Pismo iz Gaze

Spoštovana ekscelenca Nataša Pirc Musar, predsednica Republike Slovenije,

pišem vam z globokim spoštovanjem in iskreno hvaležnostjo. Vaš neomajni glas v podporo palestinskemu ljudstvu in vaša obsodba genocida sta se globoko dotaknila mene in moje družine. V svetu, v katerem so se mnogi obrnili stran, nam je vaše stališče ponudilo drobec človečnosti – in upanja.

Prav tako želim izraziti iskreno hvaležnost za odločitev vaše države, da moji sestri Amni izda mednarodni potni list. To dejanje, ki simbolizira dostojanstvo in priznanje, nam pomeni veliko. Amna je že začela postopek združitve družine in predložili smo vse zahtevane dokumente. Vendar sta minila že več kot dva meseca, postopek pa se ni premaknil naprej. Povedali so nam, da ga ni mogoče pospešiti. Toda čas tukaj je razkošje, ki ga nimamo več – v Gazi vsak dan nosi breme življenja in smrti.

Dovolite mi, da se predstavim. Ime mi je Lina in sem Amnina najstarejša sestra. Smo zelo tesno povezana družina. Tisto noč, ko je bila Amna ranjena, nismo slišali le uničujočih novic – slišali smo bombardiranje. Takoj smo stekli k njej.

Bili smo tam, ko so nam rekli, naj vzamemo njeno nogo in jo pokopljemo. Bili smo tam, ko so rekli, da ji bo morda treba amputirati drugo nogo, odvisno od prekrvavitve. Ostali smo, ko so nam zdravniki povedali, da morda ne bo preživela noči, čeprav je prejela deset enot krvi. Ko so brezpilotni letalniki začeli na slepo streljati na terensko bolnišnico, ki je bila zgrajena le iz šotorov, sem na oddelku intenzivne terapije držala Amno za roko, molila za njeno varnost in se trudila, da bi bila mirna.

Nato so nas nasilno evakuirali iz zavetišča, v katerem smo bili – bolnišnice Nasser, ki ni bila le naše zatočišče, ampak tudi moje delovno mesto. Dvajset dni nismo mogli priti do Amne. Živeli smo v šotorih in čakali. Bila je ujeta v terenski bolnišnici v Han Junisu, medtem ko je bilo območje oblegano.

Klicala nas je, kadarkoli je omrežje delovalo – včasih ob treh ali štirih zjutraj – in jokala od bolečin, ni mogla spati, v temo je šepetala svoje strahove in agonijo. Vse to smo slišali – v njenem glasu, v tišini in šumenju neba nad nami. In verjemite mi – nad nami je vedno brezpilotni letalnik. Vsakič se ob tem zvoku vsi zakrčimo. In nekako se nanj nikoli nismo navadili.

Vaša ekscelenca, sem zdravnica – razumem strukturo, sisteme in protokole. Vem pa tudi, da smo v urgentni medicini naučeni, da lahko delamo izjeme, kadar je ogroženo življenje. Upoštevamo opozorilne barve – rdečo, rumeno, modro, zeleno – in vedno dajemo prednost reševanju življenj.

Danes prosim za takšno izjemo. Ne zase, ampak za svojo družino. Živimo na kraju, kjer je življenje zdrsnilo onkraj nevarnosti – onkraj lakote – v pepel in žalost. Pred dnevi je moja kolegica izgubila vseh devet otrok. Najstarejši je bil star dvanajst let.

Zato, Vaša ekscelenca, ponižno prosim, da prouči možnost uskladitve humanitarnega koridorja ali evakuacijske poti – bodisi neposredno prek slovenskega veleposlaništva bodisi prek zaupanja vrednih humanitarnih organizacij –, da bi moji družini pomagali priti na varno. Pripravljeni smo izpolniti vse pravne in postopkovne zahteve ter ukrepati takoj.

Iz vsega srca se vam zahvaljujem – za vaš pogum, empatijo in vodenje. Dali ste upanje tam, kjer ga je malo. Prosim, pomagajte nam ga ohraniti.

Z globokim spoštovanjem,

dr. Lina Naji, Amnina sestra

***

Dr. Lina Naji, zdravnica v Gazi

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.