Še vedno premlevam govor, ki sem ga poslušala na veliki proslavi praznika dela. Zelo cenim odločitev govorca, uspešnega podjetnika, da zajeten kos dobička podari ljudem iz lokalnega okolja. Hkrati pa že od nekdaj dobro skrbi za zaposlene, kar smo tudi slišali kot pohvalno.

Vznemirja pa me neka druga vsebina govora. Najprej odločno nasprotovanje temeljnemu dohodku. Sama sem takšni finančni ureditvi družbe naklonjena. Centri za socialno delo in zavodi za zaposlovanje bi se ob njej razbremenili zapravljanja časa in energije za razdeljevanje različnih pomoči. V precej večji meri bi se lahko od denarja usmerili k ljudem. Izkušnja izpred štiridesetih let mi je dala misliti. Moja nizozemska prijateljica, tajnica otroške klinike v bližini Amsterdama, je izgubila delo, ko so tipkanje prevzeli računalniki. Na centru za zaposlovanje so jo že po dobrem tednu vključili v dejavnosti za brezposelne. Nekajkrat na teden so ljudi pripravljali na naslednje zaposlitve. V eni od ustvarjalnih delavnic je izdelala čudovito tapiserijo cvetočega drevesa, ki je nato krasilo domačo dnevno sobo. Raziskave so jasne. Če so brezposelni prepuščeni samim sebi, se brez dela reaktivirajo vse težje in vse bolj redko. Po dobrem letu brez dela se moški praviloma zapijejo, ženskam pa nekoliko bolje uspe najti novo delo. Nizozemci namenjajo veliko pozornosti tudi drugim ogroženim skupinam. Tako jim je uspelo s cepljenjem proti virusu hepatitisa B doseči med svojimi prebivalci evropsko primerljiv najmanjši delež ljudi s kronično obliko te okužbe, čeprav imajo med vsemi evropskimi državami največji priliv tujcev prav iz držav, kjer je ta bolezen endemična.

Dr.Jasna Čuk Rupnik. FOTO: Mavric Pivk/Delo

Druga misel, ki me še vedno vznemirja, je bil opis odnosa do ljudi, ki v današnjem času prihajajo k nam, ker jih potrebujemo za delo. Tujci. Migranti. V povedanem sem zaznala obžalovanje, da te ljudi danes še potrebujemo za delo, kmalu pa jih ne bomo več. Tehnološki razvoj je menda bliskovit, saj je že celoten avtomobil mogoče narediti brez uporabe človeških rok. Vprašati bi se menda morali, kaj bomo »potem« delali s temi ljudmi, saj bodo ostali tu. Ja, tudi predmete nabavljamo. Za uporabo in odmet.

…

Leta 1893 je šel v Ameriko moj ded Franc in ženi prepustil tri otroke, zadnjega še v zibki. Preživljala jih je s šivanjem po hišah premožnih ljudi. Poštna nakazila je vsak mesec nosila v hranilnico. Po moževi vrnitvi sta se iz klanca revnih preselila v novo hišo na ravnici in tam imela še tri otroke.

Človeštvo je za kapital vse bolj odvečno

Leta 1910 je odšel stric Francelj. Devetnajstleten je prispel v Ameriko z ladjo Alice. Na Ellis Islandu so v arhiv zapisali »tujec«. Delal je v treh rudnikih in v delovni knjižici je bil vedno zapisan kot »tujec«. Umrl je mlad. Zaradi antracitoze ali »črnih pljuč«, kakor so uničenje pljuč označili v rudnikih črnega premoga. Njegov sodelavec je umrl zaradi napake pri miniranju. Z razsutim obrazom so ga odložili na prag domačije, ženi pa v roke stisnili nekaj dolarjev, da ne bi tožila podjetja zaradi nesreče pri delu. Človek za uporabo in odmet.

Vdovi s tremi malimi otroki je bilo težko. Ena deklica je umrla še majhna, druga je danes upokojena učiteljica angleškega jezika. (Op. Ko v ambulanti pregledujem otroke tujcev, nastopajo med mamo in menoj kot prevajalke njihove bistre osnovnošolke. Da bo katera med njimi nekoč poučevala slovenščino, si pogosto mislim.) Sin Frank, moj pranečak, je postal uspešen podjetnik. Zdaj, pri sedemdesetih, mu je s pomočjo e-znanja zeta Nizozemca uspelo zbrati kopije dokumentov vseh zgodovinskih dogodkov razširjene družine in odkriti tudi svojo staro teto v Sloveniji (mene).

S sestro sva izpolnili željo najinega nikoli do zdaj videnega sorodnika in ga z družino ob prvem obisku Slovenije popeljali v kraje njegovega deda in pradeda. Obe rojstni hiši še stojita v prvotni podobi, kar jih je očaralo. To druženje ostaja za vse neprecenljivo darilo. Hvala so rekli po naše, vse drugo smo govorili angleško. In se jokali in smejali pozno v noč. Vsi ljudje smo rojeni za odnose. Ne za uporabo in odmet.

***

Jasna Čuk Rupnik, pediatrinja.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.