(KOMENTAR) Novi evropski parlament s še več Xijevimi in Putinovimi zavezniki

Škandal Katargate je največji korupcijski škandal, ki je v zadnjih desetletjih prizadel evropski parlament – in verjetno tudi najresnejši. Predsednica parlamenta Roberta Matsola je takrat svoje kolege na kriznem zasedanju nagovorila z besedami: »Demokracija v Evropi je ogrožena.«

Podobno velja za obtožbe o korupciji in vohunjenju v zvezi z evropskim poslancem Maximilianom Krahom, vodilnim kandidatom skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD), ki kažejo, kako daleč sta Rusija in Kitajska pripravljeni iti pri vplivanju na politične odločitve v EU.

Nemško pravosodje je proti Krahu sprožilo dve predhodni preiskavi zaradi domnevnih plačil iz Rusije in Kitajske za njegovo delo v parlamentu. Eden od Krahovih pomočnikov je bil celo aretiran zaradi obtožb, da je vohunil za Kitajsko. Podobno se Petr Bystron, drugi na listi AfD, spopada z obtožbami, da je prejemal plačila iz Rusije.

Nevarnost postaja vse večja, saj stranke z avtoritarnimi težnjami z večjo vnemo podpirajo avtoritarne države in pogosto dobijo nekaj v zameno. Te stranke bodo na prihajajočih volitvah v evropski parlament pridobile vpliv: tako bi skupina Identiteta in demokracija (ID) lahko postala tretja največja stranka v parlamentu. Toda ti najnovejši primeri niso osamljeni: za evropsko kampanjo Marie Le Pen leta 2014 se je namreč izkazalo, da jo je financirala Rusija.

Čeprav je evropski parlament verjetno najmanj vpliven med organi EU, imajo poslanci moč pri pripravi zakonodaje, zlasti v zaključnih fazah. Zdaj lahko vidimo, da so avtoritarne države pripravljene kupiti vpliv v evropskem parlamentu in njegovih odborih. Zato poskušajo podkupiti poslance, da bi ti postali nekakšni trojanski konji vmešavanja iz tujine. In tako se seveda nekateri denarni transferji povrnejo v obliki glasov.

Na podlagi naših raziskav so večinske politične skupine v parlamentu kritične do avtoritarnih režimov, medtem ko jih skupine na obeh koncih političnega pola bolj podpirajo. Najbolj kritična do avtoritarnih držav je skupina Prenovimo Evropo (Renew), kateri tesno sledi Evropska ljudska stranka (EPP), Zeleni ter Napredno zavezništvo socialistov in demokratov, za njimi pa lahko najdemo Evropske konservativce in reformiste (ECR).

Skrajno desna stranka Identiteta in demokracija (ID) in skrajno leva Levica sta daleč najmanj kritični. Hkrati pa so med njimi le majhne razlike. Najljubši režim skrajno desnih avtoritarcev je Putinova Rusija: ID je precej bolj kritična do Kitajske in drugih avtoritarnih držav kot do Rusije. Medtem je skrajni levici všeč tako Putinova Rusija kot Xijeva Kitajska: skupina Levica je manj kritična do Rusije in Kitajske ter bolj kritična do drugih avtoritarnih držav.

Vodilne stranke iz Avstrije, Bolgarije, Češke, Poljske in Romunije ter opozicijske stranke iz Madžarske in Slovaške so v evropskem parlamentu zelo kritične do Moskve in Pekinga. Vendar je kritika avtoritarnih oblasti v evropskem prostoru družbeno zaželena (poleg tega se to odraža v obtožbah posameznih poslancev) in Vzhodnoevropejci običajno menijo, da se morajo primerno obnašati. Vendar pa so te iste stranke v domačem parlamentu ali v vladi veliko bolj naklonjene revizionističnim velesilam.

V Avstriji, Bolgariji in Romuniji so domači predstavniki veliko bolj »pragmatični« do avtoritarnih oblasti. Poslanci evropskega parlamenta iz Avstrijske ljudske stranke (ÖVP) tako na primer skupaj z ostalimi vladajočimi strankami v Evropskem parlamentu obsojajo avtoritarne oblasti. Vendar pa doma vlada pod vodstvom ÖVP blokira pobude, ki so kritične do Kremlja.

Druge stranke so veliko bolj dosledne prijateljice avtoritarnih oblasti. Nekatere od teh strank so že v vladi, ali pa bodo kmalu v njej. Večina jih je na obrobju, kot sta češka stranka Svoboda in direktna demokracija ter slovaško Gibanje za republiko. Pri tem je pomembna izjema Svobodnjaška stranka Avstrije (FPÖ), ki vodi na podlagi anket v Avstriji in bi lahko postala vladna stranka na prihajajočih parlamentarnih volitvah.

FPÖ vzdržuje prijateljske vezi s Kremljem in je leta 2016 celo podpisala sporazum o prijateljstvu s Putinovo stranko Enotna Rusija. Evropski poslanci FPÖ na ključnih glasovanjih in govorih niso obsodili ruske invazije na Ukrajino. Razburile so jih sankcije, ki jih je EU naložila Rusiji in so o tem vprašanju v Avstriji pozvali k referendumu. Na volilnih plakatih FPÖ se Volodmir Zelenski poljublja z Ursulo von der Leyen, s čimer želijo ponazoriti, kako daleč gre Bruselj z »vojnim hujskaštvom«.

Zdi se, da so nekatere stranke »mehki zagovorniki« Kremlja in avtoritarnih oblasti. Madžarski Fidesz, slovaški Smer - SD in bolgarska BSP uporabljajo podoben jezik kot skrajna desnica. Ob tem se namerno umikajo iz glasovanja v evropskem parlamentu, verjetno zaradi skrbi za ugled, če bi odkrito podprli avtoritarne oblasti.

Zasuk v stranki Fidesz Viktorja Orbána je osupljiv. Odkar je bil Fidesz leta 2021 izključen iz EPP, poslanci Fidesza pogosteje glasujejo v prid Rusiji in Kitajski. Zdi se, da se njihovi poslanci namerno vzdržijo glasovanja, da ne bi obsodili držav, ki so prijazne do madžarske vlade. Izpustili so več glasovanj, povezanih z Rusijo, kot se jih udeležili. Po ruski invaziji na Ukrajino, so se pogosteje vzdržali glasovanja in celo začeli glasovati proti resolucijam, ki obsojajo Kremelj. Skrb vzbujajoče je, da ob obletnici invazije na Ukrajino niso obsodili Rusije zaradi agresivne vojne, kot tudi ne zavezništva Belorusije z Rusijo.

Po evropskih volitvah bodo imeli avtoritarni režimi več možnosti za vplivanje na odločanje v EU. Skrajne stranke, kot je FPÖ, bodo pridobile več mandatov, v evropski parlament pa bodo verjetno prišle nove skrajno desne in prokremeljske stranke, kot sta madžarska Naša domovina (Mi Hazánk) in bolgarska Prenova (Vazrazhdane). Medtem ko bodo avtoritarne države še naprej mehčale jastrebovski zunanjepolitični pristop evropskega parlamenta, bodo našle močnega zaveznika v vse močnejši skrajni desnici.

***

Péter Krekó in Richárd Demény, Inštitut za politični kapital s sedežem v Budimpešti.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.