Razmislek o tem, kako nas informirajo mediji

Sledim poročanju o aktualnih dnevnopolitičnih temah, kot so gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo, kultura in ukrepih vlade. Berem Delo, Dnevnik, Demokracijo, Domovino. Poslušam radio: prvi program RTV, radio Ognjišče, Radio 1. Spremljam programe televizij: RTV SLO, Planet TV. Marsikaj vidim in slišim na spletnih portalih (Od srede do srede, Ura moči, Ura resnice, Odmev tedna, Tedenski safari, preberem Necenzurirano) in tako dalje. Zapisal sem svoja opažanja ob spremljanju medijev, ki s svojim poročanjem odločilno vplivajo na mnenja volivcev.

Slika naših medijev, državnih in zasebnih, je, kakršna je. Brez dvoma je neuravnotežena, odvisna od vpliva in denarja. V to stanje se je vpletlo celo ustavno sodišče. Najprej je zadržalo določene dele novele zakona o RTV in pozneje z odpravo svojega stališča in nesprejetjem dokončne odločitve odložilo v prihodnost. S tem je omogočilo, da so se lahko začeli postopki imenovanja (novih) članov sveta zavoda in s tem tudi »depolitizacija« RTV SLO. Ravnali so neodgovorno do ljudi – v smislu objektivnega obveščanja. Ali si lahko predstavljate, da bi zdravniki, v podobnih razmerah, časovni stiski, v urgentnih primerih delovali na tak način? Tudi naše odločitve so velikokrat težke, morajo temeljiti na pomanjkljivih podatkih, le na hipni individualni presoji in izkušnjah.

Svoboda medijev: skok za devet mest, a problemov je zelo veliko

Zasebni mediji, včasih s prikritim lastništvom, poročajo v interesu lastnikov. Razumljivo! Zasebnim medijem lahko očitam, da delajo v interesu tistega, ki mu pridobi čim več denarja, in ne v interesu Slovenk in Slovencev oziroma ne v skladu z zahtevami novinarskega kodeksa in mednarodnih določb o objektivnem poročanju. Še enkrat! Delujejo izključno v svojem interesu, torej interesu lastnika in z njim povezanega kapitala. Dejstvo je, da je to lahko dokazati z zbiranjem poročanj in tekstov zasebnih in lokalnih radijskih postaj, časopisov, da so s svojim poročanjem o dnevnopolitičnih dogodkih, naklonjeni tistemu, ki jim omogoča delovanje ter tu in tam dodeli kakšen evro. So pod vplivom tistih, ki jim tako ali drugače zagotavljajo finančna sredstva, mediji pa jim vračajo s pozitivnim poročanjem o njihovem delu, tudi takrat ko je to na škodo Slovenk in Slovencev. To tako deluje. Tako je danes povsod v svetu.

Janez Remškar FOTO: Igor Zaplatil

Povsem drugačno stanje bi moralo biti v medijih, ki jih financiramo vsi državljani. Poročilo, ponavljam, poročilo, informacija v dnevnoinformativnem programu bi morala biti skladna z etičnimi standardi, faktografska, na dejstvih temelječa, torej suhoparna, o temi, kdo je bil udeležen, o čem se je razpravljalo in o zaključkih. Brez komentarja.

Če temu slede komentarji, in praviloma je to potrebno, morajo biti posredovani s pogledi vladne in opozicijske strani. Govorim o medijih, ki jih moramo obvezno plačevati vsi. Tako bi si lahko vsakdo, ki ga politika zanima kot taka, ali ga zanima zaradi svojega podjetja, višine plače, pokojnine, torej eksistence, ali, recimo, pri nas v tem trenutku to, kaj nam bo in česa nam ne bo prinesel novi zakon o zdravstveni dejavnosti, ustvaril svoje mnenje. (Če ostanem za hip pri zdravstvu: v medijih slišimo samo hvaljenje, da sta sprejeta zakona, zakon o zdravstveni dejavnosti in zakon o kakovosti v zdravstvu, ki bosta vse spremenila? Pri tem pa ni osnovnih pogojev za izvajanje ne enega ne drugega.)

Marsikdaj, ne vedno, bodo komentarji nasprotujoči in omogočili razmislek vsakomur. Nesprejemljivo je, da v oddajah na RTV SLO skoraj praviloma gledamo, poslušamo komentarje predstavnikov iste politične strani, sem in tja navidezno različno razmišljujočih ljudi, zelo redko s strani vladajočih in opozicije. Razločevanje bi moralo biti jasno. Tako kot v preteklosti, naši osrednji, »demokratizirani« mediji, ki jih plačujemo vsi, »perejo možgane« povprečni Slovenki in Slovencu, ki še vedno naivno zaupa poštenosti osrednjih medijev. Pri nas je očitno to možno. Ko gre za medije, ki so v resnici naši, ker jih moramo plačevati vsi, trdim, da nam ti mediji ne slikajo pravih političnih in ekonomskih razmer doma, v zdravstvu in šolstvu, za ljudi najpomembnejšem delu javnega sistema države.

Mediji med Scilo trga in Karibdo politike

Ne morem zameriti posameznim novinarjem, če so s svojimi komentarji opredeljeni, ker ima vsak človek pravico do svojega prepričanja. Če pa so v ozadju pritiski in s tem povezani eksistenčni problemi novinarja, je to nesprejemljivo. Ni dvomov o pritiskih, o tem pričajo sami novinarji, posredi so tudi grožnje – zaradi interesov lastnika ali vlade. V letih dela v zdravstvu (začel sem leta 1971), deloval sem na različnih ravneh in v politiki (začel sem leta 1990 kot delegat Demosa v RS), pozneje na nižjih ravneh, sem spoznal, da je nesporno vodilo številnih »politikov« le osebna materialna korist. S tem je povezan njihov interes, da se s pomočjo medijev prikriva ozadja nečednih poslov. Zakaj je sedanja vlada takoj izničila delo prof. dr. Marka Noča, dr. med, ko je s svojimi prizadevanji znižal cene žilnih upornic? Zakaj ne končamo korupcije v zdravstvu? Malo je v politiki takih, ki si postavljajo cilje za skupno dobro – tako kot smo leta 1990 razmišljali večinsko (ne vsi) v Demosu, ko nam je šlo za samostojno Slovenijo in ukinitev enoumja totalitarnih vladajočih komunistov.

Sedaj k bistvu! Nacionalno televizijo spremlja velika večina starejše populacije. Ti so najbolj zanesljivi volivci. Žal za zdaj velik del starejših ne obvladuje spleta in v tem mediju ne najdejo vseh informacij. Zato RTV SLO očitam, da niso sposobni ustvarjati informacijskega programa, kjer bi javnost vedno dobila jasno sliko o posameznih političnih dogodkih, sliko z obeh strani. Tu in tam se sicer pokaže preblisk, a večina novic s politično vsebino, vezanih na gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, je enoumna. Poskušajo nas zavajati s Tarčo, ki predstavlja naše katastrofalne razmere na številnih področjih, in ob tem poudarjajo neučinkovitost vlade. A Tarča vedno znova le začne: odpre problem in to zelo kritično. Po tem nastane zastoj!

Manipulacije in mediji

Do zdaj še nisem zasledil, da bi »raziskovalni novinarji« delo nadaljevali in nam čez čas poročali, kaj se je zgodilo po objavi, ali se je kaj uredilo in kdo je odgovoren. Nič čudnega. Dobil sem odziv sistemskega pravnika, ki nam je, avtorjem brošure Zdravljenje zdravstva, v kateri smo sodelovali zdravniki, profesor ekonomije in matematiki, ki so delovali in pridobivali izkušnje na področju kakovosti v svetu in doma, zapisal, da ne moremo prenašati sistema iz urejenih držav EU (primer Avstrije), ker smo pač na Balkanu. S tem je doktor prava, ki se pojavlja s članki, tudi v Delu, jasno povedal, da je pri nas zakon eno, praksa pa drugo. S tem je, ne da bi hotel, povedal vse. Zakoni so pri nas črka na papirju in stvari se rešujejo ugodno za prave ljudi. Vračamo se na Balkan v najslabšem pomenu besede.

***

Prim. Janez Remškar, dr. med.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.