RTV potrebuje ekipo z novo vizijo, strokovnim kapitalom, pogumom

Nujen je nov, drugačen, višji standard upravljanja nacionalne medijske hiše, z odgovornostjo do javnosti!
Fotografija: Zdaj je idealen čas za razmislek, kaj storiti z največjo medijsko hišo in eminentno nacionalno kulturno ustanovo. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Odpri galerijo
Zdaj je idealen čas za razmislek, kaj storiti z največjo medijsko hišo in eminentno nacionalno kulturno ustanovo. FOTO: Voranc Vogel/Delo

V ponedeljek dopoldne, dan po referendumu, je bilo na hodnikih naše televizijske hiše nenavadno spokojno. Morda je bil takšen vtis zgolj v nižjih nadstropjih; kako je bilo višje, kjer je nameščeno vodstvo zavoda, pravzaprav ne vem. Pri »nas«, v prvem se je zdelo spokojno kot v meglenem jutru po bučni silvestrski noči v centru Ljubljane. Zavladal je mir, ki ga nismo vajeni; za hodnike informativnega programa običajni vrvež, nemalokrat veliko manj kot prijazno in obvladano komuniciranje, še posebno v minutah tik pred oddajami, je izginil. Napetost referendumske kampanje, živčna vojna, dvom, ali ima »naša stvar« dejansko podporo med ljudmi ali pa morda samo v hiši živimo v svojem mehurju enako ali podobno mislečih, vse to in še kaj, kot da je v ponedeljek zjutraj izpuhtelo.

Edvard Žitnik FOTO: Osebni Arhiv
Edvard Žitnik FOTO: Osebni Arhiv
A resnici na ljubo kljub novemu poglavju za RTV-hišo, ki jo novi zakon v perspektivi odpira, se, razen razpoloženja ni spremenilo veliko; na zaslonih smo imeli priložnost videti, da pravzaprav nič. Za razliko tudi od najbolj ogorčenih volilnih spopadov, in referendum je bil svojevrsten volilni spopad, nasprotnikom referenduma o RTV ni uspelo zbrati moči, da zmagovalcem športno, četudi s stisnjenimi zobmi, čestitajo za, nobenega dvoma ni, impresiven uspeh. Tako kot poražena politika tudi vodstvo zavoda RTV ni bilo izjema: čeprav se je odkrito postavilo na stran »proti« novemu zakonu, ni zmoglo modrosti, pragmatičnosti, daljnovidnosti, da pogleda vase, opravi kritično analizo in prizna, izšlo se je drugače, kot so želeli. Morda bi veljalo sklicati novinarsko konferenco ter v imenu dobrobiti zavoda in njegovih zaposlenih objaviti, »ne glede na vse, čeprav stvari vidimo drugače, ljudje imajo vedno prav, čas je, da zakopljemo bojno sekiro!«.

Marsikomu se morda utrne: Kako naivno! Priznanje poraza bi bil znak šibkosti, nevarni defetizem, politični standardi v Sloveniji so pač vse prej kot evropski. A ne pozabimo, za razliko od načelnih deklaracij politikov pred kamerami, je na mikro ravni »konec vojne« na RTV nujen! Ta preprosto traja predolgo, vsi smo utrujeni od notranjih obračunov, ki preusmerjajo pozornost, kradejo čas in jemljejo energijo, ki jih za tekoče delo nevarno zmanjkuje. RTV-zavod je medijska hiša z definiranim poslanstvom, zapleteno in kompleksno notranjo organizacijo, pa ne gre le za informativni program, ki mora delovati kontinuirano iz dneva v dan, morda bolje iz ure v uro, ko je oddaja mimo, se že začenja »bitka« za naslednjo. Program, ki ga gledajo gledalci, ni z danes na jutri; je končni rezultat dolgega in zahtevnega strokovnega, intelektualnega in kreativnega procesa, ki na prvem mestu potrebuje stabilno, naklonjeno, povezovalno ozračje.

Prenehanje sovražnosti, premirje v hiši, če hočete ponujena roka sprave, bi bila ne le dobrodošla, ampak nujna gesta modrosti. A čeprav, za zunanjega in z našimi dnevnimi hišnimi obračuni neobremenjenega opazovalca, racionalna, pragmatična in modra ideja, nisem prepričan, da bi padla na plodna tla. Prepad med številnimi novinarji, pa ne le novinarji, ter vodstvom zavoda je tako globok, da se zdi ponovna vzpostavitev dialoga nevarna iluzija. Optimist bi sicer dejal, da je pomiritev neizogibna, kajti, kot rečeno, v tako kompleksnem in medsebojno odvisnem organizmu, kot je največja medijska hiša v državi, brez dialoga preprosto ne gre. A ne pozabimo, formalno še vedno stavkamo, zaupanja preprosto ni mogoče obnoviti, breme minulih mesecev je pretežko, duh je ušel iz steklenice.

image_alt
Predlog za razrešitev in odsotni general

Zdi se, da je zaradi minulih potez vodstva hiše vrnitev na staro, in ne pozabimo, v čas, preden je bila ladja s krmo pod vodo, praktično nemogoča. Narejenih je bilo preveč programskih napak, kadrovskih udarov, izrečenih je bilo preveč hudih besed, odšlo je preveč ljudi, preteklo je, ne pretiravam, preveč solza, da bi bili ljudje, kolegice in kolegi, ki so še ostali, pripravljeni sesti za zeleno mizo. Še en spravni poskus bi razumeli kot še eno ponižanje, še en cinizem, še eno potrato časa. Če po volitvah novinarji hladnokrvno, brez okolišenja, naravnost in upravičeno politike vprašamo, ali bodo po porazu odstopili, ker to zahteva politična higiena in ker je takšna praksa v razvitih, zrelih in civiliziranih demokracijah, zakaj naj bi se zdelo enako vprašanje vodstvu zavoda RTV nenavadno ali celo herezija? Kaj je razlog, kateri so argumenti, zaradi katerih naj bi bili upravičeni do še ene priložnosti?

Nismo slišali enkrat, da je novi zakon svojevrsten, vmesni člen, morda priprava, temelj, uvertura v čisto nov zakon o RTV. Predajam se upanju, da ima sedanja oblastna garnitura pripravljen več kot samo novi zakon o RTV. Zdaj je idealen čas za razmislek, kaj storiti z največjo medijsko hišo in eminentno nacionalno kulturno ustanovo. Če je zmogla zgodovinski korak za NUK2, zakaj ne tudi »RTV2«? Hiša naj bi bila v globoki finančni krizi, koliko njene »satelitske« družinske srebrnine je še ostalo, vedo samo posvečeni. A vsaj tako huda kot finančna je kriza identitete. Vse več Slovencem postaja za nacionalno televizijo vse bolj vseeno; izgublja ugled, verodostojnost, gledalce, postaja vse bolj potisnjena na rob, vse manj relevantna. Grozi ji, da bodo številni Slovenci nekega dne ugotovili, da pravzaprav čisto lahko shajajo brez nje, in od tam bo le še korak, ko se bo zdelo 12 evrov naročnine, čeprav objektivno ni veliko, za to, kar nam ponuja, preveč.

image_alt
Bitka za depolitizacijo Kolodvorske se najverjetneje seli na ustavno sodišče

RTV potrebuje novo vodstvo! Potrebuje ekipo z novo vizijo, strokovnim kapitalom, pogumom, ki si bo sposobno pridobiti podporo in zaupanje zaposlenih, skratka, ki bo imela vse tisto, česar sedanji ekipi kronično primanjkuje ali pa je zaigrala. Zavod potrebuje najboljšo ekipo kriznega upravljanja, z bistvenim pripisom: gre za medijsko hišo, kulturno in izobraževalno ustanovo nacionalnega pomena. Bojim se, da ekipe s takšnim renoméjem, ki bi bila pripravljena sprejeti tako gigantski izziv, ki ne obeta drugega kot »kri, znoj, solze in škripanje z zobmi« v Sloveniji ni. A treba jo bo najti, kajti obupno potrebujemo normalizacijo, vrnitev v razmere, ko bomo lahko zaposleni, po najboljših zmožnostih in močeh, spet delali program, za to gre, za to smo tu.

Samo upam lahko, da nove razmere ne bodo naplavile nove garniture »čudežnih dečkov«, ki bodo, »oboroženi« zgolj in samo z ambicijami, začeli odkrivati televizijski medij in zatem kmalu ponavljati mantro tranzicijskih menedžerjev, da je edina rešitev odpustitev polovice ljudi. Za tak sklep res niso potrebni posebno znanje ter izkušnje z vodenjem velikih sistemov posebnega družbenega pomena! Nujen pa je nov, drugačen, višji standard upravljanja nacionalne medijske hiše, z odgovornostjo do javnosti, brez prezirljivega kazanja s prstom na neuspešne predhodnike, ampak predvsem s ponižnim in potrpežljivim učenjem na njihovih napakah!

***

Edvard Žitnik, diplomirani pravnik, novinar, dopisnik in urednik na Televiziji Slovenija.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva. 

Preberite še:

Komentarji: