Kaj narediti z evropskimi sredstvi?

Vprašanje je, kaj dela naša politika. Ali pripravlja strategijo porabe sredstev ali pa bomo čez nekaj let spet brali, kako nismo porabili evropskih sredstev?
Fotografija: FOTO: Reuters
Odpri galerijo
FOTO: Reuters

Pred kratkim smo lahko brali, da smo v Sloveniji slabo uspešni pri črpanju sredstev EU. Čeprav je to bila za mnoge verjetno novica, za tiste, ki vsaj del tega področja spremljamo, to ni bilo presenetljivo. V sedemletni perspektivi Evropske unije, ki se zdaj počasi izteka, naj bi bil zelo pomemben tehnološki razvoj držav. Za ta namen so morale vse države pripraviti »strategijo pametne specializacije«, a Sloveniji se je zataknilo že na začetku, saj smo bili zadnja država, ki ji je uspelo to strategijo pripraviti, po več neuspelih poskusih, zato smo s črpanjem evropskih sredstev začenjali z zamudo. Tudi zadnji dokument Strategija pametne specializacije je imel številne pomanjkljivosti, a ker se je mudilo, je bil sprejet, kakršen je pač bil.

Priprava strategije pametne specializacije je potekala po več poteh, ena pot je bila s pozivom vsem deležnikom, ki sodelujejo v razvojnih dejavnosti, da pripravijo tako imenovane verige vrednosti – predlog razvoja nekega področja, ki bi segal od osnovnih raziskav do implementacije na svetovnih trgih. Številni raziskovalci in razvojniki v podjetjih s(m)o se vključili v pripravo tovrstnih predlogov, temu namenili veliko svojega časa (saj smo naivno mislil, da nas enkrat želi politika poslušati) in naši predlogi so bili bolj ali manj uspešno vključeni v strategijo pametne specializacije. Z optimizmom smo pričakovali novo evropsko perspektivo, v kateri bo več denarja za razvoj, za spodbujanje prenosa znanja iz akademskega okolja v gospodarstvo, za spodbujanje nastajanja in razvoja visokotehnoloških zagonskih podjetij.

A takoj ob prvem razpisu smo številni raziskovalci doživeli hladen tuš. Razpis je bil pripravljen tako, da je z razpisnimi pogoji izključil vsa zagonska podjetja, vsa mala podjetja, ki šele prodirajo na trg, in tudi zelo otežil sodelovanje akademskih institucij.
Razpisni pogoji so bili takšni, da so za sredstva lahko kandidirala le velika uveljavljena podjetja, ki so edina lahko izpolnjevala pogoje razpisa, in imela dovolj akumuliranega kapitala za sofinanciranje projektov in zalaganje denarja, saj je treba ves denar za projekte zalagati. Podobni so bili drugi razpisi, ki so vedno izključevali mala zagonska podjetja, čeprav so številne raziskave v svetu pokazale, da so v zadnjih letih ravno visokotehnološka zagonska podjetja nosilec razvoja. V farmacevtski industriji velik del razvoja poteka tako, da velika farmacevtska podjetja odkupijo inovacije od zagonskih inovativnih podjetij, ali pa takšna podjetja kar kupijo in potem njihove izdelke pripeljejo na trg. V Sloveniji smo se očitno odločili, da tega segmenta (kljub velikim besedam politikov) ne podpiramo, čeprav bi za takšne podpore lahko porabili evropska, ne nacionalna proračunska sredstva. V zadnjih letih smo sicer pogosto lahko poslušali, kako podpiramo razvoj podjetništva, kako spodbujamo razvoj novih visokotehnoloških podjetij, a resnica je zelo daleč od visokoletečih besed. Odkar je politika ločila raziskovalno in razvojno politiko, z uvrstitvijo znanosti pod veliko resorno ministrstvo, ki pokriva celotno šolstvo in šport (v katerem se znanost izgublja), in znanost hkrati ločila od tehnološkega razvoja z uvrstitvijo tehnologije na ministrstvo za gospodarstvo, se na spodbujanju tehnološkega razvoja ne dogaja nič, na kar številni raziskovalci, ki poskušamo prenašati znanje tudi v gospodarstvo, že več let neuspešno opozarjamo. Ukinjen je bil program Mladi raziskovalci za gospodarstvo (tudi v tem programu so v zadnjih razpisih že onemogočili prijavljanje zagonskih podjetij), razpisi, ki jih pripravljajo na službi vlade za razvoj in kohezijo pa so, kot rečeno, pripravljeni tako, da vnaprej izključijo zagonska podjetja, pa naj bodo ta še tako perspektivna.

Zagonska podjetja se morajo tako znajti sama, kar je sicer lahko zelo koristna pot učenja, kako uspeti na mednarodnih trgih, a hkrati se zaradi tega prodor na mednarodne trge lahko zelo upočasni in podjetje, ki je bilo ob ustanovitvi morda prvo ali med prvimi na svetu s ponudbo inovacije, lahko prehitijo posnemovalci, ali pa se podjetje preseli v tujino, ker ima tam ugodnejše pogoje za razvoj. Številne države, ki se zavedajo pomembnosti tehnološkega razvoja, v nasprotju s Slovenijo aktivno privabljajo visokotehnološka zagonska podjetja v svoje države s ponujanjem neposrednih državnih investicij in pomočjo pri iskanju zasebnih investitorjev. V Sloveniji pa niti slovenskim zagonskim podjetjem ne ponujamo pomoči in jih izključujemo iz razpisov, namenjenih tehnološkemu razvoju!

Pred nekaj tedni smo v Delu lahko prebrali članek s pompoznim naslovom Evropa Hrvatom gradi most na Pelješac, iz katerega je bilo zaznati očitajoči, značilno slovenski nevoščljivi pridih, zakaj Evropa daje denar Hrvatom, nam pa ne. Odgovor na to je enostaven: ker ga sami nočemo. Trenutno se pripravlja nova evropska sedemletna finančna perspektiva in v okviru tega države pripravljajo svoje predloge, na katera področja bi rada usmerila evropska sredstva. To je tisti pravi čas, ko je treba narediti strategijo razvoja države, ko je treba ugotoviti, kaj potrebujemo in kaj želimo, kako se želimo razvijati in kako čim bolje uporabiti evropska sredstva, ki so na voljo. A pomembno vprašanje je, kaj dela naša politika. Ali pripravlja strategijo porabe sredstev, ki bo zadovoljila Evropo, ali pa bomo čez nekaj let spet v časopisih lahko brali, kako nismo porabili evropskih sredstev, ki bi jih lahko? Bojim se, da je odgovor, kljub veliko visokoletečim besedam v predvolilnem času, negativen. Za resno razvojno strategijo Slovenije bi bilo treba zbrati (in poslušati) deležnike, ki so v preteklosti pripomogli k temu razvoju, in mlade, ki prinašajo nove in sveže ideje, a za zdaj ni bilo slišati za nobena takšna posvetovanja. Seveda je včasih apatija tudi na strani deležnikov (sploh po dolgih letih, ko imamo občutek, da so naše besede vedno le bob ob steno), a vseeno menim, da bi, če bi politika pokazala, da želi poslušati, lahko zbrali kritično maso, ki bi pripomogla k pripravi takšne strategije (ki bi bila zanesljivo boljša in predvsem konkretnejša kot strategija, ki jo je pred časom pripravila prejšnja vlada in o kateri je bilo povedanega in napisanega že več kot dovolj). Če dodam samo en primer, kaj bi verjetno lahko vključili v strategijo in uspešno črpali v ta namen evropski denar – številne fakultete naše najstarejše in najuglednejše univerze imajo hude prostorske težave, nekatere delajo celo v prostorih, ki so nevarni za študente in zaposlene, ker so bile stavbe potresno povsem neustrezno grajene.

Razumljivo je, da je državni proračun omejen, v evropsko strategijo razvoja, ki spodbuja prav investicije v razvoj, bi bilo gotovo mogoče vključiti takšne investicije, a za kaj takšnega bi bil potreben dialog, predvsem poslušanje in upoštevanje mnenj iz baze, česar pa naša politika, žal, večinoma ne počne.

Evropska strategija za prihodnje sedemletno obdobje (od leta 2020 do leta 2027) se še vedno pripravlja in verjetno še ni prepozno, da bi se Slovenija aktivneje vključila v pripravo lastnega strateškega razvoja in ga pripravila tako, da bomo lahko ne le uspešno črpali evropska sredstva, ampak s temi sredstvi tudi aktivno pripomogli k razvoju naše države. A za to bo potrebno več od visokoletečih besed. To bi morala biti ena osrednjih prioritet nove vlade Marjana Šarca ter njegovih ministrov, predvsem resornega ministra dr. Jerneja Pikala, kakšen pa bo izkupiček tega, pa bomo lahko videli čez sedem ali osem let in samo upamo lahko, da ne bomo spet prebirali, kako je Slovenija neuspešna pri črpanju evropskih sredstev!

***

Gregor Majdič, znanstvenik, pisatelj in popotnik

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Preberite še:

Komentarji: