Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Gostujoče pero

(KOMENTAR) Plebiscit resnice

Ko politična ofenziva proti resnici dobi večinsko podporo javnosti in volivcev, so posledice lahko res grozljive.
Laž ubija resnico, kasetne bombe, topovi in vodeni izstrelki so še zdaj le njena podaljšana roka. FOTO: Marko Djurica/Reuters
Laž ubija resnico, kasetne bombe, topovi in vodeni izstrelki so še zdaj le njena podaljšana roka. FOTO: Marko Djurica/Reuters
Bećir Kečanović
12. 6. 2024 | 05:00
9:39

Medtem ko se dnevno vrstijo alarmantne novice o zatiranju in pobojih civilnega prebivalstva na vojnih območjih, militantna demokracija celo v državah, ki prisegajo na demokratični pluralizem in varstvo človekovih pravic, vihti policijski pendrek nad svobodo izražanja in pravico do mirnega zborovanja proti zverinskemu ubijanju ljudi. To ni lekcija iz najtemačnejših obdobij zgodovine človeštva, ampak brezprizivno ogledalo sramote v današnjem času in prostoru. Resnica skupaj s človečnostjo umira pred našimi očmi.

Je večina volilnih upravičencev izbrala tako politično zasedbo, ki se bo z vso različnostjo nacionalnih interesov zmogla v duhu Evrope poenotiti in se pokončno zazreti v ogledalo resnice? Pri odločilnih vprašanjih miru, ki je po najnovejših raziskavah javnega mnenja največja vrednota Evropejk in Evropejcev, najti evropsko večino, kot je v nedavnem intervjuju dejal nekdanji predsednik evropskega parlamenta v obdobju velike širitve Unije pred dvajsetimi leti Pat Cox, da se Evropa vendarle lahko postavi na lastne noge. Če v tem kontekstu pomislimo na ključne izzive in politična prerivanja v svetovnem merilu, so bile letošnje evropske volitve plebiscit resnice o prihodnjem evropskem načinu življenja.

Iz ne tako oddaljene zgodovine je znano, kako je politična laž najprej brutalno poteptala resnico, nato pa zanetila veliko vojno in spočela najhujše zločine proti človečnosti. Auschwitz-Birkenau, Dachau, Gonars, Mathausen in druga zloglasna taborišča smrti so bila zgrajena na abotni laži o nadvladi enih ljudi nad drugimi. Ob teh grozodejstvih se vse leporečje o umetnosti vojskovanja, razen resničnih junakov, padlih za mir in svobodo zatiranih, razodene kot ena sama umetnost laganja, dezinformacij in taktičnega zavajanja. Laž ubija resnico, kasetne bombe, topovi in vodeni izstrelki so še zdaj le njena podaljšana roka. Je v tem res kaj plemenitega, kar bi bilo še v 21. stoletju vredno občudovanja in presežnika umetnost? S to »umetnostjo« smo spet na skrajno nevarni točki, ko niti politiki niso več varni pred nasiljem in smrtonosnimi streli.

Laganje se v politiko ni prikradlo kar čez noč. Niti ni naključno zraslo na zelniku enega samega patološkega lažnivca. Hannah Arendt v knjigi Resnica in laž v politiki ugotavlja, da resnicoljubnost nikoli ni bila med vrlinami političnih nosilcev javne oblasti. Ko je Machiavelli v svojem času tuhtal, kako naj bo vladar mož beseda, je zapisal, da je hvalevredno, če drži besedo in živi neoporečno. Sklicujoč se na izkušnje s takratnimi družbenimi razmerami in načinom vladanja, je v isti sapi razložil, da so velike reči najpogosteje naredili prav tisti vladarji, ki so se bore malo menili za dano besedo in so znali lokavo goljufati ljudi. Iz tega, kar je Machiavelli pustil zapisanega o politiki in morali, je jasno, komu laganje in sprevračanje resnice v političnih zadevah, res publica še danes najbolj koristi.

Ko politična ofenziva proti resnici dobi večinsko podporo javnosti in volivcev, so posledice lahko res grozljive. Hannah Arendt opozarja, da v tem primeru resnica ni pregnana le iz politike, ampak iz celotne družbene sfere in javnega življenja. Danes, ko je še vedno priljubljeno sredstvo za doseganje političnih ciljev, ima laž v politiki z vso zmogljivostjo novih tehnologij na široko odprt dostop do nepredstavljive količine resničnih in ponarejenih informacij. Tako se tudi v pogretem volilnem golažu osebna mnenja, otovorjena z goro preverjenih in preverjeno lažnih informacij, grafov in plakatov vseh barv, mimogrede lahko prodajajo kot »sveta« resnica. Toda pri vsej resnici tega sveta ne gre pozabiti zgodovinskih dejstev, da politika nikoli in nikdar ni bila imuna za laganje in zavajanje, prav nasprotno.

Kako torej pri zgodovinsko dokazani laži v politiki prepoznati in ubraniti resnico v predvolilnem času? Na prelomnici teh antagonizmov je ključna razmejitev resnice na eni ter osebnih mnenj in laži na drugi strani. Glede tega so tudi v volilnem procesu zelo pomembna prizadevanja in normativni akti Evropske unije, s katerimi se v skupnem evropskem prostoru krepijo mehanizmi nadzora in obvladovanja tveganj, da se ne bi pod pretvezo nacionalne ali državne varnosti ponavljalo čezmerno, protiustavno omejevanje človekovih pravic, svobode izražanja in mirnega združevanja.

image_alt
Obzorje nove kriminalitetne politike

Dejstvo je, da je Evropa z razraščanjem nasilnih ideologij in političnega ekstremizma spet pred globoko moralno in siceršnjo dilemo, o kateri je s konceptom »militantna demokracija« pred drugo svetovno vojno pisal nemški ustavni pravnik in politični teoretik Karl Loewenstein. Če je bil ta koncept v njegovem času morda še obetavna rešitev, je prav vzpon nacizma z vsemi grozodejstvi druge svetovne vojne pokazal, kako se militantna demokracija z razraščanjem skrajnih ideologij in političnega ekstremizma na neki točki sprevrže v sredstvo za miniranje demokracije.

Na osebni ravni se razmejitvi med resnico in lažjo najprej približamo s pozornim poslušanjem in razumnim tehtanjem, kaj tisti, ki ljudi nagovarja in prepričuje, sporoča in kaj med vrsticami resnično naklepa. Če se, denimo, kandidatka ali kandidat v predvolilnih soočenjih sklicuje na resnična dejstva tako, da z njimi razločno in pošteno podpira svoje trditve, je velika verjetnost, da gre za častivrednega človeka, ki ve, o čem govori in mu je mar za resnico. Vse drugo, kar se političnega ponuja v predvolilnih kampanjah, je vredno razumnega dvoma in tehtnega premisleka.

Naslednja točka razmejitve med resnico in lažjo sta preglednost in poštenost financiranja političnih subjektov in volilnih kampanj. Če je za nekega nosilca oziroma organizatorja volilnih kampanj znano, da finančna ali druga sredstva obrača v nasprotju s pravili in dejanskimi stroški, to z vidika preglednosti in poštenosti financiranja kliče po posebni pozornosti nadzornih organov, medijev in splošne javnosti.

Računsko sodišče RS je na prošnjo za podatke o nepravilnostih in tveganjih, ki jih ugotavljajo v svojih revizijah volilnih kampanj, odgovorilo, da preverjajo tudi to, ali je organizator pravočasno odprl in zaprl poseben transakcijski račun ter predložil poročilo o financiranju. Za ugotovitve računskega sodišča na splošno velja, da so zanesljiv in preverljiv vir podatkov o finančnih in drugih tveganjih na področju financiranja političnih subjektov in volilnih kampanj. O ocenah in trditvah, za katere na splošno velja, da so objektivno gledano zanesljive in preverljive, lahko utemeljeno rečemo, da izpolnjujejo standard z dokazi podprte prakse (evidence-informed practice).

Upoštevajoč podatke v odgovoru računskega sodišča primeroma navajam le nekatere dejavnike tveganj pri organizaciji in izvedbi volilnih kampanj. Podatki kažejo, da so posamezni organizatorji v preteklosti s posebnega tekočega računa (TRR) poravnavali stroške, ki ne sodijo med stroške volilne kampanje (nenamenska poraba sredstev), niso poravnali vseh obveznosti, poseben TRR so zaprli, nedovoljenih denarnih ali drugih vrst prispevkov pa niso pravilno ali jih sploh niso nakazali v humanitarne namene. Drugi so kot strošek prikazovali, kar praviloma ne sodi med stroške volilne kampanje, v poročilu o financiranju so neustrezno navajali prejete brezplačne storitve in izredne popuste ali so nerealno prikazovali dejanske stroške.

Več informacij o tem je na spletnih straneh Računskega sodišča RS.

Opomba: Članek je razširjena različica avtorjevega nastopa na dogodku v soorganizaciji Slovenskega centra PEN, ki je potekal 27. maja 2024, kot javni poziv k miru in čim večji udeležbi na evropskih volitvah. Razkrivanje laži v politiki, ki se nekje v zakulisju tesno objema s korupcijo in kriminalom, pa je z etiko domoljubja rečeno sveta državljanska dolžnost sleherne volivke ali volivca, demokratične javnosti in medijev, pravzaprav je vrlina vsakega, ki mu je mar za skupno dobro, mir in sožitje. Tudi zato sklepni poudarek, da bi morale biti prihajajoče evropske volitve plebiscit resnice s čim večjo udeležbo volivk in volivcev.

***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva. 

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine