Preživetje naše civilizacije

Evropska unija je še posebno ranljiva, saj je utemeljena na vladavini prava in splošno znano je, da se kolesje prava vrti zelo počasi.
Fotografija: FOTO: Voranc Vogel
Odpri galerijo
FOTO: Voranc Vogel

Oblasti bodo v nekaj tednih morale sprejeti odločitve, ki bodo določale prihodnost Evropske unije. EU se lahko zedini ter izpolni želje in pričakovanja svojih državljanov ali razpade.

Pred nedavnim srečanjem evropskega sveta je predsednica komisije Ursula von der Leyen dejala, da EU potrebuje najmanj bilijon evrov za boj proti novemu koronavirusu. (Pri tem ni omenila boja proti podnebnim spremembam, za katerega bi potrebovali podobno vsoto.) Osebno verjamem, da obstaja samo en način, da bi zbrali tako veliko denarja – izdaja obveznic brez dospetja.

George Soros, vlagatelj in filantrop, predsednik Sklada za odprto družbo.
George Soros, vlagatelj in filantrop, predsednik Sklada za odprto družbo.
Obveznice brez dospetja evropski javnosti in njenim vodjem kljub njihovi dolgi zgodovini niso znane. Anglija je bila prva, ki je 1752 uvedla konsolidirane obveznice in jih je pozneje uporabljala za financiranje Napoleonovih in krimskih vojn, akta za odpravo suženjstva, za posojilo Irski v času pomanjkanja in med prvo svetovno vojno. Kongres ZDA je avtoriziral izdajo konsolidiranih obveznic leta 1870, da bi združili dolgove, nakopičene med državno vojno.

Posebnost obveznic brez dospetja je, da osnovnega kapitala ni treba vračati. Vse, kar je potrebno, so letna plačila obresti. Izdaja enega bilijona evrov z 0,5-odstotno obrestno mero bi na leto stala pet milijard evrov. In bilijona evrov ne bi bilo treba izdati naenkrat; lahko bi ga prodali v več obdobjih. Prve tranše bi porabili dolgoročni investitorji, kot so zavarovalniške družbe, in medtem ko bi se drugi investitorji spoznavali z delnicami brez dospetja, bi oni prej ali slej dobili premije. V sedanjem obdobju nizkih obresti je Nemčiji uspelo prodati 30-letno obveznico z negativnim donosom.

Razmerje med vsoto plačanih letnih obresti in prejeto vsoto je 1 : 200. Seveda je treba obresti plačati vsako leto, a sedanja vrednost prihodnjih plačil se ves čas zmanjšuje in se prej ali slej približa ničli, ki pa je nikoli ne doseže. Za pridobitev nujno potrebnega bilijona evrov bi bilo torej treba plačati zgolj pičlih pet milijard. To bi pomenilo vložek v višini treh odstotkov zadnjega evropskega proračuna in malo več kot en odstotek prihodnjega, ki je zdaj v obravnavi.

Vendar obveznice brez dospetja niso vzbudile posebne obravnave na aprilskem srečanju evropskega sveta. Španski premier Pedro Sánchez je idejo predstavil, a ni vzbudila zanimanja. Razpravljali so predvsem o denarju, ki bi ga lahko zbrali tako, da bi zvišali višino prihodnjega proračuna. Po sestanku je predsednica Ursula von der Leyen začela govoriti v milijardnih, ne bilijonskih zneskih. Nekje se je moralo resno zatakniti.



Menim, da so idejo o izdaji obveznic brez dospetja prezrli zato, ker je noviteta, in zato, ker te obveznice niso obstajale, ko se je podpisovala pogodba o delovanju Evropske unije. Ampak izredne razmere zahtevajo izredne ukrepe. V normalnih okoliščinah jih ne bi smeli izdajati.

Če EU ni pripravljena razmisliti o obveznicah brez dospetja v teh izrednih razmerah, morda ne bo sposobna preživeti sedanjih izzivov, s katerimi se spopada. To ni samo teoretična možnost, ampak tragična realnost. Koronavirus in podnebne spremembe ne ogrožajo le človeških življenj, ampak samo preživetje naše civilizacije.

Evropska unija je še posebno ranljiva, saj je utemeljena na vladavini prava in splošno znano je, da se kolesje prava vrti zelo počasi. Novi koronavirus, po drugi strani, pa se premika zelo hitro in nepredvidljivo. In to je razlog, zakaj mora EU izdati obveznice brez dospetja.

Razložiti želim, zakaj Evropa potrebuje obveznice brez dospetja. Ne smemo jih zamenjevati s »skupnimi evrskimi obveznicami« (tako imenovanimi koronaobveznicami), ki so bile z dobrim razlogom zavrnjene. Skupne evrske obveznice so sporne; povečujejo sedanji razdor med severom in jugom ter ustvarjajo napetosti med zahodom in vzhodom, med novimi in starimi članicami. V nasprotju z njimi obveznice brez dospetja delujejo povezujoče. EU in njenim članicam zagotavljajo finančne vire, ki so neprimerno višji od tistih, ki jih omogoča proračun EU. Unija bi lahko pomagala izpolniti pričakovanja in želje svojih državljanov.

Analiza stroškov in dobička govori tako močno v prid dobičkom, da odpira veliko fiskalnega manevrskega prostora. Če EU izda obveznice po lastni presoji, lahko denar razdeli med države, ki ga najbolj potrebujejo po definiciji komisije in vlad ter v sporazumu z medsebojno dogovorjenimi pravili in proračunskimi procesi. Dodatni izdatki ne bi potrebovali nove legislature. Odločitev o izdaji obveznic brez dospetja mora biti sprejeta pred poletjem, saj se lahko zgodi, da bi Italija brez njih bankrotirala že do jeseni. To bi bil katastrofalen udarec za EU.

Možnost dodeljevanja finančnih sredstev tistim, ki jih najbolj potrebujejo, bi odklenila velik potencial. Večino denarja bi dobile južne države, saj so te bile najbolj prizadete. A sredstva bi lahko podelili najranljivejšim. Evropska Karitas, katoliška dobrodelna ustanova, je pred kratkim objavila zelo zanimivo analizo o nedokumentiranih migrantih, ki delajo večinoma v kmetijstvu in živijo v nepojmljivih razmerah ter predstavljajo vroče točke za infekcije. Če tem dodate še sirske in druge migrante, ki so jih iz Turčije potisnili v Grčijo, boste identificirali glavne vire infekcije. Virusa ne prinesejo s sabo, ampak se z njim okužijo v državi, kjer so se znašli zaradi nečloveških razmer, v katerih živijo. Dokumentacija o njihovem položaju ne bi pomagala rešiti samo njihovih življenj, ampak tudi življenja v splošni populaciji s tem, da bi omejili širjenje virusa.

Bilijon evrov, namenjen boju z novim koronavirusom, bi morda lahko dosegel svoj cilj. In isto velja za bilijon evrov, namenjen boju proti podnebnim spremembam. Razlogov za izdajo obveznic brez dospetja je toliko, da teža dokaza pade na tiste, ki se takšni izdaji zoperstavljajo. Seveda ostaja element razpršitve sredstev, vendar je ničen v primerjavi z vsemi prednostmi. Ostaja zelo malo časa, da razumemo in uvidimo možnosti, ki jih prinašajo obveznice brez dospetja.

***
George Soros, vlagatelj in filantrop, predsednik Sklada za odprto družbo.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji: