Javno dobro – paradoks politike Nata in Evropske unije

Dopustniški čas je za trenutek prekinila novica o dveh morebitnih posvetovalnih referendumih – o povečanju sredstev za potrebe obrambe in nadaljnjem članstvu Republike Slovenije v organizaciji Nato. Po »posvetovanjih« z eksperti naj bi se politika odločila za preklic enega in umik razmišljanja o drugem.

Dvig izdatkov za obrambne potrebe bo gotovo vplival na ustavno določeno javno dobro. To je politična odločitev, da dostop do enega javnega dobra omejimo na račun drugega. Gre torej za politično in ustavnosodno vprašanje, kateri ustavni pravici in svoboščini dati prednost v sedanji situaciji. Vladajoča politična opcija se lahko, tudi ob podpori opozicije, odloči, da povečamo sredstva za potrebe obrambe, ki jih bo Nato potem verjetno poslal kot donacijo Ukrajini – po načelu, da je to za Evropo bolje in ceneje, kot da bi se sama morala boriti proti Rusiji. Takšno stališče je verjetno bolj politično kot vojaško.

Kot državljana in pravnika pa me precej bolj skrbi odnos organizacije Nato do posameznih članic in njihove varnosti. Pandemija covida-19 je pokazala, da v kriznih razmerah sistem solidarnosti odpove. Odpove tudi delovanje vzpostavljenih mednarodnih omrežij. To posledično pomeni, da so države odvisne od lastnih omrežij in lastne proizvodnje. Povečanje izdatkov za obrambo pomeni posledično zmanjšanje izdatkov za šolstvo, zdravstvo, socialo … Kje in kolikšno bo to zmanjšanje, je v rokah vladajoče koalicije ob bolj ali manj glasni podpori opozicije.

Ob vzdržanih SDS, NSi in SD se je Golob izognil referendumu o obrambnih izdatkih

Zgodbe Petrola, slabljenja javne zdravstvene službe, tržnosti lekarn, zapiranja bank in pošt na podeželju in podobno kažejo na nerazumevanje pomena temeljnih omrežij za nemoteno delovanje družbe v izrednih razmerah. Sedanja politika (celotnega spektra) ne želi ali pa noče razumeti pomena omrežij v izrednih razmerah. S propagiranjem anglosaksonskih modelov v slovenski ekonomiji ter posledično individualizmom in slom po dobičku uničujemo odpornost lastne družbe v primeru izrednih razmer.

Posebna regulacija finančnega sektorja, zdravstva, lekarniške dejavnosti, energetike trenutno izhaja iz potreb samega sektorja (vzdrževanja omejene konkurence), ne pa iz potreb po dvojni rabi takšnih omrežij. Zapiranje črpalk je z vidika ekonomije Petrola povsem upravičeno in pravično. Z vidika varnosti državljanov v izrednih razmerah pa zelo sporno. V primeru obsežnih požarov na določenem področju ni vseeno, ali bodo morala gasilska vozila po gorivo 30 ali 40 kilometrov dlje, kot bi mogoče bilo treba. Ne gre torej za vprašanje, ali ima Petrol pravico zapirati črpalke iz ekonomskih razlogov. Vprašanje je, ali je zaradi dvojne narave takšne dejavnosti sploh dopustno uvajanje tržnih subjektov na takšno področje.

Borut Stražišar, doktor pravnih znanosti, predavatelj na Erudiu. FOTO: Samec Blaž/Delo

Tudi na področju lekarniške in zdravstvene dejavnosti razglašanje le-te za tržno dejavnost ali pa delno dopuščanje tržne dejavnosti pomeni rušenje omrežja, ki je nujno v primeru izrednih razmer. Vzemimo primer poplav, ki smo jih doživeli pred kratkim, ter začasno nedostopnost določenega dela državnega ozemlja. Zaradi tržno-profitnih razlogov na tem delu ni banke, pošte, lekarne, bencinskega servisa. Ljudje se tako začasno znajdejo brez denarja, potrebnih zdravil, goriva (potrebnega za odpravljanje posledic). Politiki, vezani na kapitalske interese doma, v EU in Natu, je za te državljane vseeno. Tudi politikom v EU in Natu je za te državljane vseeno. Komisija EU in vrh organizacije Nato se ne ukvarjata z obrobnimi problemi »nekega obrobnega števila posameznikov« v nekih »obrobnih lokalnih skupnostih«. Županje in župani takšnih lokalnih skupnosti prav dobro vedo, kako dopuščanje dobičkonosnosti s strani države vpliva na zmanjševanje družbenega standarda v takšnih skupnostih ter na njihovo demografijo. EU res govori o skladnem regionalnem razvoju, dejansko pa sprejeti ukrepi in judiaktura sodišča EU delujejo v nasprotni smeri. O tem priča tudi sosednja Avstrija, ki se ukvarja s pomanjkanjem »zavarovalniških« lekarn na podeželju.

Podobno velja tudi za področje proizvodnje energije. Ekonomsko je mogoče upravičeno, da so proizvajalci opredeljeni kot samostojni gospodarski subjekti. Električni mrk v Kaliforniji z začetka tega tisočletja kaže, da tržni mehanizmi v energetiki ne delujejo vedno v korist uporabnikov. V primeru razpada energetskih omrežij bodo države odvisne od lastne proizvodnje, ki v takšnih razmerah ne bo vedno donosna. In profitabilnih subjektov v takšnem primeru država ne bo mogla siliti v delovanje v lastno škodo zaradi javnega interesa.

Eden od testov, ali so predlagane zakonske rešitve dobre ali slabe, je test absurdnosti. To pomeni, da si mora zakonodajalec zamisliti »najslabše možne scenarije« in proučiti, ali bo zakonska ureditev delovala ali ne. Proučiti mora, ali predlagane zakonske rešitve delujejo v izrednih razmerah ali ne. In to so argumenti, s katerimi bi morala slovenska politika v EU in Natu uveljavljati rezervacije oziroma odstopanja.

Strogo ekonomsko gledano – z vidika poslovnega subjekta – je zagovarjanje donosnosti upravičeno. Temelj demokracije je tudi ekonomska svoboda. Z vidika družbe pa je treba zagotavljati javno dobro, in to pod enakimi pogoji vsem državljanom. Lekarniška dejavnost je načelno lahko tržna. Ampak to pomeni pravico lastnikov do zasledovanja dobička in ne javnega dobra. Omenjeno pomeni, da bodo ruralne skupnosti ostale brez ustrezne preskrbe z zdravili. Posledično omenjeno pripelje do omejevanja javnega dobra takšnemu delu prebivalstva. Podobno velja tudi za zdravstvo, v katerem se zaradi pospešene profitizacije kadrovsko siromaši javna zdravstvena mreža.

Veleposlanik pri Natu upa, da bodo poslanci izglasovali umik referenduma

V primeru izrednih razmer državni izvajalci ponudnikov javnega dobra delujejo v okviru zagotovljenih sredstev in na podlagi državnih direktiv. Ne gre za namen donosnosti – gre za namen zagotavljanja dobrin in storitev. Zasebniki (tudi s koncesijami) imajo pravico odločanja na podlagi donosnosti (kar kaže tudi nemoteno vračanje koncesij). To pomeni, da so v primeru izrednih razmer vprašljivi člen na področju zagotavljanja javnega dobra. Ni zakonske podlage, ki bi koncesionarja vezala k delovanju v izrednih razmerah na njegovo škodo. In verjetno bi tudi EU vedno stala v bran takšnemu zasebniku.

Državljani te države se bomo morali zavedati, da politika, ki sledi in podpira politiko EU in Nata, dejansko deluje proti podeželju. Da so njihove politične floskule o razvoju in podpori podeželju enako prazne kot floskule organov EU (ter naših predstavnikov v njih).

Mogoče bomo počasi dojeli, da fiktivni občutek varnosti, ki ga ponujata Nato in EU, dejansko ruši naša vzpostavljena omrežja in slabi sposobnost slovenske družbe za njen odziv v izrednih razmerah. Mogoče bi obe organizaciji, za streznitev, potrebovali referendum o članstvu v eni izmed držav članic. Referendum, ki bi obema organizacijama povedal, da rešitve v majhnih ekonomijah ne delujejo – še več, da njihove sprejete politike dejansko ogrožajo delovanje takšnih držav v izrednih razmerah in pomenijo demografsko praznjenje podeželja. Da torej ne gre za boj proti zasebnikom, ampak za boj za delovanje omrežji, od katerih je družba življenjsko odvisna v izrednih razmerah.

Oba referenduma bi našim političnim predstavnikom povedala, da se morajo odločneje postaviti za zaščito omrežji dvojne rabe in izvzem teh omrežji iz tržnih pravil. Za uvod bi izpeljava obeh predlaganih referendumov bila najbolj državotvorno dejanje politike po letu 1990.

***

Borut Stražišar, doktor pravnih znanosti, predavatelj na Erudiu.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.