Molk – nevaren za Rome, škodljiv za EU

Današnji dan spomina na genocid nad Romi ponuja priložnost za razmislek, kaj je omogočilo genocid: odpor ali molk?
Fotografija: FOTO: Kacper Pempel/Reuters
Odpri galerijo
FOTO: Kacper Pempel/Reuters

Letošnjemu spominu na pokončanje Romov v taborišču Auschwitz-Birkenau leta 1944 je dodala piko na i nedavna smrt romskega moškega po imenu Stanislav Tomaš v rokah češke policije. Tomaš je bil državljan EU in Češke, nekdanji vojak, delavec in družinski človek, katerega življenje se je znašlo v primežu ponižanja in revščine. Brutalnost njegove smrti in odziv države ponazarjata dolgotrajno trpljenje evropskih Romov, ki je doseglo vrhunec v genocidu med drugo svetovno vojno in se v najrazličnejših oblikah nadaljuje še danes.

Željko Jovanović direktor, Open Society Roma Initiatives. FOTO: osebni arhiv
Željko Jovanović direktor, Open Society Roma Initiatives. FOTO: osebni arhiv
 Molk naših evropskih političnih voditeljev, povezan z njegovo smrtjo, je v popolnem nasprotju z glasnimi izjavami, ki so obkrožale lansko smrt Georgea Floyda v Minneapolisu. Na primer, kanclerka Angela Merkel, ki je bila v začetku letošnjega leta nagrajena z evropsko nagrado za državljanske pravice Sintov in Romov, je obsodila ameriško policijo, ki je sodelovala pri umoru Georgea Floyda, vendar je molčala o smrti enega od državljanov evropske manjšine, Stanislava Tomaša. Enak pristop sta imela predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen in visoki predstavnik Evropske unije za zunanjo in varnostno politiko Josep Borrell. Kot odziv na Floydovo smrt je evropski parlament sprejel resolucijo. V primeru Stanislava Tomaša noben vodja strankarske skupine v evropskem parlamentu ni podal izjave, kaj šele zahteval resolucije. Generalna sekretarka Sveta Evrope Marija Pejčinović Burić, ki je zavzela stališče do Tomaševe smrti, je bila plemenit in hkrati izjemen zgled evropskega vodstva.
 

Kako bi lahko pojasnili molk?


Anonimni predstavnik evropske komisije je birokratsko utemeljil, da ne morejo komentirati tekočih sodnih postopkov in preiskav v državah članicah EU. Absurdno je, da so se politični voditelji EU lahko zavzeli za ameriškega državljana, medtem ko je sodni postopek še potekal, ne zavzemajo pa se za državljane EU, za katere trdijo, da jih zastopajo.

Kaj bi torej še lahko bilo? Nevednost? Ne povsem. Mednarodni mediji so to zgodbo presenetljivo dobro pokrili. V primerjavi s smrtjo Miroslava Demetra v podobnih okoliščinah policijske brutalnosti, ki je bila pred petimi leti v medijih večinoma nevidna, je zgodba Stanislava Tomaša požela veliko medijsko pozornost. Pozornost so vzbudili tudi protesti, ki so jih organizirali Romi na Češkem in pred češkimi veleposlaništvi v Avstriji, Nemčiji, Srbiji, Romuniji, na Madžarskem, v Severni Makedoniji, na Kosovu in v Albaniji. Medskupina evropskega parlamenta za boj proti rasizmu in vseevropska kampanja Ponosni Romi, svobodna Evropa sta se obrnili na vodstvo EU in zaprosili za podporo pri zahtevanju pravice za Stanislava Tomaša.

Morda je molk nastal zaradi pomanjkanja geostrateških koristi? EU je imela jasen geostrateški interes, da zaradi ameriških volitev spregovori o Georgeu Floydu. Zadnje predsedniške volitve v ZDA so bile pomemben korak za povzdigovanje vrednosti enakosti in boja proti rasizmu v EU. Vendar pa je takšno povzdigovanje eno, dejanja pa povsem nekaj drugega. Rusija je kljub pomanjkljivemu spoštovanju človekovih pravic izkoristila priložnost in spregovorila o smrti, s čimer je EU, ki je dobila nekaj prednosti v primerjavi z ZDA, postavila v neprijeten položaj samopoškodovanja.

Bi si lahko molk razložili z oktobrskimi parlamentarnimi volitvami na Češkem? Češki premier Andrej Babiš je dva dni po smrti Stanislava Tomaša s svojo izjavo v celoti podprl policijo, saj je dejal, da je ravnala povsem korektno. Prav tako se ni hotel pridružiti 18 drugim državam članicam EU, ki niso odobravale madžarske zakonodaje, jasno usmerjene proti skupnosti LGBT+, s čimer je izrazil podporo svojemu zavezniku Viktorju Orbánu, ki je velik nasprotnik EU. Takšni signali bi lahko vzbudili zaskrbljenost med voditelji EU, da bi tako odmevna obsodba Babiša lahko potisnila v napad proti EU v Orbánovem slogu, zlasti ker se zdi, da je njegov korupcijski škandal s sredstvi EU izziv, s katerim se spoprijema tri mesece pred jesenskimi volitvami.

Morda lahko vsi, eden ali pa nobeden od teh razlogov pojasni molk, vendar so njegove posledice nevarne za Rome in škodljive za EU. Doma je težko verjeti, da lahko politika EU proti rasizmu kaj spremeni, če voditelji EU ostanejo tiho tudi v tako skrajnih primerih, kot je ta. Da ne govorimo o političnih omejitvah, s katerimi bi lahko zaustavili policijsko brutalnost, ki je najbolj očitna in pogosta manifestacija rasizma. To odvrača proevropske sile in motivira skrajno desnico ter njen globlji poseg v policijo. Ne glede na utemeljitev njihovega molka vodstvo Evrope ustvarja nevaren precedens in spodkopava verodostojnost EU tako doma kot v tujini. Na področju zunanje politike EU je ta molk dober primer za Rusijo in vse druge izzivalce EU, da razkrijejo dvoličnost EU.

Če pogledamo širšo sliko, vsaj dan spomina na genocid nad Romi, ki ga zaznamujemo 2. avgusta, ponuja priložnost za razmislek, ki presega vsakodnevno politično preračunljivost in postavlja vprašanje, kaj je omogočilo genocid: odpor ali molk? Upravičeno zavzemanje stališča vodstva EU v primeru Georgea Floyda in nepravično (ne)zavzemanje stališča glede Stanislava Tomaša daje demoralizirajoče ambivalenten odziv.

Za nas, 12 milijonov Romov v Evropi in več kot 20 milijonov po vsem svetu, je spomin na naše prednike, ubite v plinskih celicah v Auschwitzu-Birkenauu, ključnega pomena. Opozarja na naš boj kljub molku voditeljev EU in nas spominja na besede dr. Martina Luthra Kinga: »Na koncu se ne bomo spominjali besed naših sovražnikov, temveč tišine naših prijateljev.«

***
Željko Jovanović je direktor Open Society Roma Initiatives.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.

Preberite še:

Komentarji: