Prihodnost šole ni v reformah, ampak v ljudeh

Ne moremo si več zatiskati oči. Že v prihodnjem šolskem letu se bodo nekatere šole soočile z dejstvom, da ne bodo mogle zagotoviti dovolj učiteljev. Medtem ko se mnogi sprašujejo, kako pritegniti mlade v učiteljski poklic, poglejmo najprej, s čim se ob koncu študija spopadajo študenti pedagoških smeri.

V ljubljanski regiji učitelj začetnik s plačo nekoliko več kot 1200 evrov (z dodatki) na mesec za najem garsonjere ali enosobnega stanovanja (z vključenimi stroški) odšteje med 800 in 1000 evrov. To pomeni, da mu brez dodatnih zaposlitev ne ostane dovolj za preživetje. Če živi v okolici Ljubljane, si težko privošči avtomobil ali celo pokritje stroškov prevoza, četudi mu šola povrne ceno mesečne vozovnice – povezave so namreč pogosto slabe. Mladi se zato odločajo za preselitev v druge regije, kjer so življenjski stroški nižji. Ali mladi res zahtevajo preveč, če si želijo dostojnega življenja po svoje, brez pomoči staršev?

V prihodnost usmerjene občine bodo morale mladim učiteljem ponuditi tudi subvencionirano bivanje – če bodo želele zagotoviti svojo dolgoročno prihodnost.

A to je le začetek.

Ob vstopu v poklic imajo mladi učitelji številne obveznosti, med njimi tudi tako imenovane doprinose – ure, ki jih morajo vsi učitelji v času pouka nadomestiti za dneve šolskih počitnic. To pomeni, da marsikatero uro, ko nimajo pouka, nadomeščajo odsotne sodelavce. Posledično nimajo časa ne za pripravo na pouk ne za stik z mentorjem ali opazovanje dobrih praks. Če imajo pri tem še družino z majhnimi otroki, se zdi njihovo vsakodnevno usklajevanje službe in družinskih obveznosti skoraj nemogoče.

Na številnih šolah so učitelji zaradi novega razširjenega programa in splošnega pomanjkanja kadra več kot stoodstotno obremenjeni – mnogi imajo tudi po 27 ur pouka na teden (namesto 22). Priprave, pregled nalog, konference, sestanki, govorilne ure pogosto pomenijo najmanj dodatnih 20 ur dela na teden – običajno doma, saj šole nimajo ustreznih prostorov in opreme, to je dostopnih računalnikov in gradiva za pripravo na pouk.

V lanskem šolskem letu smo posledice že občutili: povečano število bolniških odsotnosti se je začelo že drugi teden septembra. Učitelji, ki ostajajo, prevzemajo nadomeščanja, zbolevajo, ko se kolegi vrnejo, in začarani krog se nadaljuje. Na številnih šolah traja vse do konca šolskega leta.

Mladi, ki prihajajo na pedagoško prakso, ob vsem tem pogosto vidijo izčrpane učitelje, ki nimajo časa niti za skupno kavo ali miren obrok. Sprašujejo se: Ali je to res poklic, ki si ga želim izbrati?

Poiščimo vire pomoči in podpore, ki jih vsakdo od nas lahko prispeva, da bodo šole postale prostor, kjer si učitelji želijo ostati. Ker v kratkem ni na vidiku množice novih učiteljev, vključimo prostovoljce in vitalne upokojence, ki bodo občasno v spremstvu, jutranjem varstvu ali razširjenem programu pomočniki učiteljev, na primer pri branju z otroki. Tudi samo pogovor mlajših s starejšimi bo obogatil ne le besedni zaklad otrok, temveč tudi osebni stik, ki ga otroci in mladi pogrešajo. Tudi sama bi si vzela eno uro na teden za tako delo, ker vem, kaj to pomeni za učitelje in otroke.

Če želimo kot družba poskrbeti za prihodnost – za naše otroke –, moramo najprej poskrbeti za tiste, ki jih vzgajajo in izobražujejo. Za učitelje. Za njihovo zdravje, varnost in dostojanstvo. Nekateri ravnatelji in sveti staršev to že razumejo – iščejo rešitve znotraj omejitev zakonodaje. Pogosto pa se znajdejo v slepi ulici, neslišani in nemočni. Zato jim prisluhnimo. Podprimo mlade, sicer sami sebi žagamo vejo, na kateri sedimo. Le spočiti, zdravi, usposobljeni in slišani učitelji lahko soustvarjajo družbo, v kateri bo želel odraščati vsak otrok.

***

Mateja Peršolja, strokovna vodja BeGrejt Inštituta.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.