Konec svobodnih medijev je začetek vojn
Ruski predsednik Vladimir Putin nam je pokazal, kako daleč lahko sežeta razkroj demokratičnih institucij in zadušitev svobodnega novinarstva. Avtokrati brez javnega nadzora, ki ga izvajajo neodvisni mediji, se pogosteje zatekajo k uporabi sile proti skupinam državljanov in celo drugim državam. V Rusiji je bilo v zadnjih 30 letih ubitih skoraj 60 novinarjev. Dobili so strel v glavo, pokosili so jih z avtomatskim orožjem, bili so zastrupljeni, pretepeni do smrti, povoženi z avtomobili, nekatere od njih so vrgli skozi okna ali ubili kot talce. V večini primerov je identiteta tistih, ki so umore načrtovali, ostala skrita in svet se spominja le peščice imen umorjenih novinarjev, ki so si v iskanju resnice drznili zoperstaviti obsežnemu državnemu propagandnemu aparatu.
Umori novinarjev so resen pokazatelj, da je šlo v državi nekaj hudo narobe in da bi svet moralo skrbeti.
Putin pa je šel še dlje. Celotno Evropo je prisilil v življenje, ki si ga nikoli ni predstavljala.
Novinarji v srednji in vzhodni Evropi poročamo o vojni, ki je prestopila meje in se razlila po celotni regiji. Pripovedujemo zgodbe o izgubah, ki bodo prizadele generacije, o bolečini, ki je čas ne more pozdraviti. Pojasnjujemo prizore grozodejstev, politične izjave in številke ter jih umeščamo v kontekst. Štiriindvajset ur na dan ločujemo dejstva od propagande.
Prisiljeni smo bili prevzeti nove novinarske vloge. Razkrivamo napačne informacije, ki jih po spletu širijo troli, in nadzorujemo državne organe, da bi se prepričali, ali so ukrepi za omejitev ruske propagande v času vojne skladni z zakonom. Prizadevamo si, da bi dali glas sto tisočim ukrajinskim beguncem, ki iščejo človečnost in solidarnost, da bi si zunaj domovine lahko zgradili dostojno življenje.
Hkrati podpiramo kolege v Ukrajini, ki so dobili najtežjo možno nalogo in ki pogosto tvegajo življenja, da bi lahko bralcem dostavili novice. Med delom v Ukrajini je že umrlo devet novinarjev.
In solidarnost izkazujemo novinarskim kolegom v Rusiji, ki jim je uspelo ohraniti neodvisnost, ki so v vse bolj sovražnem okolju ostali zvesti novinarskim vrednotam. Mnoge so že aretirali, izgnali ali pa so njihov medij ukinili. So pa v naši regiji tudi druge države, ki stopajo po poti Rusije, kjer je propaganda povzdignjena na stopnjo državne doktrine. Na tej poti je tudi Madžarska in z nje je ni moglo preusmeriti niti članstvo v Evropski uniji. Nedavna zmaga Viktorja Orbána in njegove stranke Fidesz na volitvah pomeni še dodaten pritisk na madžarsko izmaličeno medijsko krajino, kjer se peščica neodvisnih medijev bojuje za preživetje in ohranitev novinarstva, kot ga razumejo demokratične družbe.
Z Orbánovim širjenjem neliberalnega vpliva po celotni regiji je usoda madžarskega neodvisnega novinarstva usoda vseh nas v Evropi.
To je še posebej opazno na Poljskem, kjer je leta 2015 na oblast prišla stranka Zakon in pravičnost, posledično pa so neodvisni mediji postali žrtev hudih pravnih, ekonomskih in političnih pritiskov v obliki tožb, ki jih vlagajo politiki, iz svobodnih medijev so umaknili oglase in javna obvestila, napada jih državna propaganda, neodvisne novinarje in urednike v regionalnih in lokalnih medijih pa je doletela čistka iz podjetij v državni lasti.
V Bolgariji, na Češkem in zdaj tudi Sloveniji so avtoritarne in neliberalne vlade le zamenjali. A nova češka vlada prepočasi uresničuje obljubljene medijske reforme, medtem ko v Bolgariji nova vladajoča koalicija sicer res ne izvaja pritiska na medije, je pa del njih postal orodje za širjenje ruske propagande ter delitev javnega mnenja glede vojne v Ukrajini.
V Romuniji se novinarji vsak dan spopadajo z nadlegovanjem, čeprav le opravljajo svoje delo. Preiskovalna novinarka Emilia Șercan je bila, denimo, pred kratkim žrtev nadlegovanja in blatenja zaradi kompromitirajočih dokumentov, ki so v javnost pricurljali s policije, lani pa se je morala preiskovalna ekipa časopisa Libertatea boriti proti več kot 30 sodnim postopkom, ki jih je vložil bukareški župan.
A novinarji nismo nemočni. Verbalnim napadom, blatenju ter političnim in ekonomskim pritiskom navkljub še naprej delamo za naše bralce po vsej regiji. Jasno nam je, da vsak utišani novinar, vsak politični napad, v kateri koli državi se zgodi, zadeva celotno novinarsko srenjo.
Novinarstvo nas uči, da stopimo korak nazaj in dovolimo virom, dejstvom, argumentom in zgodbam, da govorijo skozi naše delo. A svetovni dan svobode medijev je priložnost, ko moramo jasno in glasno povedati, da so neodvisni novinarji zadnji braniki, ki varujejo demokratično družbo pred avtokrati. In avtokrati brez nadzora javnosti se lahko prej ali slej zatečejo k vojni.
***
Mednarodni inštitut za tisk (IPI)
