Kriza ustvarja močnejšo Evropo
Evropska unija se je v zadnjih letih spopadla s številnimi izrednimi razmerami. Svetovni finančni zlom, ki se je leta 2008 začel v Ameriki, je sprožil evropsko dolžniško krizo, ki je bogatejše članice EU postavila nasproti revnejšim. Nemiri na Bližnjem vzhodu so sprožili migrantsko krizo, ki je spodbudila protimigrantski populizem v številnih državah EU in zaostrila delitve med Brusljem ter vzhodnimi članicami, kot sta Madžarska in Poljska. Nato je prišel brexit. Izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA je v Evropi povzročila globoko negotovost glede zanesljivosti Washingtona kot varnostnega partnerja Evrope. Pandemija je nato povzročila gospodarsko škodo po vsej celini, zdaj pa je ruski napad na Ukrajino povzročil nov še večji val beguncev, energetsko krizo in strah pred novim spopadom med Vzhodom in Zahodom. Izvolitev novih vlad na Švedskem in nato v Italiji, tretjem največjem gospodarstvu EU, v katerih sodelujejo skrajno desne stranke, je spet postavila vprašanja o moči in odpornosti Unije.
In vendar je EU močnejša kot kdajkoli prej.
Kako je to mogoče? Jean Monnet, eden prvih vizionarjev in arhitektov EU, je nekoč napovedal, da bo »Evropa nastala v krizi in bo rezultat rešitev«. Imel je prav. Kriza lahko (včasih) ustvari priložnosti za pozitivne spremembe, ki ne bi bile mogoče brez potrebe po skupnem odzivu. Na pomembne načine sta covid-19 in ruska invazija na Ukrajino povzročila prav to.
Ti finančni paketi vključujejo tudi spodbude za naložbe v zelene tehnologije in predpise, ki od držav zunaj EU, ki želijo trgovati z Evropo, zahtevajo, da se prilagodijo evropskim tehnološkim standardom, ali pa plačajo višje davke, kar bo povečalo evropski vpliv na svetovno ureditev novih tehnologij in varstva okolja. Sprejet je bil tudi proračun EU za obdobje 2021–2027 v višini 1,074 milijarde evrov, ki je Bruslju omogočil razdelitev visokih zneskov, ki jih vlade držav članic nujno potrebujejo.
Na razdelitev vsega denarja bo treba počakati več let, vendar je soglasen odziv na izredne razmere pokazal vrednost skupne požrtvovalnosti v času, ko je populizem postavil v negotovost prihodnost EU.
Covid-19 je tudi spremenil razmerje moči v boju EU z vladami evroskeptičnih članic. Izkušeni madžarski politik Viktor Orbán, ki je svoj ugled zgradil na konfrontaciji z EU, je aprila na volitvah zmagal z velikim naskokom. Zmaga bi mu lahko pomagala upreti se zahtevam Bruslja po spoštovanju pravil EU o demokraciji in pravni državi, ki jih že več let krši.
Vendar je evropska komisija našla način, kako s sredstvi za pomoč v boju proti covidu Orbána spravi v red. Prejšnji mesec je uradno priporočila, da se zadrži izplačilo 7,5 milijarde evrov namenjenih Madžarski, dokler Orbánova vlada ne ponudi seznama zahtevanih reform. Madžarska se že zdaj spopada z visokimi cenami, šibko valuto in energetsko krizo, njen proračunski primanjkljaj pa je veliko večji, kot je napovedala vlada. Če k temu dodamo še 14,9 milijarde evrov prepotrebnih nepovratnih sredstev in posojil iz sklada EU za oživitev gospodarstva, Bruselj zdaj v celoti uživa Orbánovo pozornost.
Enaka politična dinamika obstaja tudi v Italiji. Giorgia Meloni, vodja stranke Bratje Italije in naslednja predsednica vlade svoje države, je vodila »kulturni boj« proti zaščiti EU za pravice manjšin in migrantov v svoji državi. Toda ekonomska ranljivost Italije bo v času gospodarskih težav poskrbela za to, da zagotovila o spoštovanju EU in trdna podpora njene prihodnje vlade Natu in Ukrajini ne bodo zadostovali za brezpogojno podporo iz Bruslja.
Italija, ki se ponaša z drugim največjim dolgom v EU v razmerju do BDP, potrebuje 200 milijard evrov sredstev iz programa za okrevanje, evropska centralna banka pa mora še naprej odkupovati njen dolg. Podobno kot na Madžarskem tudi italijanska vlada zaradi šibke gospodarske rasti, vztrajno visoke inflacije in grozečega pomanjkanja energije potrebuje dobro voljo EU, ki je zaradi pandemije dobila gospodarski in politični vzvod, da lahko zahteva davčne ter druge reforme.
Ruski napad na Ukrajino ter grožnje Vladimirja Putina Natu in evropskim vladam so na podobno dramatičen način zbližale Unijo. V njenih odnosih do Washingtona so ustvarili nujno enotnost, ki je ni bilo že desetletja. Okrepili so Nato s sprejetjem novih sposobnih članic (Finske in Švedske), prepričali omahljive vlade EU (zlasti Nemčijo), naj namenijo veliko več sredstev za obrambo, in približale Poljsko bližje evropskemu soglasju pri številnih vprašanjih, s tem, da so pokazale koristi, ki jih ima vsaka stran od druge.
Največja varnostna ranljivost Evrope je že dolgo odvisnost od ruskih energentov. Putin je evropskim voditeljem zdaj dokazal, da Rusija ne more več veljati niti za zanesljivo trgovinsko partnerico, EU pa se je lotila odpravljanja te odvisnosti, kar je izredno zapleten izziv. Kratkoročno to pomeni nekaj zelo težkih let za evropska podjetja in državljane. Dolgoročno pa bo ta odločitev okrepila evropsko varnost in pospešila naložbe v zelene tehnologije. Nič od tega ni bilo mogoče pred 24. februarjem. Vse to je neposredna posledica Putinove vojne.
Pred Evropo so zgodovinski izzivi. Krepitev obrambe, preoblikovanje energetske arhitekture, obvladovanje visoke inflacije, spodbujanje skromne rasti, nadaljnja podpora Ukrajini in obvladovanje vse bolj nestanovitne jedrsko oborožene sosede na vzhodu bodo v prihodnjih letih preizkušali novo pridobljeno moč Evrope. Vendar pa je sposobnost Unije, da ne le preživi krize, ampak jih tudi izkoristi za krepitev evropskih institucij, najboljši primer uspešnega čezmejnega sodelovanja v še vedno mladem 21. stoletju.
***
Ian Bremmer, predsednik skupine Eurasia Group in družbe GZERO Media ter avtor knjige Moč krize.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
