Veš, zdravnik, svoj dolg?

Družbene razmere v zadnjih letih so pripeljale do upada ugleda zdravniškega poklica, zato je Slovenska medicinska akademija pri Slovenskem zdravniškem društvu organizirala posvet na temo Zdravniški poklic kot poslanstvo.

Ali res lahko trdimo, da zdravniki ne upoštevajo etičnega kodeksa, ne spoštujejo Hipokratove prisege, in ali njihovi odzivi res škodijo bolnikom? Ali zdravniki svojo dobrobit postavljajo pred dobrobit pacienta? Ali se imajo pravico, tako kot druge poklicne skupine, boriti za izboljšanje družbenega in materialnega položaja in delati po zakonsko določenem delovnem času? Kaj je dolg zdravnikov in ali jim bolniki resnično ne zaupajo ali je to le politično in medijsko ustvarjeno mnenje? Ali lahko zdravniki svoje zahteve, ki zagotavljajo kakovostno opravljeno storitev, postavijo pred potrebe bolnikov?

Ali bo sprejetje novih zakonov v zdravstvu resnično prineslo koristi za bolnike ali bo prispevalo k še daljšim čakalnim dobam in nezadovoljstvu, tako bolnikov kot zdravnikov?

Vse to so dileme, o katerih se zdravniki vsak dan sprašujemo in iščemo odgovore nanje. Ali so očitki, ki jih doživljajo, upravičeni? Zakaj zanje ne velja delovna zakonodaja kot za druge državljane in se jim očita nadurno delo, na katerem sloni javno zdravstvo v Sloveniji? V čem se situacija v svetu razlikuje od situacije v Sloveniji?

Situacija v svetu

Povečevanje deleža prebivalstva, starejšega od 65 let, s katerim Svetovna zdravstvena organizacija arbitrarno zamejuje tretje življenjsko obdobje, povzroča v razvitih delih sveta vse večje zdravstvene probleme. Rešitve ni na vidiku. Narašča povpraševanje po zdravniških storitvah, čemur število zdravnikov in njihova dostopnost ne sledita. Država Slovenija pri tem ni izjema. Čakalne dobe se podaljšujejo. Zdravstvene zavarovalnice si neuspešno prizadevajo zakupiti dovolj kapacitet in povečati dostopnost zdravstvenih storitev. Poskusi večanja dostopnosti ne sledijo povpraševanju po zdravstvenih storitvah. Zdravniki si prizadevamo, da vsem bolnikom, ne glede na njihov socialni status, omogočimo pravočasne in kakovostne zdravstvene storitve. Po etičnih kriterijih mora zdravnik pacientovo dobrobit postavljati pred lastno, zlasti materialne interese. Že pred Hipokratovim obdobjem je bilo zdravniško delo opredeljeno kot služenje bolnemu človeku, k čemur so že tedaj postavljali zahtevo, da ne smejo biti zdravnikove storitve pogojene z materialno koristjo katere koli strani. Danes kakovostna obravnava bolnika terja večjo porabo časa kot nekoč. Skrajševanje čakalnih dob z večanjem števila obravnavanih primerov v časovni enoti deluje v nasprotni smeri od kakovostne in varne obravnave za bolnika.

Prof. dr. Radko Komadina,predsednik Slovenskega zdravniškega društva. FOTO: Jure Eržen/Delo

Uresničevanje poslanstva zdravnika ni enostavno. V zadnjem času zdravniški poklic ni več spoštovan, kot je bil nekoč. Priča smo številnim gonjam proti zdravnikom in celo nasilju nad vsemi zdravstvenimi delavci. Mediji izpostavljajo predvsem zdravniške napake, le malo pa je sporočil o uspehih medicinske stroke in o zdravnikih, ki predano opravljajo svoje poslanstvo. Čeprav Svetovna zdravstvena organizacija in Svetovno zdravniško združenje poudarjata, da zdravje ne sme biti predmet tržnega gospodarstva, se na zdravstvo vse pogosteje gleda kot na potrošnika družbenih sredstev in ne kot na vzvod, ki krepi zdrav razvoj družbe.

Situacija v Sloveniji

Vzrokov za nezavidljivo stanje slovenskega zdravstva je več: pomanjkanje kadrov, nezadostna finančna podpora plačnika in neustrezni organizacijski prijemi organizatorja javnega zdravstva. Iz leta v leto država namenja več denarja za zdravstvo. Čeprav je licenciranih zdravnikov iz leta v leto več, nastaja njihovo relativno pomanjkanje, ker postaja medicina tehnično in časovno vse bolj zahtevna, tudi manj invazivni posegi so časovno in tehnično zahtevnejši kot pred desetletjem. Takšno stanje, kljub dobri volji izvajalcev, ovira izvajanje kakovostnih zdravstvenih storitev v vse večjem obsegu.

Nedavno sprejet zakon o kakovosti v zdravstvu naj bi te odnose uredil, vendar vse rešitve v trenutno zapisanem zakonu ne sledijo zahodnoevropskim vzorom, ki si prizadevajo za kulturo varnosti in medsebojnega zaupanja ter zavračajo kulturo ustrahovanja, kar naš zakon izpostavlja.

Da bi skrajšali čakalne dobe in povečali dostopnost zdravniških storitev za bolnika, se je treba nujno posvetiti noveliranju zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. To bo ključni zakon zdravstvene reforme. Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) bi se moral obnašati kot zdravstvena zavarovalnica in omogočiti pogodbeni odnos z dovolj velikim številom izvajalcev za varno in kakovostno obravnavo svojih bolnih zavarovancev.

Prof. dr. Pavel Poredoš, nekdanji predsednik Slovenskega zdravniškega društva, predsednik Slovenske medicinske akademije. FOTO: Blaž Samec/Delo

Nemalo ugovorov in pomislekov sproža novela zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ob pomanjkanju dostopnih zdravnikov regulira pogodbeni odnos zdravnikov za delo nad 48-urnim delovnim tednikom. Ne pozabimo, da je delovni tednik za vse poklice 40 ur! Poleg tega zakon zdravniku določa, kaj sme delati v svojem prostem času. Spregledano je tudi, da je javno-zasebno partnerstvo, kjer se ne sklepa tripartitna pogodba med izvajalcem zasebnikom in izvajalcem javnim zavodom ter zdravnikom, ki je pripravljen delati več kot 48 ur pri dveh ali več delodajalcih na teden, treba regulirati tako, da se iz delovne zakonodaje zdravnikove obveznosti v javnem zdravstvu (dopust, bolniški stalež, obvezno letno izobraževanje ...) prenesejo za tisti delež delovnega časa, ki ga bo zdravnik izvedel pri drugem, zasebnem delodajalcu, na le-tega. Sicer zasebni izvajalec koristi storitve zdravnika po nižji ceni dela, kot stane delo zdravnika javni zavod.

Razumljivo je, da se zdravniki odzivamo na nedoslednosti zakonodajalca, zlasti ker stroka pri pisanju zakonov ni sodelovala tako, kot določa zakon o zdravniški službi.

Tudi najnovejša različica zakona o prostovoljnem končanju življenja vključuje zdravnikovo delo v vse faze postopka, čeprav se govori o samousmrtitvi. Tako se zdravniku vsiljuje dejavnost, ki je v nasprotju z zdravniškim poslanstvom.

Toda odzivi zdravnikov na nesprejemljive odredbe zakonodajalca ne smejo škoditi bolniku. Zakonodajalec zavestno sili zdravnike v etični precep. Zaradi omejevanja dodatnega dela pri zasebnikih se v nekaterih javnih ustanovah zdravniki odločajo za kolektivne odpovedi. Tako bolniki ostajajo brez nujno potrebne oskrbe v domačem okolju, delodajalcu ne uspe več zagotavljati sicer zanj obveznega neprekinjenega zdravstvenega varstva (NZV) v javnem zavodu, po nepotrebnem se obremenjujejo terciarne ustanove, ki so namenjene obravnavi najtežjih bolnikov (in ne za razbremenjevanje javnih zavodov na primarni in na sekundarni ravni).

Zdravniki želimo ohraniti humanost v medicini. Zavedamo se, da medicina ni predvsem zaslužkarstvo in proizvodnja zdravstvenih storitev, ki se plasirajo na trg, temveč mora biti v ospredju skrb za sočloveka. FOTO: Jože Suhadolnik

Ni etično, če zdravniki, ki dajo odpoved v javnem zavodu zaradi opisanih slabih delovnih razmer, ponujajo enake storitve v okviru drugih oblik delovnih razmerij po bistveno višjih cenah. Zato se zaradi omejenih javnih finančnih sredstev dostopnost zdravstvenih storitev še poslabša. Zdravniki se imajo pravico kot vse poklicne skupine boriti za izboljšanje družbenega in materialnega položaja, upravičeno zahtevajo reorganizacijo sistema zdravstvenega varstva, ki bo omogočala dostopnost pravočasnih in kakovostnih zdravstvenih storitev, in ti postopki ne smejo iti v škodo bolnikov. Zdravniki vztrajamo pri zdravstvenih vrednotah in z njimi povezanih odgovornostih in praksah. Zdravniki želimo ohraniti humanost v medicini. Zavedamo se, da medicina ni predvsem zaslužkarstvo in proizvodnja zdravstvenih storitev, ki se plasirajo na trg, temveč mora biti v ospredju skrb za sočloveka. Strokovna varnost obravnave bolnika in kakovost zdravnikovega dela staneta in sta v obratnem sorazmerju s prizadevanji plačnika zdravstvenih storitev za nenehno povečevanje števila opravljenih primerov z nerealno nizko ceno. Zdravniki želimo poskrbeti, da bo v prihodnosti medicina ostala humana in po meri človeka in nikakor ne zgolj pridobitna in tehnološko dodelana dejavnost.

Za doseganje takšnih ciljev sta poleg družbenopolitičnih razmer pomembna etična naravnanost zdravstvenih delavcev, zlasti nosilcev, zdravnikov, in dosledno opravljanje zaupanega jim poslanstva. Upoštevamo kodeks zdravniške etike, ki sta ga revidirala Slovensko zdravniško društvo in Zdravniška zbornica Slovenije leta 2016 in izhaja iz priporočil etične komisije Svetovnega zdravniškega združenja. Zdravniki obljubljamo, da bomo opravljali svoj poklic vestno in odgovorno. V 2. in 4. členu se zavezujemo, da bomo pomagali vsakomur v nujnih medicinskih primerih (zagotavljanje nujne zdravniške pomoči opredeljuje tudi kazenski zakonik) in da se nikoli ne bomo osebno okoriščali na škodo bolnika.

Zato je upravičeno ogorčenje zdravnikov ob sprejemanju noveliranih zakonov, ki z nespremenjenim temeljnim zdravstvenim zakonom o zdravstvenim varstvu in zdravstvenem zavarovanju ne uravnavajo razmerja med javnimi in zasebnimi izvajalci in zavodom ZZZS, ki ni zdravstvena zavarovalnica in ne omogoča zavarovanim državljanom dovolj velikih kapacitet za pravočasno obravnavo brez nedopustno dolgih čakalnih vrst in posledično omogoča tudi v prihodnje na zakonit način izčrpavanje javnih zdravstvenih zavodov.

Zakonodajalec zavestno sili zdravnike v etični precep. Zaradi omejevanja dodatnega dela pri zasebnikih se v nekaterih javnih ustanovah zdravniki odločajo za kolektivne odpovedi. Tako bolniki ostajajo brez nujno potrebne oskrbe v domačem okolju. FOTO: Jure Eržen/Delo

Etični kodeks zavezuje zdravnike, da priporočajo le tiste diagnostične in terapevtske postopke, o katerih sodijo, da so v dobro pacientom, s čimer nasprotuje tržnim zakonitostim podjetništva.

V nasprotju s predlaganim zakonom o pomoči pri prostovoljnem predčasnem končanju bolnikovega življenja kot samousmrtitvi 28. člen etičnega kodeksa zdravnikov poudarja etično nesprejemljivo opustitev ali odtegnitev paliativne oskrbe. Plačnik in organizator javnega zdravstva morata prednostno razviti mrežo za dostopno paliativno medicino v Sloveniji. Paliativno oskrbo v stiskah terminalnih bolnikov prepogosto izvajajo kar regijski urgentni centri. Etična komisija Svetovnega zdravniškega združenja zdravnikovo asistenco pri smrti bolnika prepoveduje. Tako 29. člen etičnega kodeksa slovenskih zdravnikov poudarja, da zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru bolnika, ki ga je do tedaj zdravil.

Ob vseh izzivih zdravstvene zakonodaje je zdravnikom težko slediti 65. členu etičnega kodeksa, ki zapoveduje, da zdravnik varuje in spodbuja lastno zdravje ter da v poklicnem in zasebnem življenju prepoznava dejavnike stresa, ki naj jih poskuša s primernimi ukrepi obvladati. V danih razmerah se zdravniki upravičeno sklicujejo na spoštovanje evropske direktive o »le« 48-urnem delovnem tednu. Toda s tem se bo dostopnost zdravstvenih storitev še poslabšala.

Zato naj za konec parafraziramo pesnika: »Veš, zdravnik, svoj dolg?« Uvod zakona o zdravniški službi določa zdravnika kot odgovornega nosilca dela, vendar mu tudi zakonodaja, ki je v fazi dopolnjevanja, tega ne omogoča. Zdravnik bi moral ob tej odgovornosti opolnomočeno sam razpolagati z organizacijo svojega dela tako, kot to priporočata etični kodeks slovenskih zdravnikov in komisija za medicinsko etiko pri Svetovnem zdravniškem združenju. Zdravniki želimo svoj poklic izvajati kot poslanstvo, vendar bo to mogoče le ob razumevanju širše družbe, zagotavljanju ustreznih delovnih razmer in zakonskem opolnomočenju.

Skrajševanje čakalnih dob z večanjem števila obravnavanih primerov v časovni enoti deluje v nasprotni smeri od kakovostne in varne obravnave za bolnika. FOTO: Roman Šipić/Delo

Zdravniki se dobro zavedamo svojega poslanstva, svojih dolžnosti in upoštevamo tako Hipokratovo prisego kot kodeks zdravniške etike. Svoje delo opravljamo vestno in odgovorno ter v ospredje postavljamo skrb za sočloveka. Prepričani smo, da nam bolniki še vedno zaupajo, in se kolikor se le da trudimo, da izpolnjujemo etična in moralna pričakovanja bolnikov. Da, zdravniki vemo svoj dolg!

***

Prof. dr. Radko Komadina,predsednik Slovenskega zdravniškega društva.

Prof. dr. Pavel Poredoš, nekdanji predsednik Slovenskega zdravniškega društva, predsednik Slovenske medicinske akademije.

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališča uredništva.