Medicinske sestre še kar odhajajo
Pravijo, da so dinozavri izumrli potem, ko je treščil na zemljo velik meteorit. Nastala je večna tema, mraz, puščavnata mikroklima, preživetju nenaklonjena. Zato je svet danes takšen, kot je. Dinozavri, ki so bili do takrat prevladujoče zverine in o katerih se je zdelo, da jim nihče nič ne more, so postali davna zgodovina. Oživi jih lahko le še spomin, kot ga zmore obuditi kakšen Spielbergov film.
Spomnim se začetkov svojega dela leta 1993, ko sem prišel na hematologijo UKC Ljubljana. Oddelek je bil takrat videti kot pravi oddelek za zaposlene gospe in gospode, ki so oziroma smo tam opravljali svoje delo. Nobeden izmed osebja ni hitel, kaj šele tekal naokoli, iz ene bolniške sobe v drugo. Delo je potekalo razmeroma počasi, kot da bi bili na 33 obratih gramofona za vinilne plošče. Če si hotel pogledati izvide zdravljenih bolnikov, si se usedel in s sestrami smo na dolgo in široko pregledovali izvide preiskav, si jih razlagali in kovali načrte, kako naprej.
Drugače kot danes so bile sestre kot nekakšni dinozavri takratnih dni. Imele so osrednjo vlogo v procesu zdravljenja, pa ne mislim slabšalno. Povedati želim, da je bila njihova beseda upoštevanja vredna, in nemalokrat so tudi nas, mlajše zdravnike, pošiljale delat, če so presodile, da se kratkočasimo. Neredko so imele prav. Spomnim se anekdote, ko sta kot mlada zdravnika specializanta na hodniku stala dva današnja predstojnika in se v brezdelju pomenkovala. Mimo je prišla naša takratna glavna sestra in oba strogo premerila od nog do glave, rekoč, »kaj pa vidva tukaj, ali ni vajino mesto ob bolnikovi postelji«. Brez besed sta se odpravila k bolniku.
Poklicna žalitev
Sester, prevladovale so srednje, je bilo takrat dovolj. Vse več je bilo ambicioznih in bile so mlade. Željne znanja in novih veščin so želele svoj poklic nadgraditi. Začele so se vpisovati na zahtevnejše šole ali pa na Zdravstveno fakulteto, da bi postale diplomirane medicinske sestre (DMS). Sestre so opravljale vedno številnejše, prej zdravnikove delovne obveznosti. Ni bilo govora o pomanjkanju, delovna vnema je bila velika in postopoma so prevzemale zdravnikovo delo.
Kljub vsesplošni rasti znanja in izboljšanja delovnih navad so se nadaljevali padci novih meteorjev na bolnišnice v Sloveniji. Prvi je povzročil stagnacijo oziroma znižanje plač negovalnega osebja. Ob dodatnih meteorjih je srednja medicinska sestra (SMS), ki je vrsto let izvajala številne posege (na primer jemala kri, tako arterijsko kot vensko, kar je zaradi izurjenosti marsikatera opravljala bistveno bolj spretno in varno kot mladi zdravnik, ki je delal v njeni ekipi), z agitpropovsko direktivo čez noč ostala brez delovnih kompetenc. Naenkrat ni znala pravilno opravljati svojega dela. Kot da bi čez noč postale nepismene, saj tudi zdravil niso bile več sposobne razdeljevati. To je bila seveda predvsem poklicna žalitev, ki so jo mnoge vzele osebno. Ne moreš kar tako nekoga, ki je vrsto let opravljal neko segmentno poklicno dejavnost, razglasiti za nesposobnega! Z dekretom.
Omenjeno je povzročilo tudi velik razdor med SMS in DMS. Na drugi strani smo zdravniki, denimo tisti, ki smo specializirali interno medicino, v nadaljevanju pridobili subspecializacije na podlagi minulega dela; sam na primer iz hematologije, na podlagi izkušenj in dotedanjega dela. SMS to ni bilo omogočeno tako kot zdravnikom. In ker za nekatere, praviloma tiste s pokončno držo, denar v življenju ni vse, je to vodilo v zamere, osip števila SMS in zmanjšano voljo do dela. Zadnji meteor pa je razdejal vse preostalo, kar leze in gre. Covid. Luč prihodnosti so sestre iz UKC Ljubljana poiskale v gospodarstvu. Nedvomno lažje delo kot v bolnišnici, za enako plačilo in veliko manjše telesne in psihične obremenitve.
Na KO za hematologijo UKC Ljubljana imamo odprta delovna mesta za 68 medicinskih sester, SMS in DMS. Do polne zasedenosti delovnih mest, namenjenih negi, nam manjka osem SMS in osem DMS, kar znese okvirno četrtino vsega negovalnega kadra. Ravno ko to pišem, sta se poslovili dve naši »stari« SMS, ki sta bili z nami 27 in 15 let. Ena odhaja v ambulanto Slovenske vojske, druga v ambulanto zdravstvenega doma. Preostalih 54 zaposlenih se vsake toliko ukvarja z osebnim bolniškim staležem; imajo bolne otroke (mož vendar ne bo ostajal doma z otroki, saj ima pomembnejše delo, kot je poklic SMS) in ne boste verjeli, včasih vzamejo tudi kak dan dopusta, da si lahko odpočijejo.
Zdaj pa sestavi mesečno križanko razporeda dela, ki poteka med delavniki v treh turnusih (SMS 7/7/6 in DMS 8/3/1), ob vikendih in praznikih pa v dveh (SMS 5+6; DMS 4)! Ko pogledam potrebe po negovalnem kadru/sestrah, ni druge, kot da prepovem glavni sestri, da odhajajo na dopust. Poleg svojega dela vseskozi opravljajo tudi delo 16 manjkajočih kolegic in so zato še manj doma. Poleg otrok postajajo vse bolj nezadovoljni tudi njihovi možje.
Nepravična izravnava
Mesečni dohodek, izražen v bruto številkah in brez dodatkov, je bil za SMS 1173,99 evra bruto, za DMS pa 1670 evrov (podatki pred dvigom sestrskih plač za pet plačilnih razredov pred dvema mesecema). Poleg rednega dela so obvezane tudi do nočnih izmen in dežurstev. V covidnih časih so bile deležne plačnega dodatka, vendar je zakon pravzaprav osiromašil hematološko negovalno osebje in jim dal vedeti, da za zdravstveni menedžment na ministrstvu in v UKC niso v prvem planu. Tudi njihov sindikat je ravnal precej brezbrižno in ni zaznal ali pa je celo hote prezrl nepravično izravnavo plačilnih razredov za hematološke sestre.
Kako je bilo to mogoče?
Ob sprejetju dogovora o nujnih ukrepih na področju plač v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva v novembru 2021 so SMS in DMS na posameznih delovnih mestih v bolnišnicah pridobile določeno število plačnih razredov (PR), v povprečju kar pet. A glej ga zlomka, hematologija in njene sestre so potegnile kratko. Večina DMS in SMS, zaposlenih v bolnišnicah, je pridobila pet plačnih razredov. Najbolj so ostali prikrajšani zaposleni na KO za hematologijo na delovnem mestu DMS/SMS delo s citostatiki. Ti so pridobili le dva oziroma tri plačne razrede. V napredovanje so jim všteli že predhodno upravičeno pridobljen dodatek za delo s citostatiki. Ti se izločajo tudi skozi kožo in dihala bolnika, in zato sestra, ki neguje bolnika, zlahka pride v stik z njimi prek svoje kože ali vdihanega zraka. Povedano po domače – so v vsakodnevnem stiku z zdravili, ki zdravijo raka, a ga sočasno lahko tudi povzročajo. Zakaj, če to ni pomembno, sestra, ki zanosi, takoj preneha delati na oddelku, z bolniki? To jasno kaže, v kakšnem okolju delajo. Bi vi delali vsak dan v okolju, ki je znano rakotvorno?
Napredovanje za en plačilni razred pomeni v primeru SMS 50 evrov bruto in v primeru DMS slabih 60 evrov bruto.
Obseg dela SMS zajema celotno nego bolnika. Ko pride v službo, po predaji dela začnejo nego. Bolnike umijejo, obrijejo, če je treba, tudi hranijo. Med opravljanjem svojega dela, takšnega ali drugačnega, morajo nemalokrat poslušati nelepe besede ali trpeti nadlegovanje. Nato se začnejo vizite, razdeljevanje zdravil in nenehno zvonjenje. Vsak bolnik ima pri sebi zvonec in nekateri zvonijo, upravičeno ali neupravičeno, vsakih pet minut. Ker ne veš, kdaj gre ali bo šlo zares, se vsakič odzoveš, in to z nasmeškom na obrazu, prijazen, ker je tako prav. Tudi če se bolnik z zvoncem šali ali išče družbo. Nato sledi kosilo, vse se ponovi in tako do naslednjega jutra.
Najtežje so noči, ko je sester manj, bolniki pa so enako slabi kot čez dan. Na oddelku imamo tako v za delo zahtevnejši, oranžni enoti 28 postelj, v drugi, modri enoti, sicer za nego nekoliko manj zahtevni, 12.
Neredko je tako, da vsak prizadet bolnik (imamo štiri intenzivne postelje in deset transplantacijskih), in teh ni malo, zahteva oziroma potrebuje sam svojo sestro. Težko delo, ni kaj. Zraven pa so hematološke sestre še ljubiteljski psihologi in psihiatri, ki poslušajo zgodbe in razbremenijo bolnike, željne pripovedovanja o svojih zasebnih težavah, bolezni … DMS vodi pripravo »tekočih zdravil«, kot so antibiotiki, citostatiki, infuzije, paranteralna prehrana ... Nadzirajo celotno zdravljenje. Spremljajo, kaj je novega v bolnikovem temperaturnem listu, kamor zdravniki neutrudno pišemo vsa mogoča naročila, zdravila in navodila. Poleg tega jemljejo kri za preiskave, vstavljajo žilne dostope, ko pa pride kri v obliki transfuzije, jo bolniku seveda tudi nastavijo. Če srednje sestre ni, opravlja DMS tudi njeno delo.
Človečnost in vrhunska strokovnost
Sestre, ki so na hematološki kliniki delale od prve zaposlitve pa vseskozi do upokojitve, tiste, ki imajo neverjetno širino poznavanja hematologije in znajo oceniti bolnikovo stanje, počutje, tiste, ki so mlademu zdravniku najbolj v pomoč, postopoma izumirajo. Z vsakim meteorjem, ki zadene UKC Ljubljana, jih nekaj odide. Tako začenja službo nov rod sester, ki prihajajo iz šol zdravstvene nege ali pa so zašle na hematologijo, ker niso vedele, kako težko delo jih čaka. Zato praviloma po nekaj mesecih ali letih odidejo. Poiščejo lažje delo, česar jim ne moremo zameriti. Tako bomo kmalu ostali brez vrhunskih v hematologijo usmerjenih sester z dolgo klinično prakso, tako srednjih kot diplomiranih. Škoda za poklic bo skorajda kataklizmična, primerljiva z usodo dinozavrov.
Edino, kar izkušene sestre še drži v hematološkem pogonu, sta njihova človečnostna vrhunskost in seveda strokovna vrhunskost, ki jo naš klinični oddelek ima. Po vseh kriterijih zdravljenja smo po uspešnosti v zgornjih desetih odstotkih zahodnih evropskih centrov za presaditev krvotvornih matičnih celic in tudi naši rezultati so enaki kot v najbolj razvitih in priznanih bolnišnicah zahodnega sveta.
Rešitvi za zaustavitev pogubne spirale sestrskih odhodov sta dve: dodatna finančna stimulacija in zaposlitev tistih, ki menijo, da denar ni vse, in jih veseli vrhunska medicina oziroma biti del nje na hematologiji v Ljubljani. Predvsem zadnje se mi zdi vredno razmisleka, še bolj pa v nadaljevanju tudi zaposlitve.
Zatorej, če ima kdo diplomo SMS ali DMS in še ni izgubil/-a veselja do medicine, dobrodošli na razgovoru za zaposlitev na našem oddelku.
***
Prof. dr. Samo Zver, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
