Pripoved, metoda za raziskavo zločina*

Astrofiziki in nevroznanstveniki odkrivajo osupljive podobnosti v tridimenzionalnih predstavitvah nevronskih mrež in kozmičnih mrež galaksij. S temi dognanji napovedujejo prihodnost s prelomnimi odkritji in novimi (kvantnimi) tehnologijami za dostop do najglobljih predelov možganov in vesolja.

Civilizacijski sunek, ki z razširjenim poljem zavesti nepovratno podira mostove med starim in novim svetom, jemlje tudi svoj davek. Kratko malo: prilagodi se! Sicer si oplel.

Prilagodljivost ob normativnem znanju potrebuje domišljijo in ustvarjalnost, da skupaj z izkustvom ali praktično modrostjo vzamemo usodo v svoje roke in zakorakamo v prihodnost. Pod vtisom teh motivacijskih stavkov in splošnih razprav o kompetencah za prihodnost je nastal tudi ta članek.

Časovno sovpada s kriminalističnim tečajem v Vadbenem centru Gotenica, kjer inštruktorji vsako leto urijo na novo zaposlene kriminaliste in kriminalistke v strategijah praktičnega mišljenja in veščinah kriminalističnega preiskovanja.

Obiskovalca, ki ga radovednost popelje na to območje, se v literarnem slogu povedano najprej dotakne veliki narativ goteniškega Snežnika z mogočnimi gozdovi Kočevskega, ko med šelestenjem v vetru burijo domišljijo z nedoumljivimi vzporednicami vesolja in možganov.

V literarni teoriji (naratologiji) je narativ pripovedna oblika predstavljene realnosti, ki omogoča vpogled v čustvene razsežnosti upodobljene zgodbe, katero s svojimi besedami in dejanji sooblikujejo njeni akterji, naratorji in poslušalci. To je specifična oblika izražanja in raziskovanja, ki v evropskem izročilu od Aristotela dalje služi notranjemu uvidu, kako s praktično modrostjo ali narativno vednostjo vzeti lastno usodo v svoje roke in upravljati svoje življenje.

Sodobni avtorji, ki se zgledujejo po Aristotelu, ugotavljajo, da je narativ kot metoda uveljavljen na različnih področjih, primerjalno v kriminologiji in pravu ter v raziskavah policijskega dela in pravosodju, z »zgodbarjenjem« celo v turizmu.

Za nekatere tuje avtorje narativne kriminologije je njena najpomembnejša značilnost pripoved kot razlagalna spremljevalka kriminoloških raziskav in kriminalističnega preiskovanja, na primer vedenjskih vzorcev in emocij v psihičnem odnosu storilca do žrtve in posledic kriminalnega početja. Podobno ugotavljajo slovenski avtorji, ki literarni narativ uporabljajo v kriminoloških raziskavah emocij. Mitja Muršič v zborniku Zapoved in zločin: stališča prava, književnosti in teorije ugotavlja, da med emocionalno ozaveščenimi kriminologi velja določeno soglasje, po katerem proučevanje čustvenosti bogati (kriminološko) refleksijo.

Narativ kriminalističnega preiskovanja je v tem članku poenostavljena zgodba o izkustvenem učenju, akcijskem raziskovanju in praktičnem mišljenju. Glavni lik je pripovedovalec ali narator v vlogi kriminalističnega inštruktorja, izkušenega operativca, pedagoga in mentorja, ki ob uprizoritvi namišljenega kaznivega dejanja nagovori navzoče z življenjsko zgodbo iz kriminalistične prakse, da jim čim bolj približa pristno izkušnjo, metaforično rečeno, jim z življenjsko zgodbo o zločinu in kazni zleze pod kožo. Slušatelj si ob poslušanju zgradi svojo zgodbo, s katero se nato samostojno poda v svet izkušenj in kompetenc dobrega kriminalističnega preiskovalca.

Ko sem se za razlago kompetenc obrnil na veliki podatkovni sistem chatgpt, je ta kot iz rokava umetne inteligence stresel, da mora biti dober kriminalistični preiskovalec ustvarjalen od prvih preiskovalnih hipotez naprej, a hkrati prilagodljiv, saj se okoliščine preiskovanega primera od ene do druge ravni spoznanj o razlogih za sum in vrednotenja dokazov sproti lahko spreminjajo.

Kaj to pomeni v konkretnih primerih, mi stroj vsej njegovi zmogljivosti napovedovanja (predikcije) navkljub ni znal povedati, kot udomačena papiga je le obračal iste besede. Pripoved ali naracija tudi v času novih tehnologij (za zdaj) ostaja bistvo, ki je človeku po naravi dano, da je prilagodljiv in spreten v reševanju življenjskih situacij. Ljudem s temi lastnostmi Aristotel v Nikomahovi etiki pravi, da so možje izkustva.

Praktični del kriminalističnega tečaja ni samo učilnica na prostem za nove kriminaliste in kriminalistike. V tem času je območje Gotenice naravni laboratorij kriminalističnega preiskovanja. Skupaj s kriminalističnimi inštruktorji in tečajniki so na delu strokovnjaki z različnih področij, od specialne enote, bombnih tehnikov in vojaških specialistov, forenzikov različnih profilov, izvedencev za preprečevanje in zatiranje kriminala v kibernetskem prostoru do predstavnikov tujih varnostnih organov, ki v celotno zgodbo, narativ praktičnega dela kriminalističnega tečaja vnašajo (integrirajo) še tiste najnevarnejše življenjske izkušnje, s katerimi se naši policiji doslej, na srečo, še ni bilo treba spopasti.

Politična mantra, da je Slovenija varna država, je všečna, ker pomirja ljudi. S tem ni nič narobe. Za stroko pa je varnost enačba s številnimi neznankami, s katerimi se mora sproti spopadati, se nanje redno pripravljati, jih budno spremljati in z razumno previdnostjo obravnavati, da varnostne grožnje obvladuje, če je le mogoče pri vzrokih, ne čakajoč posledic.

Ko so posledice kriminalnega početja neizogibne, je treba povzročitelja čim prej izslediti, ga onemogočiti in na zakonit način procesirati. Takrat pride na vrsto vse to, kar mi je v tem članku uspelo zbrati o narativu kriminalističnega preiskovanja. V celoti gledano je to proces z miselno-metodološko celoto strategij praktičnega mišljenja, najpristnejša metoda razlage in učenja iz prakse, akcijsko naravnano usposabljanje v naravnem okolju, nekje vmes med domišljijo in vesoljem.

Po Jeanu Piagetu, švicarskem psihologu, filozofu in naravoslovcu, je to proces izobraževanja ustvarjalnih, iznajdljivih in raziskovalno navdihnjenih mladih, ki ni omejen zgolj na ponavljanje, kaj so dosegle, storile in doumele prejšnje generacije, odprt in dojemljiv za prihodnost sedanjih in bodočih generacij (Macintyre, T. Tilbury, D. Wals, A. Education and Learning for Sustainable Futures: 50 Years of Learning for Environment and Change; Banjac, M. idr. Izkustveno učenje; od teorije k praksi).

Za konec sem si izposodil še besede ekonomista Petra Wostnerja z Urada RS za makroekonomske analize in razvoj z nedavne predstavitve poročila o kakovosti življenja, varnosti in razvoju Slovenije v letu 2025. Glede proizvodnje znanja in inovacij, vzgoje in izobraževanja ocenjuje, da je treba temeljito prevetriti in spremeniti pristop k temu, kako se kot družba učimo in kaj želimo doseči za skupni napredek in prihodnost.

V tem kontekstu je z narativom kriminalističnega preiskovanja na sečišču praktične kriminalistike in kazenskega prava, kriminologije emocij in literarne teorije, ne nazadnje v praksi pravosodnih organov in sodni praksi kopica prepričljivih argumentov, da je metoda narativa še docela neodkrit potencial tihega znanja z nedoumljivimi vzporednicami med človeškimi možgani in vesoljem.

Kot splošno uveljavljen raziskovalni pristop k razumevanju socialnih interakcij in vsakdanjega vedenja ljudi ter metoda izkustvenega učenja je narativ uporaben analitični instrument za proučevanje in poučevanje kulture, pripadnosti vrednotam in etično delovanje, reševanje etičnih dilem in spoštovanje družbenih norm v širšem okviru skupnega dobrega in javnega interesa.

Najpomembnejši cilj, prirejeno po Wostnerju, bi moral biti v tem, da se vsakdo lahko razvija v tistem, v čemer je dober. To obenem pomeni, da je vsakdo lahko drugačen, samosvoj, a je hkrati pripravljen in odgovoren skupaj z drugimi delovati in ustvarjati za skupno dobro in pravično delitev sadov skupnega dela.

***

* Članek je z narativom kot raziskovalnim pristopom občanske znanosti in aktivnega državljanstva posebej namenjen letošnji 10. obletnici Meseca znanosti, ki tradicionalno poteka v organizaciji ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.