelo velik del oglaševalskega proračuna za to, da je sredstva usmerila v vodljive publikacije »na ukaz«, in tako izstradala tiste, ki so o zadevi preveč spraševali. Večina zasebnih oglaševalcev – v upanju na vladna naročila ali v strahu pred njihovo izgubo – je nehala oglaševati v publikacijah, ki so postavljale težka vprašanja o vladi. Moja postaja Klubrádió je od začetka leta 2010 izgubila 90 odstotkov prihodkov, ker je bila »neodvisni medij«.
V tem okolju so dolgo uveljavljene in spoštovane publikacije bankrotirale, prilastili pa so si jih vlagatelji, ki so blizu vlade.
Posledično je prišlo do neverjetne koncentracije medijev. Znano je, da je bil ustanovljen konglomerat Kesma, ki ima v lasti skoraj 500 medijskih blagovnih znamk, vključno z radijskimi in televizijskimi kanali. Z zakonom o varstvu konkurence je bilo vladi dovoljeno, da obide lastne omejitve tako, da so jih označili kot »poseben nacionalni gospodarski cilj«. Konglomerat – in njegovi vlagatelji – prejmejo milijarde javnega denarja.
Kako je to dovoljeno v državi EU, katere listina o temeljnih pravicah zahteva, da »bi morala biti svoboda in pluralizem medijev spoštovana«.
EU je prezrla, da vlada znotraj svojih meja zanemarja demokratične vrednote, kar državo vodi k populistično-nacionalistični poldiktaturi, medtem ko zbirajo denar evropskih davkoplačevalcev, ki ga uporabljajo za bogatenje svojih pajdašev. Za Orbána ni bilo nobenih posledic. V Bruslju je razglasil boj za svobodo in prvič v svetovni zgodovini – saj je Madžarska največja prejemnica sredstev EU na prebivalca – prisilil svoje sovražnike, da plačajo račune njihovega demagoškega boja. EU ne more rešiti vseh madžarskih težav – kljub temu pa ni prav, da tiho spremlja dogajanje, medtem ko je Orbán na pohodu za peščico neodvisnih medijev, ki še vedno delujejo v državi.
Velik vir upanja so madžarski ljudje. Kajti, čeprav Orbán resnično uživa absolutno večino, bi bilo napačno domnevati, da večina Madžarov podpira njegovo zatiranje svoboščin.
Po odvzemu frekvence Klubrádiu so poslušalci prešli na splet – tako močna je želja po neodvisnih novicah. Zbirala so se tudi sredstva, namenjena poslušalcem, predvsem starejšim, ki si niso mogli privoščiti naročnin – in ki so izgubili svoj najpomembnejši stik z zunanjim svetom. Da bi nadomestili izgubljeni prihodek od oglaševanja, smo prešli na model naročnine, kjer so naši podporniki v zadnjih desetih letih zbrali pet milijonov evrov, da bi glas Klubrádia ostal živ.
Vsi smo osupli nad načinom, kako so politiki, državljani in mednarodni mediji po vsem svetu spremljali usodo Klubrádia. Madžarski minister za zunanje zadeve svetovne medije opisuje kot »lažnivce«. Nam pa je v čast, da jih podpiramo. Ne zaslužimo si, da bi bili svetovno znani, vendar smo veseli, da smo simbol medijske svobode v svetu, kjer jo povsod spodkopavajo temne sile. Orbán – po tradiciji avtokratskih voditeljev – ve, da so svobodni in neodvisni mediji, ki o vladi poročajo zgolj resnico, največja nevarnost, s katero se spopada.
***
Arató András, predsednik in izvršni direktor Klubrádia.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
